Ustavno sodišče je razveljavilo kvote slovenske glasbe v primeru zasebnih radijskih postaj. Ustavnost zakona o medijih, ki predpisuje obvezne deleže predvajanja slovenske glasbe, je presojalo na zahtevo državnega sveta, družbe Radio City in drugih.

Ustavno sodišče je danes sporočilo odločitev, da so v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo državnega sveta ter na pobudi Dejana Štamparja (in drugih) in družbe Radio City, na čelu z Miroslavom Hölblom, razveljavili prvi odstavek 86. člena in prvi do peti odstavek 86. a člena zakona o medijih, kolikor veljajo za zasebne radijske postaje.

Prvi predpisuje obvezen delež slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih - v primeru javnega radia najmanj 40 odstotkov, v primeru komercialnega radia pa najmanj 20 odstotkov vse predvajane glasbe, medtem ko 86. a člen podrobneje določa čas predvajanja, delež slovenskega jezika v glasbi, njeno starost in podobno.

Po enotni oceni sodnikov namreč omenjene določbe niso skladne z načelom pravne države, saj niso jasne in pomensko določljive.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo soglasno v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Klemen Jaklič, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs

Sodnica dr. Špelca Mežnar je bila pri odločanju v tej zadevi izločena. 

Glasbene kvote so delež obvezno predvajane slovenske glasbe na radijskih in televizijskih postajah v Sloveniji.

Za sedmi odstavek 109. člena, ki je bil prav tako predmet ustavne presoje, govori pa o hrambi podatkov o programu, in sicer o vseh predvajanih programskih, oglaševalskih in drugih vsebinah, pa je sodišče ocenilo, da ni v neskladju z ustavo.

Argumenti pobudnikov

Predlagatelji pobude so namreč ocenili, da je radijski medij po svoji naravi »živega medija«, ki se tekoče odziva na aktualne dogodke, nezdružljiv s togimi obveznimi deleži predvajanja slovenske glasbe.

Pobudnikom, ki so poslušalci, naj bi izpodbijani določbi kratili pravico do sprejemanja informacij oziroma do izbiranja med različnimi zvrstmi glasbe iz različnih obdobij, pobudniku, ki je urednik, pa naj bi omejevali pravico do izbiranja glasbe, ki jo posreduje poslušalcem, s tem pa naj bi mu kratili svobodo do umetniškega ustvarjanja oziroma izražanja. 

Pojasnjujejo, da svoboda sprejemanja glasbe vsebuje svobodo sprejemati glasbo po radiu, ne da bi poslušalca državne omejitve prisilile preiti k poslušanju drugega medija. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin že v temelju ne dovoljuje omejitev svobode sprejemanja obvestil in idej iz razlogov, ki so vodili do sprejetja izpodbijane ureditve.

Pobudniki so še izpostavili, da »izpodbijana ureditev zagotovo ni ustavno skladna, kolikor se nanaša na zasebne medije«.

Družba Radio City in Miroslav Hölbl sta še navedla, da se pridružujeta argumentom pobude Dejana Štamparja in drugih, dodajata argumente o posegu v pravico do svobodne gospodarske pobude

»Izpodbijani določbi naj bi omejevali podjetniško svobodo zaradi doseganja splošnih javnih ciljev oziroma naj bi izdajatelju radijskega programa in njegovemu lastniku vsiljevali poslovno odločitev, kakšno glasbo ponujati javnosti. Ker naj se prva pobudnica, ki je našla tržno nišo v predvajanju tuje in starejše glasbe, zaradi izpodbijanih določb več ne bi mogla razlikovati na trgu, naj bi jo obvezni deleži predvajanja slovenske glasbe poslovno uničili,« so pobudo povzeli v odločbi ustavnega sodišča.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice