Foto: Rado Škrjanec
40 let je delal v kletni organizaciji, navezani na vinogradništvo Haloz in Slovenskih goric. Pripravljali so prva Martinovanja v Sloveniji, napolnili prvo steklenico vina s slovensko blagovno znamko in postavili vinogradniški muzej na prostem.

Jani Gönc je leta 1992 zaključil 40 let dela v kletarski organizaciji, navezani na vinogradništvo Haloz in Slovenskih goric. Pripravljali so prva organizirana Martinovanja v Sloveniji, napolnili prvo steklenico vina s slovensko blagovno znamko, postavili vinogradniški muzej na prostem, vino pa so izvažali v številne države po Evropi.

Za Ptujinfo je spregovoril o njegovih letih v Ptujski kleti.

Kako se je začela vaša zgodba v Ptujski kleti?

»Naključje je hotelo, da sva se v gostilni Rozika srečala pri dopoldanski malici z Ivanom Cvetkom, takratnim enologom ptujskega vinarstva Slovenijavino. Omenil sem mu, da iščem zaposlitev, po možnosti v kakšnem vinogradniško-kletarsko usmerjenem državnem posestvu ali zadrugi v okolici Ptuja, kjer je bila zaposlena moja izvoljenka. Po kratkem razmisleku me je povabil v podjetje Slovenijavino ter me predstavil takratnemu direktorju Francu Krivcu. Za tisti čas sem bil oblečen v edino mašno obleko, ki sem jo imel. Premeril me je od glave do pete in mi rekel dobesedno takole: 'To je že res, da iščemo delavca s tvojo izobrazbo, ampak ne za gosposka dela, temveč za vsa dela, predvsem fizična dela v kletarstvu!'

Direktorju sem zagotovil, da sem kmečki fant in bi rad dokazal, da znam opravljati vsa dela, ki mi jih zaupa. Tako sem julija 1952 začel delati v kletarstvu Slovenijavino. Za seboj sem imel odsluženo vojaško službo, končano srednjo kmetijsko šolo v Mariboru, vinarsko sadjarsko smer, bil sem sveže poročen. Za tiste čase sva imela solidno sobo za bivanje na Štukih pri Ptuju v takratni zadrugi Osojnik. 

Takrat se še nisem zavedal, v kako žlahtno bogato vinsko okolje sem zašel. Srečal sem se z bogato dediščino ptujskih gospodov, minoritov, vinskih trgovcev Ornika in Fursta, bogastvom graške Sparkasse, Herbersteinov… Seveda je v tistem času nacionalizacija že bila opravljena. To ogromno premoženje, razdeljeno na državna posestva, kmetijsko-obdelovalne zadruge, vinske kleti za tisti čas razdrobljene in ohranjene na državnih posestvih Podlehnik, Zavrč, Dornava, Videm, od koder so se napajale vinske trgovine po potrebi na Ptuju, v Mariboru in v Ljubljani.«

Kakšne spremembe so se zgodile že kmalu po vašem prihodu?

»Septembra 1952 so kleti v lasti Slovenijavino na Ptuju predali v zadružo lastništvo, ker se je smatralo, da mora imeti takratno zadružništvo svojo izvozno kletarsko organizacijo. Odslej se je imenovalo Ptujsko kletarstvo Zadružno trgovsko izvozno podjetje 'Slovenske gorice' Ptuj. Za opravila v kleti, polnilnici vina ter pri transportu naj se bilo zaposlenih okrog 30. Kapaciteta kleti je bila približno 1,5 milijona litrov pretežno v lesenih sodih. Promet z vinom je bil skromen, čeprav smo imeli najmodernejšo polnilno linijo v Sloveniji. Kupili so jo leta 1951 predvsem za polnjenje vina iz Štajerske za izvoz. Izvoza pa do konca leta 1952 praktično ni bilo.« 

V začetku leta 1954 je vodenje podjetja ponovno prevzel Franc Krivec. Takrat sem postal glavni kletar podjetja. Promet z vinom je skokovito naraščal tako na domačem trgu kot v izvozu. Dokaj uspešno smo nastopali na sejmih v Ljubljani, Gradcu, Insbrucku, Welsu, kjer smo dobivali sejemske kontingente. Postali smo drugi največji izvoznik v Sloveniji. Z odhodom enologa Ivana Cvetka v Ljutomer, sem prevzel enologovo delo in naloge. Po dveh letih in pol od prihoda v podjetja, je name padlo veliko breme. Na analizah in kupažah sem delal cele noči, da sem na jutranjih razporedih zadostil prodajnim možnostim predvsem za izvoz. Izvažali smo v Avstrijo, Belgijo, Anglijo, Češko, Poljsko, Vzhodno Nemčijo. Običajno so bile večje težave z nabavo vina kot s samo prodajo. Vsako leto smo kupovali mošt od zasebnih vinogradnikov v Halozah in Slovenskih goricah. Odkupno dejavnost smo v jesenskem času razširili tudi na Kog, od koder smo uspeli dobiti tudi do 300 tisoč litrov mošta. Ker smo v kleti imeli omejene zmogljivosti, smo od državnih posestev odkupovali vino med letom. Ker pa je bilo vseh vin iz Slovenije premalo, smo dokupovali vina iz drugih republik. 

Samoupravljanje je narekovalo, da smo se po šestdesetem letu morali združiti v Kmetijski kombinat Ptuj. Združili smo torej vse kleti iz Ptuja in okolice pod eno streho. Preko noči smo postali močna kletarska in vinogradniška organizacija z okrog 500 hektarji lastnih vinogradov in kletmi, ki so lahko sprejele 5 milijonov litrov pridelka. Vinogradniki so obnavljali vinograde in sadili trto ob žici namesto ob kolju, kleti pa smo postopoma obnavljali, stare sode zamenjali z novo posodo. Odločili smo se za klasično obnavljanje, leseno posodo smo zamenjali z leseno in tako v 15 letih pridobili za 2,2 milijona litrov novih sodov.« 

V kolikšni meri ste podpirali sejemsko dejavnost v petdesetih letih, ko še ni bilo popularno tržno razmišljati? Katera vina ste prosajali na sejemskih prireditvah na Ptuju med leti 1952-1954?

»Sejemske prireditve na Ptuju so bile v takratni Republiki Sloveniji najbolj obiskane. Ljubljana in Maribor še nista znala pritegniti toliko obiskovalcev kot Ptujski sejem. Prirediteljem je uspelo za tiste čase 'pričarati' zadostne količine kranjskih klobas in reberc, da so obiskovalci sejma odhajali domov zadovoljni.  Prodajali smo haloška in slovenjegoriška vina iz kleti Slovenskih goric. Takrat smo dnevno prodali po 3 tisoč litrov vina. Prodajali smo le odprtega, dveh kakovosti, največ v glinenih vrčih, posebej naročenih za posamezne prireditve s približno mero enega litra.«

Kakšne uspehe ste z vini dosegali na ocenjevanjih?

»Na prvem mednarodnem ljubljanskem sejmu leta 1954 smo Ptujčani ponujali vino najboljših kakovosti, kar smo pač uspeli kupiti v takratnih kleteh državnih posestev, med njimi državno posestvo Zavrč, Podlehnik, Jeruzalem, Železne dveri – Podgradje, Ivanjkovci, zasebnik Ivan Štampar iz Ivanjkovc, župnišče Malečnik. Na prvem ocenjevanju smo s temi vini poželi daleč največji uspeh v Sloveniji. Prve zlate medalje nam je komisija podelila za Muškatni silvanec (sauvignon) Zavrč, Renski rizling Zavrč, Laški rizling Podlehnik, Traminec Podlehnik in Ranino Ivanjkovci. 

Sledili so sejemski nastopi v Gradcu, Innsbrucku, Welsu in Zagrebu. Namen našega sodelovanja, pa ni bilo le pojavljanje na sejmih in vabljenje poslovnih partnerjev, ampak smo na tak način pridobili sejemske kontingente in preko teh izvoznih količin dobili še nove odjemalce. Postali smo največji izvoznik vina v Avstrijo z letnim izvozom tudi do 100 vagonov (milijon litrov). Na Češko, Poljsko, Vzhodno Nemčijo in Rusijo smo v enem letu izvozili okrog 300 vagonov vina. Ker se vseh poslov ni dalo opraviti v naših kleteh, smo za izvoz pripravljali vina v drugih kleteh po Jugoslaviji.« 

Dvanajst let kasneje, torej leta 1964 ste zasedli delovno mesto direktorja in na vodilnem mestu ostali vse do upokojitve leta 1992.  V kakšni kondiciji je bilo podjetje, ko ste prevzeli vodenje?

»Prav takrat je država doživljala denarno reformo in s tem povečevala potrošnjo vseh dobrin, tudi vina. Takrat smo ustvarili največji čisti dohodek v vseh letih po drugi svetovni vojni. Po potrebah smo obnavljali strojni park s kamioni, avtocisterno in petimi železniškimi cisternami. Zelo velike količine t.i. mašnega vina smo izvozili v Belgijo vinskemu trgovcu Haegemanu, v Anglijo pa so v nepovratnih lesenih sodih (bruto za neto) vozili vino firmi Telčer. Sodi so bili veliki okrog 800l. Kot zanimivost naj povem, da je angleški kupec zahteval vino žveplano najmanj 100 mg na liter. Zakon v Angliji je takrat to dopuščal.  

Leta 1983 smo se združili v tako imenovano temeljno organizacijo združenega dela TOZD. To so bili politični izrazi za gospodarske organizacije nižjega ranga, kjer so bili vodilni ljudje direktorji TOZDa eventuelno tudi nepartijci, ne da bi za te položaje kdo dobil blagoslov občinskega komiteja. 

To leto smo začeli z intenzivno obnovo vinogradov z najkvalitetnejšimi sortami in v osmih mesecih obnovili polovico od skupno 400 ha vinogradov v Halozah. Sadili smo sorte vinske trte, ki jih je tržišče iskalo. Obnovili smo okrog 15 ha na Borlu z laškim rizlingom, na hribčku nad Zavrčem pa 21 ha renskega rizlinga okoli kapele device Marije.« 

Posvečali ste se tudi obnovi objektov, med drugim Grajske restavracije, gostilne Ribič in Švabovega. Kakšni spomini vas vežejo na ta dela? 

»Med leti 1979 – 1981 smo kljub vsem oviram, ki so nam jih povzročali v kombinatu, obnovili in razširili kletne zmogljivosti za 100 vagonov, kupili predelovalne stroje za predelavo grozdja ter polnilnico za 5 tisoč steklenic polnilnih zmogljivosti na uro. V petdesetih letih smo urejali opuščene objekte kot so Grajska restavracija, gostilna Ribič, gostinski lokal v graščini v Gradcu. Vedno pa se je zgodilo, da je nekdo videl, kako presenetljivo dobro se je iztekla zadeva, pa so nam poslovanje v urejenih lokalih vzeli in dali bolj usposobljenim, ki so poslovanje kmalu zanemarili, nato pa nekaznovano opustili. Vse te zadeve so na Ptuju v t.i. samoupravnem enoumju normalne. Politične sile so bile premočne za to, da bi lahko zmagal gospodarski razum. 

Na Gorci 17 smo obnovili in potem uredili staro viničarijo v spomin viničarski dejavnosti v preteklosti.  Objekt smo pokrili s slamo, kot jebilo v navadi v preteklosti. V črni kuhinji je bila vsa oprema izvirna, prav tako v sobi viničarja z eno posteljo in pečjo za osemčlansko družino. Muzej smo uredili pod vodstvom nekdanje direktorice Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož dr. Štefke Cobelj. 

Obnovili smo tudi Švabovo, vendar brez tuje denarne pomoči, se pravi na pol legalno z lastnimi sredstvi. Objekt smo usposobili za 100 gostov v notranjosti ter prav toliko zunaj. V bližini Švabovega smo obnovili razpadajočo kapelo skupaj s takratnim župnikom farne cerkve v Zavrču gospodom Puckom.

Ne smemo pozabiti, da smo v tem času urejali t. i. prejšnje kolovoze ter prenekateri kilometer zamenjali z asfaltom. S ponosom se oziram v tista leta, ko so se nam Haložani s solzami v očeh zahvaljevali za kratke odseke dveh ali treh kilometrov asfalta in ker so doživeli, da na njihovo domačijo lahko pripelje avto z rdečim križem.« 

Številni Ptujčani se zagotovo spomnijo Vinarskega muzeja na prostem, na prostoru sedanjega parkirišča 'za Pošto'. Kakšna usoda ga je doletela? 

»Naslednji objekt je bil postavljen ob kleti v Vodnikovi ulici, na Bachusovem trgu, kakor smo ga poimenovali. Sklenili smo, da po žalostnem požigu vinarskega muzeja ter etnografskega muzeja v nekdanji grajski žitnici, s tihim pristankom takratne politike (občinskega komiteja), postavimo vinarski muzej na prostem. S Ptujske  gore smo prenesli izvirno domačijo z začetka 19. Stoletja. Hiša je bila lesena cimprača, krita s slamo. Za hišo sta bila prizidana hlev in skedenj, ob ocvetličeni hiši je bil urejen vrt. Zrven smo postavili vinarsko zbirko na prostem. Leseni sodi, velika preša prenesena z Mestnega vrha (največja na Štajerskem) in nekaj kletarskega orodja. Prostor je bil ograjen od glavne prometne ceste z dogami dotrajanih sodov. Ob hiši smo posadili vinsko trto za brajde. Vso to delo je kolektiv opravil večinoma v lastni režiji in z lastnimi sredstvi pod strokovnim vodstvom dr. Cobljeve.

Na Bachusovem trgu smo vrsto let prirejali uspešna martinovanja, vedno v lastni režiji za zaposlene v podjetju ter za občane Ptuja. Vse to je trajalo do leta 1992, ko je bila požgana dragocena domačija, storilca pa do danes še niso odkrili. Približno en mesec kasneje, je bil apožgana še nadstrešnica nad leseno prešo. Vse kaže, da so bila prizadevanja in uspehi vinarjev nekomu hudo moteči, da je Bachusov trg doživel zako žalostno usodo. 
V sedemdestih letih smo uredili prostor za degustacije vin obiskovalcem naše kleti.

»Verjetno smo bili prvi v Sloveniji, ki smo svoje kleti odprli radovednim obiskovalcem za domače in tuje turiste. Letno je klet obiskalo po 20 tisoč obiskovalcev. Ker ptujsko vinarstvo premore več manjših kleti s tradicionalno leseno posodo, smo bivšo Ornigovo klet namenili za obiskovalce. Pokušnjo vin pa smo jim pripravljali v vinskem hramu, ki smo ga uredili posebej za te namene. Dr. Lujo Polanec je vinski hram opremil z našimi sodarji in kletnimi delavci v treh tednih. V prostor smo namestili tudi staro leseno stiskalnico preneseno iz Haloz, ki še danes krasi ta prostor, pa ne kot stiskalnica temveč kot pult, pralnica za kozarce in hladilnica za vina.«   

Drži, da ste prav na Ptuju opravili prvo polnitev s prvo slovensko blagovno znamko?

»Zrahljano zaupanje potrošnikov v pristnost slovenskega vina smo povrnili z uvedbo blagovne znamke slovenskih vin. Blagovno znamko smo zaščitili v Beogradu in Švici. Tako je prva polnitev z zaščitno znamko ugledala luč sveta leta 1969 v kleti Slovenskih goric haloz Ptuj, za souvignon, letnik 1968. Ptujski kletarji smo bili še posebej ponosni, da smo bili prav na Ptuju izbrani za to čast. Ker je Ptuj slavil 1900 letnico obstoja, smo vinu po tem letu dali ime Rimljan anno 69. Da smo Slovenci dobili zaščitno znamko, je najbolj zaslužen Fedor Pirkmajer, dolgoletni direktor poslovne skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije, s katerim sva več kot 20 let zelo dobro sodelovala. Kot proizvodno podjetje smo bili še posebej aktivni z nameno obnove dotrajanih nasadov. Država je spodbujala obnove z dotacijami med 13 in 20 odstotki. S skupnim dogovorom smo znali preko poslovne skupnosti omejiti apetite predvsem trgovcev po višjih mržah.« 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice