FOTO: Matic Kremžar
O dobrem človeku in pokvarjenem človeštvu. O glasbenem ustvarjanju, socialnem delu in (ne)problematični mladini. O nujnem, a kočljivem prostovoljstvu ter o potencialu Maribora in Ptuja – s štajerskim raperjem, piscem in socialnim delavcem.

Mišela Ristova sem zares spoznala pred kakšnimi tremi leti na večeru slam poezije na Ptuju, a so mi ga predstavili že prej, in sicer kot reperja, ki izdaja pod umetniškim imenom Amo Socialec

Izbira vzdevka se je zdela ob poslušanju njegovih tekstov, ki se navadno lotevajo socialne slike, smiselna. Še jasnejša pa je postala ob informaciji, ki je razkrila njegov poklic. »Socialci. Tako so takrat namreč klicali tovrstne študente,« mi pojasni večstranski ustvarjalec, ki zadnji dve leti delo socialnega delavca opravlja v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. 

Je eden izmed soustanoviteljev zasebnega zavoda Feniks-um, ki so ga z željo po izobraževanju, svetovanju, organizaciji kulturno-umetniških in prostočasnih dejavnosti ustanovili nekdanji prostovoljci Dnevnega centra za otroke in mladostnike Ptuj. Ob naštetem je nadaljeval tudi z nastopi slam poezije, največkrat na mariborskem odru Ožuljen jezik, doslej pa se je dokazal tudi v vseh večjih tekmovanjih v improvizaciji in prostem slogu.

»Sem človek vsega. Rad bi vztrajal v vsem, kar počnem, pa čeprav to ni vedno izvedljivo.« 

Glasba kot orodje

Po pogovoru mi v roke izroči njegov zadnji album, En dan …, na katerega je uvrščenih kar dvajset pesmi, sedaj pa pripravlja že novega – pravzaprav kar dva, saj se njegova večplastna kreativnost včasih težje zedini sama s seboj. Kdor pa ga ni slišal na odru, pa ga je morda na stadionu: z mariborsko skupino The Sticky Licks so posneli kar dve pesmi, ki nosita naslov Marcos Tavares in Vijol'čno mesto.

»Z rapom sem začel kot srednješolec, predvsem zato, da bi razložil svojo stisko. Potem pa ugotoviš, da ta itak nikogar ne zanima. Danes glasbo uporabljam kot eno izmed orodij, da dosežem ljudi. Da jih vsaj malo premaknem. Da začnejo razmišljati. No, odvisno – enih pač ne. Nikoli.«

Tako seveda nisva zaobšla njegovega pogleda na aktualno rap sceno, zlato dobo hiphopa ter na medgeneracijske razlike, ki se kažejo v dojemanju glasbe ter v ustvarjalnem in marketinškem pristopu. »Včasih sem hotel plačati, da bi lahko nastopil. Mladi pa danes takoj vprašajo, kako je s potnimi, hrano in pa pijačo …«

Želel sem postati Jedi mojster

A po najinem dvournem pogovoru bi se raje osredinila na tisto poslanstvo, ki si ga je – po težki zgodbi, ki jo je pustilo njegovo odraščanje – izbral za poklic. »Čisto iz mladostniške naivnosti, ker sem hotel svet spremeniti na bolje. In sem mislil, da lahko to kot socialni delavec v veliki masi tudi naredim. No, kasneje sem videl, da ni tako. Da moraš včasih početi še kaj drugega in tako spreminjati na individualni ravni, ne masovni.«

Zgodaj dojemljiv je po ogledu filmske serije Vojna zvezd (Star Wars) želel postati Jedi mojster, saj je bila njihova osnovna naloga nesebična pomoč ljudem. »To mi je bila življenjska inspiracija. Želel sem biti jedi, a ker ni bilo šole zanj, je bilo socialno delo nek približek,« zaupa smeje.

Že v času študijske baze je nenehno menjaval bazo, da bi pridobil čim večjo širino: delal je tako z mladino kot tudi z azilanti in duševno nezdravimi. Danes pa se v UKC Maribor poklicno ukvarja predvsem s starostniki, saj skrbi za njihovo eksistencialno stabilnost. 

Zaradi všečkov mladina resnično frustrirana

Tako najprijetneje kot tudi najtežje mu je delati z mladino. »Vedno mi je bilo fino delati z njimi, saj so ideje še sveže, hkrati pa imajo še sanje, želje in vizije, pri čemer smo se ukalupljeni starejši že ustavili. Mladost pa je v tej družbi itak neka vrednota in osnutek za prihodnost.«

A včasih se pri mladostnikih lahko maščujejo lastne, pa čeprav dobronamerne besede, saj znajo te hitro izkoristiti v svoj prid. Tudi z odklonskimi, celo destruktivnimi idejami: »Živel bo pri mami, si kupoval igrice in se zadovoljil s socialno, ker doma tako nima stroškov. Češ, saj pa sem jim sam svetoval, naj si najdejo nekaj, kar jih veseli.« 

Kaj pa so tiste tegobe, ki jih najpogosteje mučijo? »Nesprejetost med vrstniki in tista nuja po izstopanju. Sploh odkar so družabna omrežja ušla nadzoru. Tako imajo 12-letniki grozne frustracije, če dobijo na Instagramu premalo všečkov. In to niso posamični primeri. Potrebujejo namreč potrditev, to pa pridobivajo v virtualnem svetu. Prišli smo v fazo, ko je slednji glaven, realen pa jim ne pomeni kaj dosti. Kot posledica bliskovitega tehnološkega razvoja pa kaže v tem, da se nikomur ne da pri ničemer več vztrajati – vse bi na hitro, vse bi takoj.«

Mladim moramo dati priložnost, da pokažejo svoj svet

A k temu dodaja, da mladi niso zares razumljeni. »Mladi so drugačni, kot smo bili mi. Ampak to smo tudi sami poslušali od starejših. Bili smo cel dan zunaj na igrišču, pa so se mame drle, naj pridemo še kaj domov. Kaj pa zdaj? A četudi večina ždi na telefonu, kar je res moteče, pa znajo tudi stvari, ki jih mi, starejši, ne. Morda jim moramo dati priložnost, da nam pokažejo svoj svet.«

Medtem pa starejši ne dovolijo, da s svežimi idejami pretirano posegaš v njihovo vidno polje. A te lastnosti ne bomo izkoreninili, saj se svet preveč spreminja, razmišlja. »Tudi sam moram, če hočem delati z mladimi, aktivno vstopiti v ta svet. In ko jim včasih razlagam o začetkih interneta, me kdo prav začudeno vpraša, če sem odraščal leta 1950.«

»Človek je dober. Ljudje pa mogoče ne.«

Katera lastnost, ki človeštvu manjka, bi lahko svet spremenila na bolje? »Intenzivna dobrosrčnost. Na res maksimalnem nivoju. Vedno verjamem, da je človek sam po sebi dober. Ljudje pa mogoče niso. Kot posamezniki imamo v sebi tisto 'dobro', ko pa pridemo v skupino, se to rado izgubi. Morda zato, ker nihče, ko pride v interakcijo, ne obdrži tiste lastne integritete. Zato še vedno verjamem, da je človek dober, potem pa družba naredi svoje.«

S prostovoljstvom podpiramo tudi državo

Kot prostovoljec je začel delati predvsem zaradi ideje, da lahko nekemu človeku v stiski pomaga, mu nekaj doprinese. »Danes pa me to že kar zavezuje. Težava je, da je marsičesa, ko to nehaš opravljati, potem tudi konec. Tako se vprašam: Kdo pa bo naredil stvari, če jih sam ne bom? A zato želim sedaj k temu pritegniti mlajše, da bi se tudi sami usposobili za volonterje in nadaljevali z dobrim poslanstvom.«

»Prostovoljstvo je zelo dobra stvar. Menim, da mora biti – vsaj do neke mere. Bi pa bilo dobro, če bi bilo v manjšem obsegu, kot dejansko je. Ogromno stvari naredijo prostovoljci, ko bi jih lahko naredila država. A njej je to v redu; enkrat na leto naredijo prireditev, tiste najboljše nagradijo, minister se pride fotografirat, nato pa se na tem področju ne naredi nič več. In ko to pogledaš, pravzaprav na tak način podpiraš državo. Kar pa se ne bi smelo dogajati.«

Na sebi je treba delati

Kako lahko človek, ki se ukvarja s socialnimi težavami in ogromno količino birokratskih postopkov, ohrani notranjo ravnovesje? »Veliko moraš delati na sebi, da te stvari ne potolčejo. Da vseeno iz sebe izvlečeš nek maksimum, ko pa greš stran, to nekako odložiš in se posvetiš še sebi. Vklopiti moraš zavestni nivo in najti čim več stvari, ki ti prinašajo radost in srečo.«

Sam se poleg pomoči glasbe sprošča tudi s treningom mešanih borilnih veščin pri mariborski Kinetiki. »Moraš imeti zase tisti prostor in čas, da narediš stvari, ki so neodvisne od sveta in so zgolj zate. In to skušam svetovati tudi drugim.«

Ptuj je bil znotraj samega sebe slabo povezan

Štajerec je sicer razpet med Ptujem in Mariborom, zato sva tudi spregovorila o njunih morebitnih vzporednicah. Meni, da je težava najstarejšega mesta predvsem nezainteresiranost njegovih prebivalcev zanj: »Mladina gleda, da bo hitro odšla in se nato niti ne želi vrniti, ko okusi večja mesta. So oziroma smo skupine, ki delamo neke programske sheme, ampak to je premalo. Potrebnega bi bilo tudi več finančnega vložka, da bi lahko vsa društva izvedla projekte v takšni meri, kot so si jih zadale. Ne da z občinskim razpisom dobijo 300 evrov, potem pa delajo programe, vredne 3000 evrov.«

Medtem pa vidi v kandidaturi za EPK veliko prednost. »Sedaj so začele sodelovati skupine, ki nikoli niso. In četudi tega naziva Ptuj nikoli ne dobi – zaenkrat je to sicer kar utopično, nujni bi bili tudi ogromni finančni vložki – bodo morda ljudje vsaj bolj povezano začeli snovali naslednje projekte. Tudi v preteklosti je bilo veliko entitet, ki so želele peljati neko kulturo ali turizem, ampak vsaka zase. Nikoli povezano. Ptuj je bil znotraj samega sebe zelo slabo povezan. Bili so lastni interesi in bilo je metanje polen pod noge, kar je onemogočalo razvoj. Tudi politična sfera je ostajala v nekih istih okvirjih. A se mi zdi, da se je to nekoliko izboljšalo.«

Se bo z novo županjo to spremenilo? »Veliko polagamo nanjo. Je še mlada županja, deluje zelo angažirana in se redno spoznava z različnimi stvarmi, medtem ko prej zanje s strani občine ni bilo resničnega posluha. Čas bo pokazal resnico, a zdi se mi, da se je dela lotila na dokaj svež način, zanima pa jo tudi raznovrstno dogajanje, kar tiste prej ni.«

Maribor bi potreboval morje

Medtem ko pa bi Maribor po njegovem potreboval predvsem morje, ker galebe z Drave že tako sliši vsak dan, zaupa smeje. Vsekakor pa bi s strani občine potreboval tudi več posluha za kulturno sfero, vendar pa treba, opozarja, aktualnemu županu dati tudi čas.

»No, moral bi več delati na turizmu. Saj se dela, ampak to ni nič, ko primerjaš s tujimi, a hkrati enako velikimi mesti.«

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

... naprej pa (nepreverjen)

politiki so slabi, zdravniki so zlocinci, duhovniki kradljivci, gospodarstveniki goljufi za u zapor ...

Starejše novice