»Ilija in Marija sva midva. Baje, da sva kmeta, ampak v resnici sva samo 'gvišne pare iz gmajne'.
Jaz, Ilija, sem mojo Marijo prvič videl pri maši. Kako mi je bila lepa! Najlepša je bila od vseh. Sem, rekel, da jo kuj vzamem za mojo. Saj sem jo. Že 60 let je moja gospa. Čeprav je bolj malo od gospe ostalo. Ko sem jo ženil, sem ji obljubil, da pri meni bo pa gospa. Velik grunt smo imeli, živino. Ona je tam iz ene male hiške, njeni so bili dninarji.
Ah, kje so ti cajti, ko sem ji še lahko pelc montl kupil. Pa šamrolce na nedeljskem sejmu. Tako se je rada sladkala. Zdaj sva samo še gvišna vsem.
Dve deklini mi je dala moja 'Rijica. Luštni deklini, pametni. Z Rijo sva jima plačala šole, pa karte za Ljubljano. Tavečja Meta je šla na učilišče, tamlajša Jona pa za medicinsko sestro. Morala sva veliko delati na gruntu, pa tudi pri sosedih, da sta lahko imeli, kar sta rabili. Hodili sta domov enkarat na mesec, pa ob praznikih. Rija je takrat vedno veliko skuhala, pa v glaže dala, da sta imeli za jesti. Vedno jima je dala taboljše kose mesa.
Rija si je vedno kar šivala svoje štumfe, da sta le oni meli. Za diplomo pri Meti sva kozo prodala, sva ji lep montl kupila (montl - plašč, op. p.). Tak moder, žametast, po zadnji modi. Rija je hotela dati svoji punčki vse po modi. Velike knofe je imel, pa ovratnik.
Štiri ure sva do Ljubljane potovala takrat. Tako sva bila ponosna na najimo Meto, prva je bila taka izučena. Ampak Meti nisva bila zelo v ponos, 'Rija je imela le znošen gvant, pa stare šolne. Jaz pa tudi nisem imel ravno novega klobuka. Smo na kosilo šli, tja ob reko Ljubljanico. Dunajske sem hotel vsem privoščiti, pa je Meta rekla, da je 'vegeterjanka' že veliko časa. Rija jo je takrat vprašala, kaj pa meso, ki smo ji ga vedno dali, a ga ni jedla. Je rekla, da je dala kolegom. Jaz nisem rekel nič, samo sem prijel Rijo za roko, da se ni zjokala, ker sva midva velikokrat jedla samo zelje in krompir. Od tega kosila je bila Meta doma samo, ko je po svoje stvari prišla, se je selila. Dobro se ženila, tja gor v Ljubljano. Vedno se je sramovala brega. Enkrat nama je poslala nekaj stvari, ki jih ne rabi več. Češ da naj jih 'ponucava' za doma, za v mesto niso več. Je bil v škatli tudi njen modri montl. Rija ga ima še vedno obešenega v omari.
Jona je še nekaj hodila domov. Ampak je le breg. Našla je službo, takoj čez mejo. Potem pa vedno bolj globoko v Avtriji. Enkrat na leto piše. Znamke so le drage.
No. Punci sta odrasli. Fajn živita. Midva imava še vedno ta naš grunt, to najino hišo. Včasih je še Rija kake rože sadila, če bi Meta in Jona prišli kaj mimo. Pa malo sva vedno travo kosila, če bi kdaj vnuki prišli. Včasih napišejo za praznike kako voščilnico, Rija vse špara. Včasih so celo kake fotografije. Lepi so, ti naši vnukci.
Včasih sva gledala še televizijo, pa je potem vse skupaj šlo v franže. Kar ni delala en dan, samo je šumelo. Najbližji sosed je že umrl, okrog po vasi pa so se že kar izselili. V mesto greva res redko. Avto nama ne vžge več, k zdravniku pa tudi ne hodiva. Pride dohtar kdaj tu gor, k nama. Je zdaj neki mladi. Rija ima za vse kapljice. Rada zeliščari.
Ampak zdaj sva že vsa betežna. Malo penzijo imava, okrog 220 evrov vsak. Oni dodatek pa nama ne pripada, ker imava le hčere. Pa kako boš lastnega otroka za gnar fehtal? No, potem mava še grunt. Ampak kako ga prodati? Streha pušča, pa hlev je čisto slab. Ga je strela skurila pred leti, ga še nisva popravila. Sem obesil dol v vasi obvestila, pa nihče ne pride. Jaz imam 85, Rija pa 83. Težko že krompir 'gmajnava', kar težko nesem iz polja. Ampak še vedno kar narediva zase. Pa dve kozici imava, živine pa ne več. Pa moja Rijika rada zelišča bere.
Ampak je vedno bolj suha, me kar skrbi. Jaz ne vem, kako bi brez nje. Nisva niti eno noč spala narazen. Ko bi vsaj Meta in Jona kaj prišli. Še vedno imava Metin montl. Se mi zdi, da Rijo suši žalost.«
Humanitarček - društvo za promocijo humanitarne dejavnosti s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno.
Za Ilijo in Rijo je Humanitarčku povedal 'tamladi' družinski zdravnik, ki mu prijazen par ni dal miru. Približno tri mesece se nista dala motiti in so se obiski Humanitarčka klavrno končali. Kasneje sta jih le spustila blizu, precej dela je bilo. Uredili so jima tudi televizijo.
»V tem času nam je uspelo poiskati Meto, a ni imela časa za obisk, saj je bila na potovanju v tujini. Smo pa navezali stik z njeno hčero, njuno vnukinjo. Slednja nas je povezala z Jono in njenimi otroci. Na Rijin 84 rojstni dan je vnukici uspelo združiti družino in pripeljati na obisk večji del družine. Še pravnukice. To je bilo veselje. Meta takrat ni uspela priti, zakaj nismo nikoli izvedeli,« pripoveduje Humanitarček.
Teden po obisku je Rija izgubila zavest, doživela je možgansko kap. Premikala je samo levo roko, občasno pomežiknila, ni govorila, bila je povsem nepokretna. Namestili so jo v dom, saj Ilija ni mogel skrbeti zanjo, svojci pa so spet izpuhteli.
»Ilija je bil strt. Zanj ni bilo prostora, vsaj ne še kmalu, vozi ne več. Pred tem pa sta bila z Rijo neločljiva. Začasno smo se v hostlu v bližini doma dogovorili za prenočišče, da bi jo lahko obiskoval. A se jim je Ilija tako prikupil, da so ga 'posvojili'. Pomaga okrog vrta, pospravi sobe, le postelj ne more preobleči. Rad pa zabava popotnike, tudi dobro domačo hrano zna skuhati. Tam ima svojo sobo, celo nekaj evrov dobi zraven. Hostel je nekaj minut stran od doma. Vsako jutro obišče svojo Rijo, odnese ji belo kavo. Popoldne jo pelje na sprehod, zvečer ji gre zaželeti lahko noč. Zdaj ko dobi v hostlu par evrov, ji nese kakšno šamrolo. Zdaj se zdi, da vsaj Ilijo Rija razume. Pogosto se mu nasmehne, celo nekaj besed že spregovori, čeprav nepovezano. Ena od njih je še vedno 'montl'. Včasih pride na obisk vnukica ... Brez pravnukov. Včasih pošlje kartico Jona. Meta se nam ne javi več,« še razkrivajo srce parajočo zgodbo.
To je le ena izmed zgodb. Več na #projektVida.
Komentarji (1)
Žalostno, res žalostno, brati take članke. Žalostno, da imamo tako nesposobno vlado, ki je sama sebi v korist in ki gleda samo sebi v korist.
Kolikor pa vem je vsak upokojenec ne glede na delovno dobo po 65 letu starosti po novem opravičen do varnostnega dodatka, katerega ni treba vračati.
Vendar si mora ta dodatek vsak posameznik prikrbeti sam (tako da tisti ki tega ne vedo ne morejo koristiti).
Vsi upokojenci, ki ste starejši od 65 let in imate manj kot 590 Eur penzije takoj na socialno po tisto kar vam pripada, po tisto kar vam država dolguje in po tisto kar bi vam država morala dati.
Starejše novice
