V zadnjih tednih smo bili priča številnim primerom mučenja živali, ki odmevajo tudi izven meja Slovenije. Kako je, kljub inšpekciji, ki naj bi korektno opravljala svoje delo, to še vedno mogoče?

O odmevnih primerih smo se pogovarjali z Mirom Vambergerjem, predsednikom Društva za reševanje prostoživečih in zavrženih živali Grajske tačke Ptuj, ki opaža, da društva sicer niso pod takšnim drobnogledom, kot so na primer veterinarji, a nimajo pristojnosti, ki bi jih ob reševanju zanemarjenih živali še kako potrebovala.

Zakaj do tolikšnega števila mučenj živali še vedno prihaja, v društvu ne morejo pojasniti, opozarjajo pa, da je »zavedanje ljudi še vedno izredno slabo«.

Društva pristojnosti nimajo, ob mučenju ali zanemarjanju živali lahko tudi oni to le prijavijo. »Društva imajo predvsem nalogo ozaveščati, kako ravnati, če posameznik najde zapuščeno ali mučeno žival. Pri teh zadevah smo namreč v društvih zelo omejeni. Sami ponavadi ne moremo posegati. Lahko pokličemo 112 ali pa 113 in ta primer prijavimo,« poudarja Vamberger.

Kaj delajo inšpekcije?

To je vprašanje, ki si ga v primeru podhranjene argentinske doge z ogromnim tumorjem zastavlja vsa Slovenije.

»Ob tem primeru smo bili vsi zaprepadeni. Ali inšpektorji nimajo pristojnosti ali pa je bilo v tistem času res vse urejeno. Kot društvo in oseba, ki je kinolog že 40 let, se z načinom, ki je bil storjen v tem primeru, ne strinjam,« poudarja Vamberger.

Kdo je torej kriv, da do takšnih primerov v Sloveniji v 21. stoletju še vedno prihaja, v društvu ne vedo. Vamberger pravi, da k temu zagotovo botruje tudi cena veterinarskih storitev: »Verjetno je kriva tudi cena. Nekdo, ki ima bolnega psa, se velikokrat namesto zdravljenja odloči za hiranje živali in se na ta način reši stroškov. Kar seveda ni prav. Mislim, da je to. Ker vsak, ki ima svojo žival rad, tega ne bi naredil.«

Ob tem pa predsednik društva Grajske tačke poudarja, da so »mučitelji ponavadi izredno agresivni ljudje. Naša zakonodaja bi morala uvesti psihološki izpit, ki bi pokazal, ali je oseba sploh sposobna imeti psa.«

Prihaja obdobje ‘mačjega buma’

Vamberger ob tem opozarja še na to, da se njihovo društvo »ukvarja z drugim načinom mučenja živali. Skrbimo namreč predvsem za prostoživeče in zavržene živali. Zdaj bo spet problem 'mačji bum'. Ne vemo, kam s temi malimi muckami. Ljudje nas ves čas kličejo in se ne zavedajo, kaj je potrebno narediti.«

»Če bi ljudje vedeli, kako pravilno ravnati, ne bi klicali nas, društva, da jim pomagamo, ker smo zakonsko omejeni. Živali ne smemo loviti, ne smemo jih sterilizirati ali kastrirati, prav tako jih ne smemo oddajati v začasne domove. To lahko delajo samo v azilu,« še opozarja.

»Azili imajo namreč podpisane pogodbe z občino. Zato je lastnik prostoživeče živali ali zavrženega psa lokalna skupnost. Zato je to občinski problem, ki seveda ni rešen,« je še povedal naš sogovornik. Večno vprašanje pa ostaja, ali pristojni oziroma inšpekcija naredijo dovolj v primerih mučenja in zanemarjanja živali.

»Moram reči, da slabih izkušenj z inšpekcijo nimamo. Mi smo društvo in nismo nadzirani v tolikšni meri, kot so na primer veterinarske organizacije. Ne vem, ali ima inšpekcija premale pristojnosti ali pa niso dovolj obveščeni. Mislim, da bi lahko, preden pride do takšnega primera, prej odreagirali in žival tudi prej odvzeli,« pravi predsednik društva Grajske tačke.

Dodaja, da tukaj problemov še ni konec: »Ko nekomu odvzamejo žival, se začne pojavljati vprašanje namestitve te živali. Če bi vprašali azil v Mariboru ali Mačjo hišo v Celju … Ko jih ljudje pokličejo, jim odvrnejo, da ni prostora, ker je vse zasedeno. Država temu namenja bistveno premalo. Če občina z azilom nima podpisane pogodbe, azil živali sploh ne sprejme.«

Zakaj se ljudje ob primerih mučenja prej obrnejo na društva kot pa na državne institucije?

Vamberger pravi, da »se ljudje ponavadi najprej obrnejo na društva, saj imajo občutek, da smo bolj dostopni, kot pa inšpekcija. Občutek imajo, da se z nami lažje pogovorijo. Pozabljajo pa, da je dolžnost vsakega državljana, če najde prostoživečo žival, da v roku 24 ur to prijavi azilu ali tisti veterinarski službi, ki ima podpisano koncesijo za cepljenje psov proti steklini. Če najdeno žival obdrži več kot osem dni, postane tudi skrbnik te živali, zato mora vse stroške, ki se tičejo živali, poravnati sam.«

V društvu ob pogledu na mučene in zanemarjene živali občutijo »jezo, ker bi radi pomagali, ampak smo nemočni. Nekomu ne moreš kar odvzeti živali, ker si za to kazensko preganjan. Ko mi recimo z živolovko lovimo mačke, s tem delamo prekrške,« še pravi Vamberger.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice