Na spletnih medijih Sobotainfo, Mariborinfo in Ptujinfo izvajamo projekt Odkrito na spletu, v sklopu katerega predstavljamo zgodbe ljudi, ki so na kakršenkoli način diskriminirani s strani družbe.

Tokrat predstavljamo Blanko Škafar, ki že 31. let hodi v temi, a kljub temu živi polno življenje. Dokazuje, da slepi in slabovidni, sicer z veliko vztrajnosti, lahko dosežejo vse, kar si v življenju zadajo, zato si želi, da bi jo tudi drugi sprejeli kot enakovredno članico družbe. 

Blanka je slepa že od rojstva. Sicer ima nekoliko ostanka vida, zato lahko razloči barve in obrise. Zanjo dovolj, da si lahko v glavi s kančkom domišljije, naslika svet, kakršnega si želi. Kljub vsemu pa se Blanka nikoli ni obremenjevala s svojo drugačnostjo. Dokončala je šolanje, danes pa se s pomočjo psa vodnika povsem samostojno sprehaja po Odranskih ulicah.  

V družbi slepih vrstnikov bila nesrečna

Blanka je v Odrancih obiskovala le vrtec in verouk, Osnovno šolo pa je obiskovala v Ljubljani, v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. 

»Leta 2000 je bil sprejet proces integracije, kar pomeni, da smo se tudi slepi lahko začeli izobraževati v navadnih šolah. Pred tem, torej ko sem jaz začela šolanje v osnovni šoli, pa so moji starši dobili pogoj: ali jo boste vozili v Ljubljano, ali boste šli na sodišče. Tako da po tem sprejetem procesu smo se doma odločili, da nekako še zdržimo ta štiri leta.«

A kot pripoveduje Blanka, se v zavodu nikoli ni počutila dobro. V družbi slepih vrstnikov je bila nesrečna, saj je iz njihove strani občutila nevoščljivost in prezir. 

S slepoto se ni obremenjevala

Že kot majhna punčka se s slepoto ni obremenjevala in ni izpostavljala svojih omejitev, pač pa jih je sprejela in skušala iz njih potegniti le najboljše. Venomer pa je tudi z navdušenjem govorila o svojem domu, kjer je bila enakovreden član vsem drugim.

»Dejansko sem se jaz bolj ujela z videčimi vrstniki kot s tistimi v zavodu. Se mi zdi, da so tisti v zavodu bili na neki način ljubosumni name, ker mi je bilo doma kot otroku dobro. No, imela sem tudi malo prekmursko narečje, bila sem počasna, določene stvari sem potrebovala dlje časa, da sem se naučila kot npr. postiljanje postelje itd.« 

Srednja šola eno srečnejših obdobij

Po končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo ekonomsko šolo v Murski Soboti. O teh letih Blanka pripoveduje z velikim nasmeškom na obrazu, saj so to bila najsrečnejša leta njenega življenja. Ker pa ji slepota nikoli, tudi pri izobraževanju, ni predstavljala nobenih ovir, se je vpisala tudi na študij ekonomije. 

»Prvo leto srednje šole sem bila, kot da bi bila v nebesih. Za učenje mi ni bil nikoli problem. V začetku srednje šole sem imela mehanski stroj za tipkanje, pozneje že računalnik s prilagoditvami za splepe pa učbenike v zvočnih posnetkih. A kljub temu da mi v zavodu ni bilo lepo, je za slepe mogoče vseeno bolje, da gredo v osnovno šolo v ta zavod, vsaj kar se tiče tehničnega pridobivanja znanj. In ko dobiš tam tisto primarno znanje, gre potem vedno lažje.«

Pri desetih letih dobila Brajevo vrstico 

Kanček večje nevoščljivosti svojih vrstnikov v ljubljanskem zavodu v času osnovne šole, je bila deležna kot desetletna punčka. Takrat je kot prvi otrok v zavodu, s strani Župnijske Karitas Odranci v sklopu dobrodelnega koncerta Klic dobrote dobila Brajevo vrstico.

»Še kot otroci smo v zavodu poznali to Brajevo vrstico v računalniških učilnicah. Bili smo zelo veseli, ko smo lahko v šoli brali s pomočjo tega in tudi vsi smo sanjali, kako bi lahko to imeli tudi doma. Potem pa me je mama nekega dne poklicala in rekla, da bom mogoče s pomočjo Župnijske Karitas dobila vrstico. Kaj? Jaz dobim vrstico? To je bilo nekaj neverjetnega. Neskončno sem bila vesela.« 

Brajev pisalni stroj

Po študiju na samostojno pot s psom vodnikom 

Blanko smo ujeli doma dober teden pred izpitom s svojim novim psom Ronom. Nestrpno pričakuje 15. julij, dan, ko bo opravila izpit in se spet samostojno podala na odranske ulice. Pred osmimi leti je namreč dobila prvega psa vodnika Buddyja, ki je pred 9 meseci poginil.  

»Smrt Buddyja me je zelo prizadela. Prve dni je bilo zelo hudo. Buddy je bil srečen pes in tudi meni je pustil veliko lepih spominov, a življenje mora iti naprej. Na srečo je trener takoj imel pripravljenega drugega psa zame.«

S pomočjo trenerja sedaj do izpita Blanka in Ron trenirata, da bodo poti čim bolj utečene. Z Buddyijem sta se vsak dan trikrat sprehajala do odranske cerkve, sedaj pa ima Blanka še eno majhno željo. Želi se namreč obvladati čim več poti in se še bolj vključiti v svojo vas. 

»Zdaj, ko se naučim pot do Jagra, bom hodila tja na pijače. Mislim tudi, da bi se v naši vasi morala bolj vklopiti, saj se družim samo z najbližjimi sorodniki.« 

Deležna številnih predsodkov 

Blanka opozarja, da kljub slabovidnosti skuša biti enaka vsem drugim. 

»Ampak tu ti gre energije še pa še, da to sploh dopoveš ljudem. Potem pa dejansko mogoče včasih pride do tega, da ti popustijo živci, a nihče ne premisli, kaj je v ozadju.« 

To je tudi najpogostejši predsodek, na katerega naleti. Želi si namreč, da je družba ne bi obravnavala kot ubogega slepega dekleta. 

»Preveč se moj karakter gleda in ocenjuje skozi mojo slepoto, pri tem pa se pozablja na vse druge moje karakteristike.«  

Skupaj z Buddyjem je prišla težnja po samostojnosti, a s strani bližnjih kanček strahu in pretirano zaščitništvo. 

»Zdaj me zelo moti, da bi me drugi še vedno radi zaščitili. Mislijo si, da česa ne bom zmogla ali so v dvomih itd. Ljudje se niti ne zavedajo, da ti niti ne dajo možnosti, da pokažeš, kako si v veliko primerih samostojen. Vsiljujejo pomoč, kar je včasih že nadležno.«  

Blanka se trudi izobraževati videče o tem, da na slepe ne bi gledali kot na sirote. Sporoča, da je ne glede na situacijo, v kateri se znajde posameznik, pomembno, da iz danega izvlečeš najboljše možno, saj boš le tako lahko živel polno in srečno življenje. 
Slepa, pa tako srečna. 
 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice