Na spletnih medijih Sobotainfo, Mariborinfo in Ptujinfo izvajamo projekt Odkrito na spletu, v sklopu katerega predstavljamo zgodbe ljudi, ki so na kakršenkoli način diskriminirani s strani družbe.

Predstavljamo zgodbo 38-letne Romkinje Samante Baranja iz Vanče vasi, ki podira stereotipe. Je ena od prvih prvih visoko izobraženih Romov, ki je kljub nenehnemu dokazovanju, marsikdaj v življenju doživela hladen tuš: razočaranja in občutek diskriminacije. 

Ključno zgodnje obdobje

Za Samanto Baranja bi lahko rekli, da ni čisto tipično romsko dekle. Že od otroštva je imela jasne vizije in cilje, kaj želi v življenju doseči, k temu pa je prispevala tudi njena družina, ki je že od samega začetka močno poudarjala pomen izobraževanja. Opaža, da je bilo v preteklosti bolj malo romskih družin, ki bi poudarjale izobraževanje svojih otrok, a kot z veseljem pove Samanta, se ta trend počasi obrača in tudi v številnih romskih naseljih postaja izobrazba pomembna vrednota.

»Vedno so nam rekli, morate se učiti, da ne boste tako težko delali kot mi. In se nam je to vcepilo v glavo. To zgodnje obdobje je bilo ključno.«

Učitelji so jo spodbujali in jo podpirali

Samanta je osnovno šolo obiskovala na Tišini, še pred tem pa bila vključena v vrtec. 

»V vrtcu sem se naučila jezika in na neki način sem se tudi socializirala v vzgojno-izobraževalni instituciji, saj je moj materni jezik romščina. Doma sem se s starši in sorodniki pogovarjala v romščini, potem pa, ko sem šla v vrtec, pa sem se hkrati učila in komunicirala v obeh jezikih. Vključitev v vrtec zelo dobrodošla. Na vrtec in osnovno šolo imam zelo dobre spomine. Mislim, da so me učitelji in vzgojitelji zelo dobro sprejeli, me spoštovali, ker sem mogoče bila malo drugačna od ostalih. Kadarkoli govorimo o negativni diskriminaciji, moram povedati, da imam jaz na ta čas z vidika diskriminacije pozitivne spomine. Zdi se mi, da sem imela kar srečo, da sem imela opravka s kvalitetnimi učitelji, ki so me spodbujali in podpirali.«

Kljub razlikam enaki

Hvaležna pa ni le staršem, ampak tudi šoli in učiteljem, ki romskih otrok niso ločevali od drugih otrok in jih posebej obravnavali. 

»Sicer so upoštevali specifike romske kulture pač, da ne govorimo istega jezika in imamo drugo kulturo, ampak še vedno smo bili enaki drugim.«

Stiske in frustracije zaradi porekla v času izobraževanja

A kot večina Romov, se je tudi Samanta že zelo zgodaj začela zavedati, da ni povsem enaka drugim, kar jo je še posebej v času srednje šole pripeljalo do tega, da se ni sprejemala kot Rominjo. 

»Še posebej, ko sem obiskovala gimnazijo v Murski Soboti, me je bilo sram mojega porekla, saj sem se bala, da me ne bodo sprejeli in da če bodo izvedeli, kaj sem, se ne bodo želeli družiti z mano. Tega me je bilo zelo strah. Nisem želela izgubiti sošolcev, prijateljev. Redko sem izpostavljala kdo sem in kaj sem, ampak seveda so vedeli, saj imam tipičen romski priimek

Počutiš se manjvrednega

Tako iz osnovne in srednje šole, pa tudi iz študijskih dni, se Samanta ne spominja primera, da bi jo zaradi njenega porekla zapostavljali drugi. Nasprotno, hvaležna je za vsa dobra prijateljstva, številna druženja, stike, ki jih ohranja še zdaj in seveda za dobre spomine na čas izobraževanja. Bolj kot drugi se je v tem času sama ukvarjala s sabo, doživljala tesnobo in se trudila skrivati svoje poreklo pred drugimi. 

»V času študija nisem nobenemu povedala, da sem Romkinja. Tisti, ki so bili iz Prekmurja, so vedeli, ampak jaz sem pred drugimi to skrbno skrivala. Tisti, ki ni šel skozi podobne stiske, mogoče to težje razume. Ampak to imaš nekako privzgojeno. Nekako imaš v sebi, da če si Rom, če si pripadnik določene manjšine, se v odnosu do drugih, ki so neromi, počutiš malo manj vrednega in to so resne stiske in frustracije.«

V nekaterih primerih pa je dobila tudi občutek, da jo diskriminirajo drugi. 

»Ne sicer v procesu izobraževanja, ampak ko sem recimo oddajala dokumentacijo za štipendijo. Vedno, ko sem prinašala kako dokumentacijo in potrdila o vpisu, sem dobila občutek, da zaradi mojega priimka še posebej dobro preverijo, ali slučajno dokumenti niso ponarejeni. Nekako se mi zdi, da jim ni šlo skupaj, kako lahko Romkinja hodi na gimnazijo in na študij. Tako sem imela občutek, da so tiste dokumente res še posebej preverjali.«

Težave pri iskanju stanovanja

Še najbolj je Samanta občutila, kako je biti diskriminiran v času, ko se je želela osamosvojiti in je iskala svoje stanovanje v Murski Soboti. Takrat kot 28-letno dekle, je na ogledu stanovanja s strani lastnika bila naprošena, da po elektronski pošti posreduje svoje podatke. Tako s cmokom v grlu Samanta opisuje neprijetno situacijo: 

»Ko sem lastniku poslala vse podatke, med katere sodi seveda tudi moj priimek, se mi nikoli več ni oglasil, ne preko elektronske pošte ne preko telefona. Tako sem sklepala, da mi stanovanja ni želel oddati zaradi porekla, ker drugače si jaz tega nisem znala razlagati. In tisto me je kar prizadelo.«

Romi pogosto branijo svoje poreklo

Še naprej je iskala stanovanje, a je v strahu, da ne bi še enkrat doživela podobne negativne situacije, vsakemu najemodajalcu že takoj na začetku povedala, kdo in kaj je. Kot pravi, je bilo dokazovanje, da je Romkinja izjemno težko, a je na srečo pri vseh naslednjih najemodajalcih naletela na take, ki s tem niso imeli nobenih težav. 

Sicer pravi, da številnih Romov ni sram svojega porekla, ampak se ponosno postavijo zase in poved, kdo so in branijo svoje poreklo. 

»Mene je bilo še pred par leti sram, ko sem imela telefonski klic in sem morala povedati priimek. Velikokrat me je stisnilo, zato sem namerno spustila priimek, ker mi je nerodno povedati, kako se pišem.«

A situacija, kot pravi Samanta, se spremeni takrat, ko se sprejmeš v celoti. Ko se začneš spraševati, kdo in kaj si, od kod so prišli Romi, ko začneš raziskovati svojo zgodovino in svoje poreklo. Takrat ugotoviš, da bodo ljudje želeli biti v tvoji družbi ne glede na tvoje poreklo. 

Stigma še vedno prisotna

Za Rome so, kot pravi Samanta, značilni določeni predsodki in stereotipi in včasih, ko misliš, da se stvari izboljšujejo in se določene zadeve rahljajo, se ponovno pojavijo incidenti, ki še, kako dajo vedeti, da so Romi na družbeni lestvici še vedno v neenakovrednem položaju kot ostali. 

»Primeri so različni. Največkrat v medijih poročajo samo o slabih stvareh, in če Rom stori kakšno kaznivo dejanje, se še posebej izpostavlja, da je to storil Rom.«

Zapostavljeni pri zaposlovanju

Opaža, so Romi še vedno najbolj zapostavljeni pri zaposlovanju. 

»Tu je krivda na obeh straneh. Na strani romske skupnosti je še vedno prenizka izobrazba težava, na strani delodajalcev pa diskriminacija

Ravno zaradi tega po njenem mnenju veliko prekmurskih Romov odhaja na delo v Avstrijo, kjer ne čutijo diskriminacije. 

»Tam so enakovredni in zelo radi hodjio v službo v Avstrijo. Zelo radi. Ker se čutijo tam sprejeti in enakovredni.«

Prikrivanje romskosti

Da pa bi Romi občutili vsaj kanček več enakovrednosti in občutek sprejetosti, so številni spremenili svoj priimek, ali pa so se iz romskih naselij preselili v mesta.

Uspešna in visoko izobražena Romkinja

Samanta je zdaj vpisana na jezikoslovje na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer piše doktorat o prekmurski romščini. Leta 2008 je skupaj z ostalimi šestimi člani ustanovila Romski akademski klub, kjer so v začetni fazi izvajali delavnice po naseljih, šolah in preko njihovih zgodb promovirali pomen izobraževanja. Tako so poskušali spodbujati še ostale romske otroke v smislu 'če je uspelo nam, lahko tudi vam'. Imeli so poletne tabore, festival romske kulture, predavanja, delavnice, predstavljali zgodbe, koncerte ...

Zdaj se osredotočajo na izobraževalne vsebine. Samanta je zaposlena na centru šolskih in obšolskih dejavnosti, kjer znotraj projekta Skupaj za znanje pokriva različna področja.

Obožuje potovanja

V prostem času Samanta obožuje potovanja. Bila je v Indiji, Ameriki in številnih evropskih državah, letos pa ji je trenutna situacija onemogočila dopust na Baliju. Sicer pozitivna, vesela, in z jasnimi cilji, Samanta meni, da romski pečat ostane za vedno, od vsakega posameznika pa je odvisno, kako se bo s tem soočal. Če bo to slabost obrnil v priložnost, pravi Samanta, lahko iz tega zgradi zelo dobro zgodbo. 

Projekt Odkrito na spletu sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.

Komentarji (0)

Log in or register to post comments

Starejše novice