Ibrahim svoje delo opravlja tudi na Društvu Odnos (foto: Ines Zupanič Tomažič).
Ibrahim (priimek hranimo v uredništvu) prihaja iz Sirije, a zdaj že šest let živi v štajerski prestolnici, kamor je pribežal iz obleganega Alepa. To je zgodba migranta, zgodba o begu iz vojne naproti mirnemu življenju.

Z Ibrahimom se dobimo v prostorih Društva Odnos, kjer Ibrahim prebije del svojega časa. Društvo deluje na področju vključevanja v okolje, vzgoje in izobraževanja, delajo pa z mladostniki in odraslimi.

Tukaj pomaga tudi Ibrahim. Zaposlen je na Slovenski filantropiji, kjer dela kot prevajalec iz arabščine, svojega materinega jezika. Če v tem uživa, ga vprašamo. Odgovor je trden da. »Uživam, ker pomagam,« pove.

Brez fotografije in brez priimka. 

Ibrahim je uredništvo Mariborinfo prosil, da ga ne izpostavimo s fotografijo in priimkom. Pravi, da ga skrbi, da se kdo najde, ki bi mu želel škodovati.

Tudi ob vedno večjem strahu pred terorizmom ga skrbi, saj opaža, da so ljudje vedno bolj nastrojeni proti islamu. Arabec je, pa vendar ne želi, da bi ga enačili z določeno vero ali kulturo. 

O intervjuju je najprej premislil. Zdi se mu, da trenutno ni najboljši čas za intervju z arabskim migrantom. Pove, da ga je včasih strah in ob tem poudari, da se o veri ne želi pogovarjati, ker ni pomembna, ker je le majhen delček človeka. »Samo človek si,« poudari.

Ibrahim se je rodil v Alepu, kjer je preživel svojo celotno otroštvo, najstniška leta in del odraslosti. Vse do državljanske vojne v Siriji. Pove, da je imel v Alepu lepo življenje. Oče je bil zaposlen, mama je tradicionalno skrbela za dom in štiri otroke. 

Po končani srednji šoli se je lotil tudi študija računalništva. Na študiju je vztrajal dve leti, vse do začetka vojne. Pove, da je bilo med vojno težko nadaljevati. »Ne samo zaradi vojne, tudi zaradi ekonomije. Nismo imeli dosti denarja, zato sem šel delati,« se začetkov vojne spominja Ibrahim. 

Med začetki vojne je delal v bolnišnici. Pove, da je opravljanje dela v bolnišnici med vojno težko, priča je bil groznim prizorom, pa tudi delovni pogoji so bili slabi. V Siriji ni osem urnega delovnika. Pravi, da je delovnik dvanajst urni in tako je vsak dan v bolnišnici delal po dvanajst ur. Vmes je imel uro malice, ko so dobili nekoliko večje kosilo. 

»To v vsakem primeru ni dovolj glede plače. Začel sem delat ob sedmih in sem delal do šestih ali sedmih zvečer. Vmes sem imel veliko malico. Okrog devetih sem začel z drugo službo. Po navadi od devetih pa do dvanajstih ponoči. Potem smo prišli spat in zjutraj ponovno isto,« pove Ibrahim, kako so potekali njegovi dnevi pred in med vojno v Siriji. 

Mirni protesti Sircev proti predsedniku Bašarju al Asadu so se pričeli zaradi visoke nezaposlenosti, slabe ekonomije, vladne korupcije. Sodu so izbile dno še špekulacije o mučenju in ubijanju političnih nasprotnikov predsednika Asada in huda suša. 

Kar se je pričelo kot mirni protesti proti režimu marca leta 2011, se je razvilo v vojno, ki klesti že skoraj desetletje. »Samo odpreš usta in greš v zapor. Ne veš, kdaj boš prišel nazaj,« pove o sirskem režimu Ibrahim.

V Alepu je bilo življenje pred vojno lepo

Kmalu po začetku vojne je padla odločitev - v Siriji postaja nevzdržno.

Ibrahim se svojega življenja med vojno v Alepu nerad spominja. Rad je imel predvsem stanovanje, v katerem so živeli z družino. Pravi, da so imeli lepo, veliko stanovanje. Ko so dobili obiske, so bili moški in ženske ločeni, tako so lahko vsi klepetali po svoje.

Kljub vsem preprekam je bilo predvojno življenje v Siriji za Ibrahima lepo. Vse do leta 2013, ko je padla usodna odločitev. V nevarni Siriji ni bilo več prihodnosti za Ibrahimovo družino. Ibrahim pove, da je leta 2013 postalo nevzdržno. Takrat so začeli bombardirati mesta, veliko Sircev je šlo v zapor, civiliste so začeli masovno pobijati. 

Stanovanje, ki je za Ibrahima nekoč predstavljalo varno zavetje, se je naenkrat znašlo na ulici, ki je predstavljala mejo med delom Alepa, ki ga je osvojila vojska Asada, in delom Alepa, ki so ga osvojile skupine sirskih upornikov.

Spominja se trum ljudi, ki so se želeli prebiti na drugo stran meje, ki je bila zavarovana z ostrostrelci. 

»Včasih je snajper nehal streljati za par minut. Ljudje so čakali in nato bežali na drugo stran. Nato je začel spet streljati,« pripoveduje Ibrahim.

Ljudje so svoje življenje tvegali dnevno. Spominja se, da je življenje na Asadovi strani Alepa bilo izredno drago. Pove, da je bil paradižnik veliko cenejši, če so ga kupili na strani upornikov. 

Iz svojega stanovanja so najprej zbežali v babičino stanovanje. To se je nahajalo na strani, ki jo je osvojila državna Asadova vojska. Na tem delu Alepa je potekalo vojaško novačenje kar po ulicah. Spominja se, da sta se z bratom skrivala po ulicah, da ju vojaki ne bi našli, saj bi takrat morala v vojsko.

Spominja se, da so ustavili tudi njega - zahtevali so, da se pridruži Asadovi vojski. Svojo svobodo je odkupil, saj je imel na sebi nekaj denarja. 

»Raje ubijem sebe, kot da grem v vojsko v Siriji. Sem človek, ki išče mir. Nočem imeti težav zaradi politike,« pove Ibrahim.

Življenje med vojno je bilo vedno težje. V njegovi družini so delali vsi, pa kljub temu niso imeli dovolj denarja za cel mesec. Tudi elektrike za civiliste ni bilo, imeli so jo le v bolnišnicah, na policijskih postajah in v vojašnicah.

Spominja se, da so bili veseli, če je elektrika prišla enkrat na teden za uro ali dve. Ker je delal v bolnišnici, si je lahko telefon napolnil tam. 

Po vodo so hodili v mošeje, cerkve ali bolnišnice, kjer so si napolnili plastenke. Vodo so civilistom odprli le enkrat ali dvakrat na teden po eno ali dve uri, pa še ko je tekla, je tekla slabo. Ker je živel na delu, ki ga je osvojila Asadova vojska, so vsaj tedensko dobili vodo. Na delu Alepa, ki so ga osvojili uporniki, vode ni bilo. 

»Vsi moški so morali na stran in ... Pobili vse,« se spominja Ibrahim in pove, da je to bila kaplja čez rob. Spominja se prihodov vojske in tankov. Spominja se bombe, ki je pristala na balkonu njihovega stanovanja, spominja se bombe, ki je pristala le kak meter od njegovega brata - ni eksplodirala.

Odločitev o zapustitvi rodne Sirije je padla 

Prva iz družine, ki sta zapustila Sirijo, sta bila Ibrahim in njegov brat. Spakirala sta le malo oblačil, prihranjen denar, potni list in osebno izkaznico. Potne liste sta skrila, saj če bi jih vojaki našli, bi jih uničili. 

Najprej sta morala prečkati ostrostrelsko linijo, ki je ločevala dva dela Alepa. Imela sta srečo, preživela sta prvo oviro na dolgi poti do Slovenije. 

»Snajper kar začne. Velikokrat sem videl na lastne oči ljudi, ki kar padejo. Najprej padejo, potem slišiš strel. To ni kot v filmih. Ko slišiš snajperja, moraš iti na tla,« se spominja.

Ob prečkanju te meje sta poiskala minibus, ki je vozil Sirce in Sirke do meje s Turčijo. Vožnja je trajala trinajst ur, ustavljali so se le za polnjenje rezervoarja in na vojaških točkah. Prevozili so vojaške točke Asadove vojske, upornikov, Islamske države in na vsaki vojaški točki plačali, da so lahko nadaljevali pot proti svobodi.

Vedel je, da bodo morali plačevati na vsaki vojaški točki, zato so pred potovanjem prodali, kar so lahko.

Po dolgem potovanju je minibus dosegel turško mejo. Turčija je za vojne migrante takrat odprla meje tako, da so lahko prečkali mejo s katerimkoli osebnim dokumentom, v določenih izjemah pa tudi brez dokumentov.

Turška vlada je od meje pa do mesta organizirala brezplačen avtobus. Tako so vojnim migrantom olajšali pot naprej. 

Brezplačen avtobus ga je pripeljal do Antalije, kjer je kupil letalski vozovnici zase in za brata do Istanbula. Turška policija je vse migrante pregledala tako, da so se slekli do spodnjega perila. Ibrahim razume zakaj, vendar se ob tem občutka neprijetnosti ne otrese.

»Zakaj do Istanbula,« ga vprašamo. »Samo hočem iti najdlje od Sirije. In kaj je najdlje? Istanbul,« se nasmehne.

Prve noči je Ibrahim z bratom preživel v parku. Spomni se, da je policist brcnil v klop, na kateri je spal in mu povedal, da mora spat v hotel. Ko mu je Ibrahim razložil, da nima denarja, ga je policist pustil, le nekam stran od poti je moral iti spat. Nekam drugam, da ga ljudje ne vidijo. 

Do Istanbula mu je v žepu ostalo le še približno sto evrov. Beseda služba je bila prva beseda, ki se jo je naučil v turščini. Tako je po Istanbulu iskal delo in ga hitro tudi našel. Z bratom si je nastanitev našel v samskem domu, kjer sta živela šest mesecev. 

V šestih mesecih v Siriji se je situacija le še poslabšala, zaradi stresa je očeta prizadela tudi možganska kap. Življenje v Alepu je postajalo nevzdržno. Sledilo je snidenje celotne družine v Istanbulu. Še mama, oče, brat in sestra so se podali na težko pot iz Alepa do Istanbula. 

Odločitev za nadaljevanje poti v Slovenijo je bila logična, saj v Lendavi še danes živi očetov brat. Ibrahimov oče in stric sta v Jugoslaviji že študirala. Stric se je odločil, da bo v Jugoslaviji tudi ostal, Ibrahimov oče pa se je vrnil nazaj v Sirijo. »Zakaj nazaj,« se med smehom sprašuje Ibrahim.

Ibrahimovega strica je tako pot zanesla v Lendavo že pred petimi desetletji. »Moj stric je Slovenec in Sirec,« o svojem stricu šaljivo doda Ibrahim. Tako je stric poskrbel za slovensko vizo za celotno družino. 

Vmes nanese pogovor tudi na Ibrahimove sirske prijatelje. Večina jih je šla gor, v Nemčijo, Francijo. Le malo jih je ostalo doma v Siriji. Nekaj jih je v Turčiji. »Kako pa so pribežali,« vprašam. »Pride letalo in zbirajo. Greš z nami v Nemčijo ti, ti, ti in ti. Zbirajo glede vere. Vsi kristjani so šli v Francijo. So dobili status begunca, če so imeli srečo,« pove o zgodbah njegovih prijateljev. 

Ko je Ibrahimova družina prišla v Istanbul, so spali v vlažni in hladni kleti. Tam so ostali petnajst dni. Končno so dočakali stricev klic, da je enomesečna viza odobrena. Kupili so letalske vozovnice do Brnika. Ibrahim je v potnem listo že imel schengensko vizo. Letališko osebje je začelo sumiti, da je viza ponarejena, zadržali so Ibrahimov potni list. Tako je celotna družina zamudila letalo do Ljubljane. 

Na letališču si je prislužil še kazen, saj je policija ugotovila, da je v Turčiji bival nelegalno, saj si vmes ni podaljšal dovoljenja za bivanje. Kazen je plačal, obenem pa še enkrat kupil letalske karte do Brnika. 

Tudi naslednjič na letališču ni šlo vse gladko. Ibrahimov potni list so še enkrat pregledovali, na kamerah so opazovali celotno družino. Vsi štirje bratje in sestra so morali na ponoven pregled prtljage. »Lahko pregledate vse, samo na koncu me naj pustijo nazaj na letalo,« pripoveduje Ibrahim.

V Ljubljani na letališču so jih vprašali, kam so namenjeni. Da k stricu, so odgovorili. Dobrodošli v Slovenijo, so jim odvrnili.

»V Ljubljani so nas vprašali, kam gremo. Sem povedal, da gremo k stricu. Nas je kar pustil in rekel 'dobrodošli'. Nisem mogel verjeti,« pove. »Sirec sem, Sirec,« med smehom doda in pokaže nase, saj je prav njegova nacionalnost tista, ki ga je negativno definirala celo pot do Slovenije. 

V Sloveniji je družina dobila subsidiarno zaščito in nato statuse beguncev. Le sestra ni dobila statusa begunke in tako na vsaki dve leti podaljšuje subsidiarno zaščito. Še vedno ne razumejo, zakaj. Do sedaj so dobili trikrat zavrnjeno prošnjo, da bi sestra dobila status begunke. 

Zdaj on pomaga drugim, ki bežijo pred vojno (foto: Ines Zupanič Tomažič).

»Moj prijatelj, ki je Slovenec, mi je predlagal, da se za sestro pritožimo na Evropsko sodišče. To bi pomenilo proti Sloveniji. Tega nočem, ker je Slovenija odprla vrata, da smo dobili statuse. Zakaj bi to naredil? To ni prav,« pripoveduje Ibrahim. 

Azilni dom in slabe razmere

V azilnem domu so bile razmere slabe. Hrana je bila slaba, privoščili so si lahko le najcenejše reči. Pri vhodu v dom so postavljeni senzorji, ki zaznajo možno orožje in čez te senzorje so morali vstopati. Občutek je bil podoben zaporu.

Iz ljubljanskega azilnega doma so se kmalu preselili v mariborsko integracijsko hišo. Na azilni dom nima lepih spominov, življenje se je izboljšalo, ko so prišli v Maribor.

V Mariboru so vsi opravili tečaje slovenščine. Kot prostovoljec je začel delati na Slovenski filantropiji, na Društvu Odnos, Rdečem križu

Kot prostovoljec se je Ibrahim naučil slovenskega jezika zelo dobro. Še danes se mu slovenščina zdi najtežji jezik, še vedno ga mučijo predvsem končnice. Zase reče, da govori osnovno slovenščino, vendar naš pogovor poteka gladko, skorajda ni besede, za katero mora najti angleški sinonim.

S seboj ima beležko, v katero piše pomembne besede in tako vsak dan pili naš in zdaj tudi njegov jezik.

Ob pogovoru se nismo mogli izogniti očitnemu vprašanju: »Ibrahim, bi se po vojni vrnili kdaj nazaj domov, v Sirijo?«

»Ko sem prišel v Slovenijo, sem govoril, da bi se mogoče vrnil. Zdaj je Slovenija moja prva in zadnja država. Zelo imam rad Slovenijo. Na Sirijo imam samo slabe spomine. Ostal bom tu, ker imam tu prijatelje, znam malo slovensko, ampak bom znal več, Slovenci so glede beguncev bolj odprti. Mogoče zato, ker je tu veliko drugih, na primer Bosancev. Če je begunec iz Sirije, pa ljudje malo razmislijo. Jaz moje življenje iščem v Sloveniji. Zakaj bi se vrnil nazaj, če mi moja država nič ni dala, zakaj bi jaz dal nazaj,« odgovori. 

Ibrahim o vojni ni želel veliko govoriti. Govorili smo o poti iz Sirije v Slovenijo, pa o družini, o stanovanju, navadah. Kar je med vojno videl, nam je prihranil. Pove, da je imel težave s spanjem, sanjal je o vojni v Siriji.

Čeprav se v Sloveniji z zavračanjem okolice ni veliko soočal, vseeno med smehom pove, da ima prijatelja, ki reče, da je proti vsem beguncem, razen proti njemu. Pove, da ima znanca, ki po Facebooku veliko piše proti beguncem, vendar se z njim dobro razume. Morda od tod tudi Ibrahimovo prepričanje, da so ljudje v svojem jedru dobri.

»Mi smo imeli tam življenje, ampak smo prišli zaradi vojne. Človek, ki je imel izkušnjo z vojno, bo razumel, kaj to pomeni,« zaključi Ibrahim.

Ibrahim bi lahko za status zaprosil tudi drugje, toda ...

»Ne, jaz sem izbral Slovenijo, ker je lepa država. Zelo imam rad Slovenijo. Ljudje so prijazni. Ko se na primer izgubiš ali nekoga vprašaš, ti bo dal pravilen odgovor, ne bo te pustil. Mislim, da bodo ljudje na koncu pomagali, ne glede od kod si. Slovenija mi je odprla vrata, zato moram to spoštovati,« pove in doda, da noče iskati boljše plače v zameno za mir.  

Komentarji (2)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Iris (nepreverjen)

Taksne zgodbe ti v teh predprazničnih časih ogrejejo srce. Vse dobro, Ibrahim.

Leto 1571 (nepreverjen)

Super. Lepa zgodba.
No zdaj pa je vojna v domačem Alepu končana. Amnestija je razglašena za vse razen za pripadnike Isisa. Ljudje znova praznujejo Božič kot pred vojno.
Lepa je Sirija .
Tako ,da se bo lahko Ibrahim s svojimi vrnil na svojo rodno grudo.
Mimogrede kako naj človek zaupa oprtunistom, ki so v najtežjih časih dezertirali in pobegnili iz svoje domovine, da ne bodo to naredili še enkrat tudi tu. Trdi, da mu domovina ni dala nič. Omogočila mu pa je brezplačno šolanje in še marsikaj. Ne vem kaj bi še rad ? Tudi meni moja domovina Slovenija ni dala nič več pa jo imam rad.
Tako, da ta Ibrahim je navadna pičketina, ki je v najtežjih časih, ko je sirijski narod krvavel spizdil iz države. Namesto, da bi pomagal braniti svoj ljudi pred džihadisti in turškimi plačanci. Tako kot so naredili številni njegovi someščani. Glede na to, da ponosno piše kako so pri njih doma pri pogovorih bili prostorsko ločene ženske in moški, kar za sekularno Sirsko ni ravno običaj, da ni tudi on džihadist?
Žalostno je ,da je medtem ko so se tale Ibrahim in podobni dezerterji švercali v Evropi so jim naši slovanski bratje Rusi in prostovoljciKadirovi Čečeni obranili in osvobodili Alepo.
Ko so 1941 nacisti okupirali Štajersko moji predniki niso bežali, temveč so odšli v partizane. Eno izmed imen na spomeniku padlih je moj prastric ujet slovenski partizan ki so mu nacisti v Grazu s sekiro odsekali glavo. Ponosen sem na njega. S prezirom pa gledam na strahopetce.
Karkoli s takimi ljudmi si ne želim sobivati.
Srečno pot nazaj domov in živela sekularna Sirija .

Starejše novice