Mesec oktober, mesec požarne varnosti. Leta 2013 je Sebastjan Spital kot operativni prostovoljni gasilec sodeloval na usposabljanju.
Že v času gasilske vaje je dobil čuden občutek, nakar ga je takoj po vaji začela res močno boleti glava.
»Vedel sem, da me glava ne boli zaradi mačka, saj prejšnjo noč nisem žural. Zato sem se ulegel v gasilski kombi, da se malo odpočijem. Naslednje, kar se spomnim, je to, da sem se iz kome prebudil na intenzivni negi v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana,« pripoveduje Sebastjan.
Posledice možganske kapi čuti še zdaj
Po prvih pregledih so zdravniki ugotovili, da je šlo za anevrizmo oziroma možgansko kap.
Do te pride zaradi prekinitve prekrvavitve dela možganov. S tem pa se prepreči dotok kisika in hranljivih snovi.
»Nesreča je pustila posledice, kot je dvojni vid, težave z ravnotežjem, z desno roko pa ne morem pisati. Na splošno je težavna fina motorika. Ampak sem se s temi težavami že navadil živeti,« razlaga.
Občutek drugačnosti
»Nikoli se nisem uspel znebiti občutka drugačnosti. Pri nobeni stvari se nisem mogel poistovetiti z ostalimi, predvsem pa sem se težko vključil v pogovor o rekreaciji, če je nisem imel,« pripoveduje Sebastjan.
Po nekaj letih se je sam s to »drugačnostjo« sprijaznil in nanjo začel gledati iz druge perspektive. Pomembno je, da se zdaj tudi na svoj račun zna pošaliti.
»Mudilo se mi je živeti«
Rehabilitacija po nesreči se je najprej začela v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.
»Iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana sem takoj odšel na rehabilitacijo v Sočo. Po poklicni rehabilitaciji, natančneje po enem letu sem šel nazaj študirat, čeprav bi po vseh navodilih zdravnikov moral biti še doma. Ampak preprosto se mi je preveč mudilo živeti in biti v stiku z ljudmi,« zdaj samozavestno pove Spital.
Ker je bila možganska kap res huda, se je tako takrat 19-letni mladenič na novo učil vseh življenjskih funkcij. Po nesreči ni govoril dva meseca, ob tem pa se je učil tudi hoditi.
Prve misli po nesreči
»Ko sem se zbudil, pravzaprav sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi me kaj takšnega lahko doletelo. O tem se nismo niti pogovarjali oziroma smo do takrat celo mislili, da je kaj takšnega rezervirano za starejše od 50 let«, pripoveduje.
Motivacija za življenje
Po takšni nesreči nikoli ne vemo, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti. Zato so velikokrat pomembni prav ljudje, ki nas spremljajo v takšnih časih.
»Naprej me ženejo ljudje, ki me spremljajo na vsakem koraku. Čeprav so prav 'koraki', ko sem bil še na invalidskem vozičku, zame predstavljali res velik izziv,« se spominja.
Kaj počne zdaj?
Po kapi je uspel zaključiti tudi študij elektrotehnike v Mariboru: »Trenutno večino mojega vsakdana zavzema služba, kjer sem se v začetku leta zaposlil takoj po pridobljeni izobrazbi. No, pridobljeni izobrazbi? Prigarani!«
Kot pa vemo, se je Sebastjan celo uspel uvrstiti v polfinalno oddajo Slovenija ima talent. In na vprašanje, zakaj se je prijavil na ta šov hudomušno odvrne:
»Ker imam talent, katerega želim, da se ga vidi! Zaupal sem vase in vedel, da če bom takšen, kot znam biti, bom navdušil občinstvo. Moram pa priznati, da sem ob vseh pevcih in plesalcih bil skeptičen, če lahko komik sploh pride v polfinale,« še dodaja.
Na nastopih z več komiki
Sebastjan je na svojih nastopih že imel družbo več znanih slovenskih komikov. Njegov cilj na nastopih pa je, da nasmeji prav vse.
»Vzornika nimam. Veliko jih občudujem, ampak da bi imel nekoga za vzor in želel biti takšen kot on? Ne, želim si biti edinstven,« pripomni Sebastjan.
In v prihodnosti? »Želim si čim več. Ne vem, kaj nam prinese prihodnost, a vem, da si želim v danem trenutku ustvariti največ,« še zaključi Spital.
Projekt »Odkrito na spletu« sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
Starejše novice
