Vir: Mediaspeed
»Umetnost in kultura sta očitno vsem oblastnikom trn v peti.«

Z Zoranom Predinom se dobimo v njegovem najljubšem lokalu na koncu ulice, kjer je včasih živel v stari Ljubljani. Po mesecih hibernacije je znova skoraj v polnem pogonu. Začeli so se koncerti, miksa se koncertna plošča, ki jo je posnel na razprodanem koncertu v Zagrebu ob spremljavi simfoničnega orkestra Zagrebške Filharmonije, naslednji mesec izdaja svojo tretjo prozno knjigo, prvi roman Mongolske pege, veliko načrtov ima delo z Lačnim Franzom.

Ko zasveti rdeča lučka na diktafonu, v mikrofon povem njegovo ime, lokacijo in datum. Na obrazu sem mu zariše nasmešek: »To bo zdaj postala kletvica, leto 2020.«

Ko sva se dogovarjala za intervju, sem predlagal kavo ob 9.30 zjutraj, a vam je bolj ustrezalo 10.30. A to pomeni, da ste nočni ptič?

»Ne, ne. Ravno obratno je. Med sedmo in deveto uro zjutraj pišem. Včasih prej, če me misli zbudijo, takrat so najboljši forumi. Ideje so dobre, misli sveže, prsti hitri, potem pa se vse skupaj upočasni, nato me čakajo vsakodnevna opravila in šele nato lahko grem na intervju. Veste, če bi bil Indijanec, bi bilo moje ime Tisti, ki vstaja z zoro.«

Kako pa potem Tisti, ki vstaja z zoro prenaša nočne koncerte?

»Ne glede, kdaj grem spat, se zbudim zgodaj zjutraj. Če je noč dolga, po kosilu nadoknadim ure počitka.«

Zadnji koncert ste imelu v Splitu.

»Ne, zadnji koncert je bil Most na Soči. Uro in pol prijetnega druženja s publiko, ampak, ja, zadnji pravi pa je bil v Splitu, drži. S koncertom smo otvorili Splitsko leto, z Damirjem Kukuruzovićem in njegovo Django Group smo izvedli koncert Zoran peva Arsena, posebni gost pa je bil Arsenov sin Matija Dedić. Koncert je bil 28. julija na Arsenov rojstni dan.«

Če ostaneva še malo pri Mostu na Soči, se je zaradi trenutne situacije kaj spremenil koncertni repertoar? Ste se naenkrat spomnili nekih starih pesmi, ki v trenutnih časih zvenijo aktualno in so vredni, da se jih znova začne izvajati?

»Ne. Repertoar se bo spreminjal kvečjemu v smer, da bo več muzike za poslušanje in manj za žuriranje. Zdaj, ko so ljudje razsedeni na varnostne razdalje, jim je bližja glasba za poslušanje. Vsak izvajalec mora vedno odigrati najmanj pol programa, ki je vedno enak. To vsak pričakuje od glasbenika, jaz tudi. Spomnim se Bowiejega koncerta v Tivoliju leta 1995, ko ni igral hitov in sem imel zaradi tega dolg nos, pa čeravno je bil koncert super. Najmanj pol programa mora biti enakega, tvoje skladbe, ki te v očeh publike delajo prepoznavnega, druga polovica ali tretjina pa bi morala biti namenjena novemu materialu. A naj še dodam, ko si na sceni štirideset let, je prostora za nove pesmi vedno manj.«

Kateri so ti komadi, brez katerih ne morete z odra, ker bi v nasprotnem primeru občinstvo šlo domov razočarano? Praslovan, Čakaj me, Sonček je in ti si skuštrana, Gate na glavo ...

»Slednja ne. Odvisno sicer od koncepta koncerta, če igram na trgu za nekaj tisoč ljudi, igram enostavne in udarne hite. Eni so primerni za takšna prizorišča kot tudi za intimna, Praslovan in Čakaj me delujeta v obeh različicah. Če pa gre za gledališko dvorano pa izberemo pesmi, ki se bolj poslušajo in so bolj izpovedne. Letos 6. marca, dan pred prepovedjo prireditev, sem nastopil v razprodani zagrebški dvorani Vatroslav Lisinki ob spremljavi zagrebških filharmonikov. Od nekdaj sem si želel slišati svoje avtorske pesmi v izvedni simfoničnega orkestra in rezultat je bil zelo zanimiv. Vse počasne balade so pridobile še več emocij, hitrejše skladbe pa postale bolj popevkarske. Zdaj delam izbor za vinilni koncertni album z naslovom Počasni krug / Častni krog, ki bo predvidoma izšel pozno spomladi 2021.«

Koncertna plošča Lačnega Franza Tu smo, vaši smo, posneta novembra ob štiridesetletnici benda v mariborskem ŠTUK-u je v času korona novic šla mimo radarja širše javnosti.

»Verjamem, da bodo na, upajmo, jesen in pomlad prestavljeni promocijski koncerti sprejeti z razumevanjem. Ob lanskoletnem jubileju smo odigrali skladbe iz vseh albumov, tudi s prvih treh. Na tak način smo se poslovili od nekaterih starejših pesmi, ki jih bomo zadnjič izvajali na koncertni promociji te plošče, ki je izšla pri Založbi Celinka, nato pa bomo program korenito spremenili in nekatere 'upokojili', potem pa izbrskali neke druge in dodali nove, ki šele nastajajo.«

A lahko takšne pesmi odigrate, če pade predlog iz publike? Se boste na odru takoj spomnili akordov in besedila ali boste najprej na telefonu pobrskali tekst?

»Ko sem sam z akustično kitaro, včasih ljudje zahtevajo tudi nekatere njim osebno ljube pesmi, Pražen krompir ali Ja, ka te ti tu delaš?, Naša Lidija je pri vojakih ...Te, ki sem jih zdaj naštel, bi lahko. Težje je, ko pade kakšna bolj eksotična želja, zato je moja pesmarica vedno z mano.«

Res? In v njej imate vsa besedila in akorde, ki ste jih spisali?

»Akorde ne, teh se spomnim, v mapi so besedila, ker jih je preveč, da bi si jih vse zapomnil.«

»Počutil sem se, kot da bi neka višja sila zaklala moj stari način življenja.«

Morava se vrniti v dvomesečno obdobje, ki se je začelo marca in smo vsi doma v negotovosti čakali na razplet situacije. Kakšni občutki so vas prevevali med štirmi stenami?

»Počutil sem se, kot da bi neka višja sila zaklala moj stari način življenja. Že štirideset let sem redko kateri vikend doma, ta način življenja mi je prišel v kri in potem je bilo tega nenadoma konec. Naprej smo se hecali, pojavil se je korona humor, popili smo vse tiste pijače, ki so se pometavale na polici dvajset let. Potem pa je nastala tišina, ko smo se zavedli, da bo trajalo dlje, kot smo mislili, da bo. Pojavil se je strah. Sam živim izključno od glasbe in če ne morem nastopati, ne morem skrbeti za družino. Nisem si želel nastopati online in se udeleževati podobnih spletnih projektov, ker me je to spravljalo v slabo voljo. Raje sem bral knjige, pogledal vse serije na Netflixu in HBO GO in poskušal napisati tudi kakšno novo pesem. So pa vsa nova besedila imela neko temno, užaljeno, res zoprno barvo. Zato sem jih vrgel v koš. Potem je prišlo poletje in zdaj je bolje. Napisal sem nekaj novih besedil v slovenščini in hrvaščini, ki jim zdaj dodajam melodije. Zdi se, da je depresija premagana. Septembra izide moj prvi roman Mongolske pege. Komaj čakam.«

Je roman nastal zaradi nepričakovanega obilja časa ali je spisan že prej?

»Ne, dokončal sem ga spomladi pred korono. Junija sem ga dal v korekturo in branje, zdaj je v prevajanju v hrvaščino. Z Lačnimi Franzi smo v nizkem štartu med čakanjem, da se lahko znova organizirajo večji koncerti. Glavna sprememba bo, da bodo tudi ostali fantje ustvarjali glasbo in se samo jaz, sam pa bom zadolžen za besedila. Dokončati moram tudi koncertno promocijo albuma Zoran pjeva Arsena, ki je bil mimogrede eden od treh najbolje prodajanih albumov na Hrvaškem v lanskem letu. Na lestvicah najbolje prodajanih sem se drenjal s Severino in Parnim valjkom, če verjamete ali ne. (smeh) Projektov ne bo zmanjkalo, vse pa je odvisno od cepiva in politike, kdaj jih bomo lahko odigrali.«

V Ljubljani se od konca aprila ob petkih dogajajo protivladni protesti. Kako si razlagate, da sta se jih med glasbeniki redno udeleževala le vidva z Zlatkotom? Ko se je politična temperatura dvigovala, sta Blaž Švab in Sašo Avsenik javno stopila v bran Magnificu, ki je nekaj neko obdobje tudi »na tapeti« vladajoče garniture. Kolega mi je na Facebooku poslal zgroženo sporočilo, da je med protestniki opazil Vlada Kreslina in se je zdaj odločil, da bo vse njegove plošče podaril. Na vprašanje ali je podobno naredil tudi s pločami Jimi Hendrixa, Boba Dylana, Beatlov, The Clash in še koga, ki so javno povzdignili glas proti oblasti, me je lepo pozdravil in zbrisal kot prijatelja.

»V komunizmu sem bil oporečnik in danes sem spet oporečnik. Nisem se spremenil. Družbena ureditev se je spremenila, moja načela pa ostajajo enaka. Osnovni postulati francoske revolucije: bratstvo, enakost in svoboda. Z udeležbo na petkovih protestih ostajam zvest svojim načelom. Naša kri ne bo nikoli bela. Če bi ostal doma, bi izdal svoja besedila. Pred tridesetimi sem bil zaradi besedil, ki so kritizirala vladajoči sistem, zaslišan na postaji Ljudske milice, danes pa me ti isti ljudje, ki so bili takrat s partijo na oblasti, zmerjajo s komunajzarjem. Tega v svojem življenju ne doživi vsak. Moji kolegi se upravičeno bojijo medijskega linča, saj prvo pravilo šov biznisa pravi, da ne smeš imeti svojega političnega mnenja. Javno ga ne smeš ne zagovarjati, ne promovirati. Vsakemu političnemu sistemu ustrezajo lepi in prazni, kot pojejo Pankrti. Umetnost in kultura sta očitno vsem oblastnikom trn v peti.«

In nikoli niste bili član komunistične partije?

»Seveda ne, kar pa anonimnih komentatorjev in avtorjev lažnih novic ne zanima. K sreči pa jim danes vseeno verjame manj ljudi, kot jim je verjelo v časih mojih medijskih linčev.«

Zorana Predina in Lačni Franz v akustični različici lahko v živo poslušate 28. avgusta na Festivalu Lent in 2. septembra v Kostanjevici na Krki.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice