O vrednotah, bontonu in želji po prijaznejšem človeškem sobivanju smo spregovorili s Simono Lečnik Očko, magistrico mednarodnih in diplomatskih študij, avtorico knjige Slovenština in jaz ter ustanoviteljico Akademije vrednot – Lumie.

Mineva predvolilni čas, čas dokazovanj, izvlečenih grehov in nagovarjanj. Priča smo bolj ali manj vljudnim soočenjem, pretencioznim in sključenim držam, polikanim srajcam in kričečim sakojem. A našteto je pravzaprav »le odraz družbe, ki to izbira«.

Nihče ni tako zaposlen ali utrujen, da ne bi zmogel osnovnega bontona

Naša sogovornica, ki je pred meseci odprla vrata Akademiji vrednot – Lumii, pojasnjuje, da za neprijeten občutek, ki ga volivec občuti ob zaprti drži kandidatov in rokah, skritih v žepu, ni potrebno biti strokovnjak. »Vse te ljudi, ki zasedajo take položaje, kot pripadnica stare šole spoštujem, četudi se z njimi velikokrat ne strinjam. A se bojim, da se premalo zavedajo in da na trenutke podcenjujejo nas, ki jih gledamo.« 

»Saj vem, da je to borba, a v njej velja tudi sodoben bonton. Nihče v tem svetu ni tako bogat, tako zaposlen, tako utrujen ali pa zamišljen, da ne bi zmogel osnovnega bontona  pogleda v oči in pravilnega rokovanja. Je pa tudi odvisno, katero rajo nagovarjajo. Če se prodamo za špricer, je to odraz nas, naše trenutne družbe. Če to verjamemo, so to naše vrednote, naša ideologija. In to je vse, kar mi rabimo. Masa glasuje za nekoga, ki govori tisto, kar večini odgovarja, in na način, ki večini odgovarja.«

Poleg omikanega dialoga manjkali tudi topli nasmeški

Dolgo je že jasno in dokazano, da je vizualna stimulacija najmočnejša, da vidimo več kot pa slišimo. Zato sta poleg vsebine izrednega pomena tudi vizualna podoba in neverbalna komunikacija. Seveda pa to ne pomeni, da se bodo v ponedeljek, po volitvah, izvoljeni pozabili na to.

»Ti ljudje, isto kot poslanci, morajo v času svojega mandata, za katerega smo jih izvolili, ohranjati nek nivo spoštovanja. Uresničevati morajo svoj program, hkrati pa biti tudi obraz tega, kar zagovarjajo,« doda Lečnik Očkova in izpostavi, da je poleg kulturnega oziroma omikanega dialoga in moških etiket - kravat letos pogrešala tudi kak nasmešek, ki bi ob bombardiranju negativizma volivce navdal s toplino, optimizmom oziroma pozitivno naravnanostjo.

Vojni Kakanj in jugoslovanski bonton

Od nekdaj strastna ljubiteljica bontona in pravil lepega vedenja, ki si želi predvsem prijaznega sobivanja, je letošnje poletje odprla pot Lumii – akademiji vrednot, s katero želi obuditi vrednote, za katere verjame, da tlijo v nas.

Gre za govor o vsakdanji uporabi lepih in vljudnih besed, pomenu lepega obnašanja in medsebojnem spoštovanju. Je pomoč oziroma usmeritev pri vzgoji in želja po družbi dostojanstvenih in lepo vzgojenih posameznikov – tako v domačem kot tudi poslovnem okolju.

Pred petimi leti je izdala tudi knjigo o skoraj trinajstletni deklici, odraščajoči v Bosni in Hercegovini, ki so jo po tem, ko je na mesto Kakanj padla prva granata, pod pretvezo nujne operacije v Ljubljani z rešilnim avtomobilom prepeljali k očetovim sorodnikom v Slovenijo. Gre za avtobiografski roman Slovenština in jaz, ki podaja nazorno sliko občutenja najstniške begunke, ki se je soočala z jezikovnimi, diskriminacijskimi in izločitvenimi ovirami. 

»V dnevni sobi v Bosni smo imeli police knjig, izmed katerih sta me vedno privlačili dve: Domaći kolačiči, seveda, poleg pa star jugoslovanski bonton, ki so se ga posluževali tudi moji starši. Uživala sem v raziskovanju tujih navad, odkrivanju medkulturnih razlik, in pred štirimi leti, ko sem postala mama, sem vzpostavila novo perspektivo. Zavedati se začneš, da vzgajaš bitje in da se ti lahko na mnogo nivojih zgodi, da kiksneš. In odločila sem se, da na tem področju pa zagotovo ne bom, saj sem se v življenju velikokrat znašla v situacijah, ko me je ravno poznavanje bontona rešilo marsikatere zagate.«

Želim si, da nam je mar

Lansko poletje pa se je pričela srečevati tudi z vrtčevskimi starši in se kar zgrozila, ko se je ugotovila, da jih veliko pozablja na temelj kakršnegakoli odnosa, na pozdrav. »Dve sekundi. Ni se nama treba rokovati, pogovarjati ali povpraševati po počutju. Vendar je pozdrav osnova bontona. In če ti mene ne pozdraviš, pomeni, da tudi tvoj otrok ne bo pozdravil mojega. Jaz pa si želim, da moj otrok pozdravlja ljudi. Da nam je mar.«

A meni, da je hiter tempo današnjega sveta zgolj izgovor: »Ko se zbudiš, imaš na razpolago 24 ur. Nič več in nič manj. In kako boš z njimi razpolagala, je tvoja odločitev. Ampak ali se res ne boš odločila pozdraviti, ko se bova srečali na cesti? Dve sekundi potrebuješ, da mi rečeš 'dobro jutro'. Če se pa poleg še nasmehneš, sva pa tako zmagali.«

Meni, da se otroke da naučiti hitreje kot odrasle, saj je slednje treba ponotranjenih vzorcev sprva odučiti in nato priučiti. In vzgojno-izobraževalni zavodi že skušajo vnesti bonton v kurikulum.

»A to ni njihova naloga, to je naloga nas, staršev. Vrtec ni ustanova, ki bo vzgajala otroke, je pa odlična in dobrodošla dopolnitev družinski vzgoji. Družina kot osnovna družbena celica je temelj, ki mora otrokom ta znanja podati, v vrtcih pa se jih zgolj nadgrajuje. Če je v skupini petindvajset otrok, morajo za razliko od domače situacije počakati na vrsto in zaradi tega je vrtec fantastičen. Družba namreč ne temelji na individualnih željah, zato se moramo naučiti prilagajati.«

Otroci so pivniki

A pri učenju in poučevanju bontona nekateri starši preprosto nimajo volje, medtem ko drugi ne znajo. »In potem se znajdemo takšni, kot sem jaz, strastni ljubitelji bontona, ki z veseljem delimo to znanje. Opazila sem, da se na nivoju otrok še ne dela toliko in menim, da se mora pričeti ravno tam. Zato sem se spustila tudi v razvojno psihologijo, saj me je zanimalo, kaj točno se dogaja z možgani v predšolskem obdobju in kakšni srkajoči pivniki so.«

Zaradi tega Simona svetuje, da starši kdaj tudi z otroki zamenjajo vloge, saj bodo skozi simpatično igro ugotovili, kako jih dojemajo malčki. »Skozi odraščanje vlečemo neke vzgojne vzorce, a se nato nekako sami oblikujemo. Ampak temelj pa dobiš od staršev in tu, pri primarni socializaciji, je treba začeti. In rada bi pomagala s ponazoritvami, delavnicami in samim izkustvom. Otroke je treba postaviti v določene situacije. Saj veste, razdelite desetim otrokom osem rozin, pa bodo hitro občutili krivico nepravičnega deljenja.«

Uspeh se lažje dosega z bontonom

Zato so za prenos tovrstnih znanj odgovorni starši, česar se morajo začeti zavedati. »Ni dovolj, da jih že pred šestim letom vpišemo na nogomet, tenis, angleščino in nemščino, ne zna pa reči 'dober tek'. Gre za koristna znanja, s katerimi je lepše živeti in sobivati. Koristijo pa tudi kasneje, v kakršnemkoli poslu. S temi spretnostmi se uspeh dosega lažje. In od tudi je prišla tudi Lumia.«

»Vrednote, katerih upad čutim, je treba živeti. Kako bom učila spoštovanja, če ga sama ne izkazujem drugim? Vsak mora izhajati iz sebe. Denar, izobrazba in veze že odpirajo vrata, a ne vsa. Kljub očitkom, da govorim utopično in naivno, sem v to prepričana.«

Ljudje smo radi v družbi ljudi, ob katerih se dobro počutimo

A ljudje vse bolj pozabljamo na družbeni temelj, odnose. » Mi nismo zgolj biološka, mi smo družbena bitja. Doma s partnerjem, v službi s sodelavci, v gostilni z natakarjem in v trgovini s prodajalko … Dnevno vstopamo v sto različnih interakcij. Z ljudmi. Osrečila me bo dobra kava, ker je dobra. Ampak bolj me bo osrečil pogovor ob njej. Ljudje imamo radi prijazne ljudi. In ko ti nekdo na pozdrav odgovori z obrnjenim hrbtom ... Vsak dan se srečujeva, vsak dan ob isti uri. Ni nama treba iti na kavo, ampak zavedaj se, da za roko držiš malega fantka, ki te opazuje in bo to ponotranjil. Odnosi niso samoumevni in treba jih je negovati.«

»Opazite lahko, da se otroci lepijo na tiste, ki so prijazni, sočutni, ki delijo ... Ljudje smo radi v družbi ljudi, ob katerih se dobro počutimo. Zakaj se uspešni menedžerji znajo obnašati? Ker vedo, kaj tvori uspeh . Lahko si svetovni strokovnjak za solarno energijo, a če mi v tvoji družbi ne bo prijetno, tudi delala ne bom s teboj. Mora ti biti mar, da bo meni ob tebi lepo. In to je bistvo bontona.«

»Lepo vedenje niso samo pravilne vilice, servieta in izbrani kozarci. Ampak da se za ljudi za mizo potrudiš in jih spoštuješ. Da se obroku, kavi ali čaju nakloni čas brez dretja in nespoštovanja. Vsem bo lepo in še bomo ponovili. Ker mi je mar, da bo tudi drugim dobro v moji družbi.«

Tako kot zdaj družba potrebuje bonton, ga še nikoli ni potrebovala

Ustanoviteljica Akademije vrednot je prepričana, da se moramo potruditi dati tudi na svoj najslabši dan svoj maksimum. Če kričimo na otroka, ko nekaj ušpiči, medtem ko ga istočasno učimo, da ne sme kričati, gre za dvojne informacije oziroma dvojna merila. »Zgled smo jim štiriindvajset ur na dan. Zato je od mene kot od starša odvisno, kak odnos gojim do neke stvari in kako jo bom predstavila otroku. Naše reakcije, komentarje in razmišljanja ... oni srkajo. Zato je treba paziti.«

»Nismo vsi kompatibilni, si simpatični in všečni. A diskriminacija se dogaja že na tako nizkem nivoju, kar zaznam tudi na igrišču, ko ob prihodu Roma ali črnca zaslišim kake starše: 'Beži stran od njega!' Hej, kakšen zgled pa dajemo?! Svet je odprt, globalizacija je tu. Tako, kot zdaj družba potrebuje bonton, ga še nikoli ni potrebovala.«

Potreba po avtomatizaciji omikanih gest

Medtem ko smo včasih premislili, napisali pismo in čakali več dni, da je pripotovalo k prijatelju v Idrijo, pa moramo biti danes, v digitaliziranem svetu, nenehno pripravljeni, zato tudi potreba po skorajšnji avtomatizaciji omikanih gest. »Zdaj imaš Skype konferenco in zaradi napačnega odziva lahko na nekem nivoju izgubiš posel. Zato moramo znati pravilno reagirati,« opozarja Lečnik Očkova in kot primerjavo navede vzhod, kjer že na začetku strankinega verbalnega in neverbalnega stika ocenijo, če si želijo z njo poslovati.

»V Nemčiji in Švici imajo v vrtcu in osnovni šoli tovrsten predmet. Do srednje šole, ko se začnejo po zanimanjih kanalizirati, ta znanja že obvladajo, zato se jim ni treba ukvarjati s tem, kako bodo dali roko in sedli za mizo, kdo vstane prvi in kdo plača kosilo, kam položiti servieto ... To že znajo in se fokusirajo zgolj še na znanje. In tako bodo razgovor za službo ali poslovni sestanek obvladovali.«

Simona tako poudarja pomen omenjenih veščin sploh v času vse številčnejšega poslovanja s tujino. »In ne pravim, da jih morajo obvladovati le gospodje s kravato, ampak bi jih morali poznati vsi. In ko jih enkrat ponotranjiš, se ti ni treba več truditi. Kihneš – 'na zdravje'. Avtomatizem. Pri otrocih pa je nujna doslednost, potrpežljivost in vztrajnost.«

Starši morajo dojeti, zakaj otrok to potrebuje

Lumia je tako minulo soboto gostila čajanko v optiki ArmaMaxa: »A ne tisto ta pravo, saj so manjkali stoli. Temu pravim polikano pri mizi. Gre za družaben dogodek: vljudnost, prijaznost, spoštovanje, dostojanstvo. Nobenega pihanja in srkanja ali glasnega mešanja sladkorja ter dilem, kam se odloži žlica, ali vzamem skodelico s krožnikom ali brez … Ampak to je za starejše otroke, da se malo simpatično poafnamo.«

Akademija vrednot bo kmalu povabila tudi na Gosposko ulico v Mariboru, kjer bo organizirala srečanja z različno vsebino, prilagojeno različnim starostnim skupinam. 

»Otrok je tisti produkt, s katerim bi rada delala. Ampak starši pa so tisti, ki morajo dojeti, zakaj njihov otrok to potrebuje in zakaj bi mu to koristilo.« 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice