Tako je Černobil pred tremi leti doživela takratna sodelavka.

Ob eksploziji v nuklearnem reaktorju je leta 1986 umrlo 31 ljudi, veliko večje število ljudi pa je posledice zaradi velikega sevanja občutilo kasneje. Okolico Černobila so poimenovali Ekskluzivna cona, v to območje pa agencije že dalj časa ponujajo organizirane vodene oglede.

Število teh pa se bo v prihodnje še povečalo. Na HBO so namreč z mesecem majem začeli predvajati mini serijo Černobil, odtlej pa naj bi se število rezervacij za ogled kraja precej povečalo. 

Po poročanju tujih medijev, naj bi turistične agencije v Ukrajini zabeležile rast rezervacij za obisk kraja, kjer se je zgodila jedrska katastrofa. Ena od agencij naj bi tako zabeležila 40-odstotno rast rezervacij.

Še pred turistični bumom Černobila, je Ekskluzivno cono maja 2016 obiskala naša novinarka, ki je takrat objavila doživeto reportažo o svoji izkušnji. Reportažo objavljamo znova.

Novinarski prispevki, dokumentarni filmi in oddaje o Černobilu svarijo pred zadrževanjem v t.i. Coni, ki pokriva 30 kilometrski radij okrog uničenega jedrskega reaktorja. Radioaktivno sevanje na tem območju je še vedno nekaj desetkrat višje od običajnega, na določenih točkah tudi nekaj stokrat. Ko sva tako maja 2016 s Filipom rezervirala pot na kraj največje jedrske nesreče v zgodovini, nisem pričakovala celodnevnega izleta po prepovedanem območju.

Radioakitvno sevanje znotraj meja varnega?

V Kijevu so nas posedli v kombi in pod vodstvom vodiča Johnnyja ter mrkim Ukrajincem za volanom smo skoraj poleteli čez luknjaste ukrajinske ceste proti severu države. Pred odhodom smo v roke dobili še Geigerjev števec, ki je kazal 0,14 μSv/h(mikrosievert na uro), ta vrednost pa je v okolici Černobila močno poskočila. Toda, kot nas je potolažil Johnny, količina prejetega radioaktivnega sevanja ob enodnevnem obisku ne preseže vrednosti, ki bi jo prejeli z zaužitjem 30 banan.

Vstop v Cono nemogoč brez dovoljenja

Vstop v Cono je za posameznika takorekoč nemogoč in je dovoljen le z agencijo oziroma z vodiči, ki pridobijo posebno dovoljenje s strani države. Preden smo se prebili do kraja nesreče, so nas tako na več kontrolnih točkah ustavili policisti. Ti natančno pregledajo vsak potni list in če le usmeriš kamero v njihovo smer, te zadržijo za več ur ali v skrajnem primeru tudi razbijejo kamero.

Območje vzdržuje okrog 3000 delavcev

Na četrti reaktor nas je že od daleč opozoril ogromen sarkofag, 100-metrski jekleni lok, ki ga bodo predvidoma naslednje leto namestili čez gmoto kovine in betona, ki zdaj pokriva nevarni rekator, da bi preprečili uhajanje radioaktivnih snovi. Okrog sarkofaga so hiteli delavci, ki na ogromni konstrukciji delajo pet ur dnevno v 15-dnevnih izmenah. Poleg njih tu bivajo še vzdrževalci poslopij nekdanje elektrarne, policisti, gozdarji in kakšnih 200 prebivalcev okoliških vasi, ki so jim oblasti po nekaj neuspelih poskusih izselitve iz območja dovolile, da se vrnejo.

Le nekaj deset metrov od nevarnega reaktorja

Ustavili smo se le nekaj deset metrov vstran od reaktorja, ob spomeniku reševalcem in pilotom, ki so takoj po nesreči skušali zajeziti uhajanje sevanja. Radioaktivnost je tam še vedno skoraj tridesetkrat večja od običajne in Geigerjev števec je ob močnem piskanju kazal vrednost 4 μSv/h.

Mesto duhov

Takoj, ko smo pred sabo zagledali mesto Pripjat, je bilo jasno, zakaj mu pravijo mesto duhov. Po tridesetih letih je narava znova zavzela že skorajda vse zapuščene kotičke, tako da veje dreves silijo skozi okna propadajočih stavb.

Na nekoč najmodernejše sovjetsko mesto spominjajo le še pisani mozaiki, ki krasijo stene, veliki zdaj že zarjaveli napisi in tlakovane poti, kjer se je nekoč sprehajalo skoraj 50.000 ljudi. Danes pa razen nekaj turistov, novinarjev in nekdanjih prebivalcev, ki so se svojega odhoda ob obletnici spominjali na nekdanjem glavnem trgu, v mestu ni bilo nikogar.

Domove nevede zapustili za vedno

Ker so prebivalci mesto zapustili misleč, da se bodo po nekaj dneh vrnili, so za sabo pustili skorajda vse. V šoli tako po tleh ležijo učbeniki, na stenah so izobešeni učni plakati, v stanovanjih samevajo razglašeni klavirji, igrače in copati, ter v gledališču progami še vedno napovedujejo takratne predstave. Mesto tako deluje kot nekakšen časovni stroj, hkrati pa žalosten opomnik na nesrečo in življenja, ki so jih bili ljudje prisiljeni pustiti za sabo. 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice