Slovenci se radi pohvalimo s svojim najstarejšim mestom, občudujejo pa ga ne le domačini, temveč tudi tujci.
Vsak, ki je s tem slovenskim zgodovinskim draguljem kakršenkoli način povezan, ima nanj edinstvene spomine.
A zagotovo lahko trdimo, da je pogled na Ptuj z južne strani eden tistih, ki se obiskovalcu najbolj vtisne v spomin.
Odločitev o rušitvi Stare usnjarne padla lansko leto
Ptujska veduta, ki je stoodstotno pozidanost dosegla okrog leta 1910, se je skozi leta spreminjala, njeni snovalci pa so morali paziti na ohranitev ptujskega urbanizma in njegovega sijaja.
Od leta 1860 je na dravskem obrežju stala Stara usnjarna (nekdaj znana kot Pirichova usnjarna), ki je v zadnjih letih po mnenju nekaterih zaradi svoje dotrajanosti kazila podobo mesta.
Stavba je bila od 70. let naprej prazna, občina pa po besedah umetnostne zgodovinarke Marjete Ciglenečki, ni imela interesa za obnovo.
Lani je padla odločitev, da se zgradbo poruši, saj je po mnenju predstavnikov stroke bil s stroškovnega vidika vložek zaradi zelo slabega stanja brezpredmeten.
Prisotne je uvodoma nagovorila županja Ptuja
Leto kasneje je na tem mestu prodnato parkirišče, Mestna občina Ptuj pa načrtuje rušenje še sosednjih treh stavb v isti liniji.
Dravskemu nabrežju se torej obeta sprostitev velikega zemljišča, ki kliče po novih priložnostih in ptujski veduti odpira nove poti razvoja.
Za pridobitev strokovnega in laičnega mnenja glede opisane problematike je v Mestnem kinu Ptuj pod okriljem Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije in Mestne občine Ptuj potekal posvet o ptujski veduti.
Vse prisotne je pozdravila županja Nuška Gajšek, prisotni pa so bili še dr. Marjeta Ciglenečki, dr. Dejan Zadravec, dr. Igor Sapač, dr. Simona Menoni, dr. Tanja Simonič Korošak, univ. dipl. inž. arh. Aleksander Ostan in univ. dipl. ing. arh. Markus Zechner.
Zgodovinske zgradbe je potrebno ohranjati
Po kratkem zgodovinskem preletu znamenite vedute so govorci prihajali do podobnih spoznanj.
Podrtje Stare usnjarne je velika izguba za kulturno in industrijsko dediščino mesta Ptuj, kar lahko primerjamo tudi z številnimi slovenskimi mesti.
Za primer je dr. Igor Sapač med drugim izpostavil Koželjevo hišo v Mokronogu (podrta leta 2010), Rakušev mlin v Celju (zgorel leta 2014) in Majdičev mlin v Kranju (zgorel letos).
»Če se stavbe ne podrejo, jih pa požgemo,« se je satirično pošalil Sapač. Dodaja, da bi moralo biti samoumevno, da se takšne zgodovinske zgradbe ohranja.
V bližnji prihodnosti bodo na občini morali določiti, v katero smer se bo obrnil razvoj vedute in kako ohraniti ostanke ptujske vedute v sedanjih okoliščinah.
Starejše novice
