Ptuj naj bi dobil nova imena ulic: Kdo so ljudje, po katerih so poimenovane?

Janez Vajkard Valvasor

Janez Vajkard Valvasor je bil pomemben slovenski polihistor, raziskovalec, pisatelj in umetnik, ki je živel med letoma 1641 in 1693. Bil je eden najpomembnejših predstavnikov evropskega baročnega obdobja. Valvasor je znan po svojem obsežnem delu 'Slava vojvodine Kranjske', ki velja za prvi obsežni zgodovinski in geografski opis Kranjske, današnjega ozemlja Slovenije.

Valvasor je bil rojen v bogati družini v Ljubljani, kjer je preživel večino svojega življenja. Bil je vpleten v politično in gospodarsko življenje svojega časa ter opravljal različne državne in vojaške funkcije. Kljub temu je njegova največja strast bila znanost, umetnost in raziskovanje.

Valvasor je bil pravi enciklopedični um, saj se je ukvarjal z astronomijo, matematiko, arhitekturo, zgodovino, geografijo, geologijo, botaniko in številnimi drugimi vedami. Njegovo najbolj znano delo, 'Slava vojvodine Kranjske', je obsegalo več kot 3500 strani in vključevalo številne ilustracije ter opise naravnih in kulturnih znamenitosti Kranjske.

Valvasor je bil tudi strasten zbiratelj in je imel obsežno zbirko umetniških del, knjig, starin, mineralov in drugih predmetov. Njegova zbirka je bila ena največjih in najpomembnejših v Evropi svojega časa.

Vpliv njegovih raziskav in del je bil širok, saj je pripomogel k širjenju znanja o slovenskem ozemlju in prispeval k razvoju znanosti ter umetnosti.

Janez Vajkard Valvasor je tako ostal pomemben lik v slovenski zgodovini in kulturi ter pustil trajen pečat s svojimi raziskavami, literaturo in umetniškimi deli.

Leon Štukelj

Leon Štukelj je bil priznani slovenski športnik in olimpijec, ki je živel med letoma 1898 in 1999. Štukelj je postal ena največjih legend gimnastike vseh časov. 

Štukljeva največja dosežka sta prišla na olimpijskih igrah leta 1924 v Parizu in leta 1928 v Amsterdamu. Na igrah v Parizu je osvojil zlato medaljo v večboju ter postal prvi jugoslovanski olimpijski prvak.

Nato je na igrah v Amsterdamu še dodal tri olimpijske medalje, in sicer zlato v konjeniških skokih, srebro v mnogoboju in bron na bradlji. Skupaj je Štukelj osvojil šest olimpijskih medalj, kar je izjemen dosežek.

Poleg olimpijskih uspehov je Štukelj zablestel tudi na številnih svetovnih in evropskih prvenstvih, kjer je osvojil številne naslove in medalje. Bil je znan po svoji neverjetni tehnični dovršenosti, moči in eleganci v izvajanju gimnastičnih elementov. 

Poleg svojih dosežkov na tekmovanjih je Štukelj tudi prispeval k razvoju gimnastike kot trener in sodnik. Leon Štukelj je bil človek izjemne discipline, odločnosti in poštenosti. Njegovo ime bo za vedno povezano z vrhunsko gimnastiko ter bo navdihovalo generacije športnikov po vsem svetu.

Štukljev prispevek k slovenskemu in mednarodnemu športu je neprecenljiv, saj je postavil visoke standarde in pustil trajen pečat v zgodovini športa.

France Mihelič

France Mihelič, slikar in profesor, je bil rojen 27. aprila 1907 v Virmašah pri Škofji Loki. V Ribnici je obiskoval ljudsko in meščansko šolo. Med letoma 1923 in 1927 je France študiral na učiteljišču v Ljubljani, hkrati pa se je šolal na zasebni risarski šoli Probuda pri Mateju Sternenu in Mirku Šubicu.

Od leta 1927 do 1931 je nadaljeval študij na Likovni akademiji v Zagrebu. Nato je med letoma 1934 in 1936 poučeval v Kruševcu v Srbiji, nato pa je postal učitelj risanja na ptujski gimnaziji. Od leta 1945 pa do upokojitve je bil profesor na Likovni akademiji v Ljubljani, kjer je bil tudi rektor v dveh mandatih, najprej med letoma 1951 in 1953, nato še med letoma 1961 in 1963. Leta 1965 je bil sprejet v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter postal član Accademie delle Arti del Disegno v Firencah.

Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado leta 1948, 1955 in 1965, Jakopičevo nagrado leta 1978, nagrado AVNOJ leta 1970, zlati častni znak svobode Republike Slovenije leta 1972 ter zlati častni znak Republike Slovenije leta 1996. Prejel je tudi Levstikovo nagrado za knjižno ilustracijo leta 1949, 1951, 1952 in 1956. Leta 1954 je prejel nagrado za grafiko 'Renato Carrain' na bienalu v Benetkah, leta 1955 pa je bil nagrajen na prvem Grafičnem bienalu v Ljubljani.

Med drugimi dosežki je leta 1968 prejel nagrado 'Guido Neri' na prvem grafičnem bienalu v Firencah in leta 1963 ter 1966 prvo nagrado na trienalu sodobne jugoslovanske risbe.

Ivan Tomažič

Ivan Tomažič se je rodil 31. januarja 1919 v Zgornji Bistrici in umrl 5. oktobra 1982 na Ptuju. Leta 1940 je uspešno zaključil trgovsko akademijo v Mariboru, medtem ko je leta 1970 diplomiral na Višji šoli za organizacijske vede v Kranju. Po vojni je svojo kariero začel v kmetijskem zadružništvu v Poljčanah in Šmarju pri Jelšah.

Leta 1952 je prevzel vodenje podjetja Perutnine Ptuj, ki ga je uspešno vodil kar 30 let, do svoje upokojitve leta 1982. Pod njegovim vodstvom je podjetje postalo najpomembnejša gospodarska družba na Ptuju. Tomažič je usmerjal razvoj Perutnine Ptuj v smeri povečanja farmske proizvodnje piščancev ter uvedel intenzivno rejo in predelavo piščancev na severovzhodu Slovenije.

Podjetje je začelo graditi lastne farme za vzrejo perjadi, vzpostavili so sedem poslovnih enot ter ustanovili kmetijsko zadrugo Hajdina.

Med njegovim vodenjem so začeli tudi s prireditvijo Dan perutninarjev, ki je postal tradicionalen dogodek, ter leta 1974 začeli s proizvodnjo piščančje klobase Poli. Prav tako so zgradili nove proizvodne obrate, med njimi novo klavnico.

Za svoje dosežke je Ivan Tomažič leta 1973 prejel Kraigherjevo nagrado. Ob 85. obletnici Perutnine Ptuj leta 1990 so zaslužnim posameznikom podelili plakete Iva Tomažiča, s čimer so priznali in ohranili njegovo pomembno dediščino.

Srečko Kosovel

Srečko Kosovel je bil izjemno pomemben slovenski pesnik in mislec, ki je živel med letoma 1904 in 1926. Bil je ena najvplivnejših osebnosti slovenske moderne in eden najvidnejših predstavnikov ekspresionizma v slovenski literaturi.

Kosovel se je rodil v Sežani in že v mladosti je pokazal izjemen talent za pisanje. Njegova poezija je bila zaznamovana z intenzivnostjo, eksperimentalnostjo ter globokim razmišljanjem o človeškem stanju, družbi in umetnosti.

S svojimi pesmimi je izražal bivanjsko tesnobo, iskal smisel življenja in se soočal z vprašanji identitete ter družbenih nepravičnosti.

Kosovel je ustvaril izjemno obsežno zbirko pesmi, vključno s soneti, lirskimi pesmimi, manifesti in filozofskimi razpravami. V svojem kratkem življenju je bil zelo produktiven in svojim delom je pustil trajen pečat na slovenski literarni in kulturni sceni.

Njegovo delo je bilo sprva prezrto, vendar je v kasnejših letih pridobilo širšo prepoznavnost in priznanje. Kosovel je postal simbol in ikona slovenske poezije ter pomemben dejavnik v razvoju moderne umetnosti v Sloveniji.

Srečko Kosovel je bil zgodnja svetilka slovenske literature, ki je svojevrstno prispeval k obogatitvi in preoblikovanju slovenskega pesniškega izraza. Kljub svoji prezgodnji smrti je njegovo delo postalo nepogrešljiv del slovenske literarne dediščine ter vir navdiha za številne ustvarjalce tudi v sodobnosti.

Zlatko Šugman

Zlatko Šugman je bil priznan slovenski igralec, rojen 28. avgusta 1932 v Gorišnici in umrl 16. decembra 2008 v Ljubljani. Bil je eden najprepoznavnejših in najbolj cenjenih igralcev v Sloveniji ter je pustil neizbrisen pečat na slovenskem gledališkem in filmskem področju.

Šugman je svojo kariero začel v gledališču in v letih svojega delovanja nastopal v številnih gledaliških predstavah. Med drugim je bil član ansambla SNG Drama v Mariboru, kjer je upodabljal različne vloge in izkazoval izjemno igralsko vsestranskost. 

Poleg gledališča je Šugman sodeloval tudi v filmski industriji, kjer je ustvaril vrsto izjemnih vlog. Med najbolj znanimi filmi, v katerih je zaigral, so Na klancu (1971), Družba Pere Kvržice (1970) in Varuh meje (1985). Njegova igralska mojstrstva so prejela številne pohvale kritikov in priznanja s strani občinstva.

S svojim izjemnim igralskim dosežkom in prispevkom k slovenski kulturi je Zlatko Šugman postal ikona slovenskega gledališča in filma. Njegova zapuščina živi še danes in bo navdihovala prihodnje generacije igralcev.

Franc Ferk

Franc Ferk, ustanovitelj ptujskega muzeja, se je rodil 16. novembra 1844 v Gomilici pri Arvežu in umrl 12. novembra 1925 v Gradcu. Izhajal je iz kmečkega okolja in je obiskoval ljudsko šolo doma ter nadaljeval šolanje na mariborski gimnaziji. Kasneje je študiral germanistiko in zgodovino na graški univerzi.

Po končanem študiju je postal asistent v 'Münzen und Antikenkabinettu' na Joaneju v Gradcu. Nato je služboval na različnih šolah, vključno s spodnjo gimnazijo na Ptuju, moškim in ženskim učiteljiščem v Gradcu ter II. državno gimnazijo v Gradcu, kjer je deloval do leta 1905, ko je šel v pokoj.

Franc Ferk je bil izjemno velikodušen donator in je svojo knjižnico ter zbirke muzeja iz Gomilice daroval mestu Ptuj. Ferkova zbirka je postala temelj ptujskega muzeja, ki se je po njem imenoval Mestni Ferkov muzej. Prav tako je vodil Muzejsko društvo za nekaj časa.

Danes so muzealije iz Ferkovih zbirk razdeljene v različne oddelke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. Kljub nasprotovanju avstrijske oblasti je s svojo odločnostjo in darovanjem zasebnih arheoloških zbirk ter finančnih sredstev uspel ustanoviti muzej v Mariboru in na Ptuju. 

Albin Lugarič

Albin Lugarič se je rodil 9. avgusta 1927 na Ptuju kot peti od šestih otrok. Obiskoval je osnovno šolo na Bregu pri Ptuju in nato nadaljeval šolanje na ptujski gimnaziji, kjer ga je učil slikar France Mihelič. Kasneje je študiral likovno umetnost na Akademiji za likovno umetnost, kjer je diplomiral leta 1950 in opravil specialistični študij slikarstva leta 1952.

Po končanem študiju se je vrnil na Ptuj in se zaposlil kot učitelj risanja na osnovni šoli na Hajdini pri Ptuju ter osnovni šoli v Lovrencu na Dravskem polju. Leta 1956 je prevzel profesuro na ptujski gimnaziji, kjer je poučeval vse do upokojitve. Albin Lugarič je umrl na Ptuju 22. julija 2014.

Bil je izjemno ploden slikar z raznolikim slikarskim opusom. Največji del njegovega dela zajema krajine, pri čemer je iskal motive v bližnji okolici Ptuja in Halozah.

Haloški motivi iz sedemdesetih let so posebej cenjeni v Lugaričevem slikarstvu. S svojimi energičnimi potezami, temperamentnim koloritom in strastjo je upodobil hribovito pokrajino Haloze. Poleg tega je ustvarjal tudi zimske podobe, ki prikazujejo zasnežene ravnice z značilnimi pravokotnimi ploti in brajdami. 

Albin Lugarič je imel številne samostojne razstave doma in v tujini, sodeloval je na družbenih razstavah v Sloveniji in bil priznan tudi v tujini. Poleg svojega slikarskega ustvarjanja je bil tudi pomemben kot profesor, ki je vzgajal mnoge generacije in jih poučeval o ptujski kulturni dediščini ter sodobni likovni umetnosti. Leta 2005 je bil imenovan za častnega meščana Ptuja.

Anton Ingolič

Anton Ingolič se je rodil 5. januarja 1907 v Spodnji Polskavi pri Slovenski Bistrici v obrtniško-kmečki družini. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Mariboru. Namesto prevzema očetove obrti se je odločil za študij v Parizu z željo postati novinar, vendar je končal šolo za učitelje francoskega jezika na Sorboni. Nato se je vpisal na ljubljansko univerzo na romanistiko in slovenščino, kjer je diplomiral leta 1931.

Po študiju ni našel zaposlitve in se je posvetil pisanju. Leta 1932 je dobil službo kot profesor slovenščine in francoščine na ptujski gimnaziji ter se preselil v Dornavo. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan v Srbijo skupaj z družino, kjer je preživel štiri leta. Po vojni je nadaljeval poučevanje v gimnazijah na Ptuju in v Mariboru, nato pa se je ustalil v Ljubljani po letu 1955. Leta 1965 se je upokojil kot gimnazijski profesor. Anton Ingolič je umrl 11. marca 1992 v Ljubljani in je pokopan na Zgornji Polskavi.

Bil je izredno plodovit pisatelj, ki se je osredotočal predvsem na romane, povesti, črtice in novele. Poleg tega je pisal humoreske, potopise in scenarije za radio, film in televizijo. Njegova dramatika je bila manj izrazita. Skupaj s Prežihovim Vorancem in Miškom Kranjcem se uvršča v smer socialnega realizma.

Ingolič je vedno iskal nove in sveže teme, pri čemer je svoje gradivo pridobival iz pozornega opazovanja življenja. Njegova dela so prevedena v 14 jezikov, med drugim ruščino, slovaščino, italijanščino, kitajščino in druge, pri čemer so Gimnazijka in Tajno društvo PGC posebej pogosto prevajani.

Ivo Arhar

Ivo Arhar (5. maj 1918 - 27. maj 1994) se je rodil v Šentvidu pri Ljubljani. Po dokončanem študiju slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti leta 1941 se je leta 1951 zaposlil na Gimnaziji na Ptuju, kjer je ostal do leta 1971. Nato je delal na Ekonomski šoli Ptuj do upokojitve. Bil je strasten ljubitelj knjig in poznavalec knjižnega trga ter član Slavističnega društva, ki se ukvarja s slovenskim jezikom in literaturo.

Prav tako se je zanimal za gledališče in film ter bil imenovan za člana Sosveta za filmsko vzgojo. Sodeloval je tudi na številnih kulturnih dogodkih na Ptuju. Leta 1983 je prejel zlato plaketo dr. Franja Žgeča za svoje prizadevno delo na področju pedagogike in kulture.

Poleg pedagoškega dela je bil Ivo Arhar tudi gorec in ljubitelj narave. Bil je član več planinskih društev, vključno s Planinskim društvom Ptuj, ki mu je leta 1993 podelilo priznanje za njegov prispevek pri razvoju in promociji Haloške planinske poti.

Leta 1993 je Arhar svojo bogato zasebno knjižnjico, ki vsebuje več kot 11.000 kosov knjižnega gradiva, prodal Knjižnici Ivana Potrča Ptuj.

Ta knjižnjica je največja od treh zasebnih knjižnjic, ki jih hrani ptujska knjižnjica, in vključuje 5254 naslovov publikacij, predvsem s področja književnosti, literarne teorije in literarne zgodovine.