37-letna Štajerka je verjela, da bo njena druga nosečnost potekala brez zapletov. K sreči ji zdravje zaenkrat kar dobro služi, a zatajila sta država in mariborski delodajalec.

D. iz Maribora (ime in priimek hranimo v uredništvu) se je odločila, da deli svojo zgodbo, ker verjame, da lahko z njo pomaga še kakšni mamici oziroma še kakšni družini, ki se morda sooča s podobno težavo.

Podrobnosti njenega zdravstvenega stanja ne bomo javno obravnavali, je pa D. pojasnila, da so jo zdravniki prijazno opozorili na bojazen, da bi lahko prišlo do prezgodnjega poroda. Prejela je zdravila in (skrbno) stroga navodila.

»Mirovanje. Nobenih bremen, tudi kakšna daljša hoja ne. Domov so me poslali in zabičali mirovanje,« razlaga D. Kako mirovati, med tem ko je treba poskrbeti za prvega otroka, ki je trenutno star 3 leta, je njen osebni izziv.

Hvaležna za zdravniško skrb je redno obiskovala kontrolne preglede, pred kratkim pa so se strokovnjaki odločili, da jo zadržijo na opazovanju. Tako sta njena odsotnost in »predpisano« mirovanje postali (zaenkrat neobhodna) ovira za družino.

Kdo bo čuval otroka, ko je mama v bolnišnici?

Otrok je lahko v vrtcu maksimalno deset ur dnevno, mož pa mora biti v službi, kjer je 'zapečaten' z 12-urnim delovnikom. Četudi je njena zdravnica napisala potrdilo za moževega delodajalca, to ni imelo veljave, ker naj ne bi bilo zakonske podlage, na osnovi katere bi možu odobrili prerazporeditev delovnega časa.

»Pa da se razumemo: NI zaprosil za bolniški stalež, ampak začasno prerazporeditev delovnega časa od 7.00 do 15.00, s čimer bi lahko šel po otroka v vrtec in zanj skrbel popoldan,« razlaga D., ki svojega prvega otroka sama ne sme dvigniti v kad, niti v avto sedež.

Ko sta z možem prosila, naj jima delodajalec pojasni, kaj bi se zgodilo, če bi D. zaradi kakršnega koli nenadnega preobrata morala do poroda ostati v bolnišnici, pa sta se soočila z dodatnim šokom: »Delodajalec ni dolžan prilagoditi moževega delovnega časa. Ne morem verjeti! Torej, dejansko bi za obdobje dveh mesecev postal kot oče samohranilec, če bi bila jaz v bolnici, pa bi kljub temu še vedno lahko imel nočne in dnevne 12-urne izmene od 7.00 do 19.00,« razlaga D.

Išče(ta) odgovore

Sindikalni pooblaščenec jima je pojasnil, da je ukrepanje odvisno od (dobre) volje delodajalca. Na Centru za socialno delo so jima povedali, da zadeva »ni v njihovi pristojnosti in da se morava znajti pri varstvu. ZNAJTI!,« pojasnjuje D. Tokrat jima je uspelo aktivirati dedka in babico. Brez njiju D. pravi, da nikakor ne bi zmogla. A dedek in babica ne moreta prevzeti vsakodnevne odgovornosti.

Zato sta se bila D. in njen mož primorana znajti tudi tako, da sta pričela na lastno pest preučevati zakon o delovnih razmerjih, kjer iščeta podlago, da bi moževega šefa 'omehčala' in prepričala v iskanje skupne rešitve.

Če ne bo možnosti, ki bi njej, še nerojenemu otroku, možu in 3-letnemu otroku, omogočala normalno družinsko življenje, je D. odločena, da bo pripravila tudi dopise za državne institucije. 

Novinarska vprašanja o omenjenem primeru smo že naslovili na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Odgovore še čakamo.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice