Skoraj 200 let stara stavba v Cezanjevcih je osnovna šola, ki jo vsak dan obiskuje skoraj 190 otrok. Odpadajoči omet, tesni hodniki in premajhne učilnice, v katerih otroci tudi malicajo.

Šolarji Osnovne šole Janka Ribiča na novo šolo čakajo že dvajset let, medtem pa prostorska stiska in dotrajana stavba postajajo vse bolj pereče. V tem času se kljub opozorilom, da zgradba več ni primerna za kakovostno vzgojno-izobraževalno delo, ni spremenilo skoraj nič.  

Na prvi pogled dotrajana stavba, a le malokateri obiskovalec Cezanjevcev bi si upal trditi, da se za temi zidovi odvija vzgojno izobraževalni proces. Pa se. Prostorska stiska je tako huda, da šola vsak prostor izkoristi za pouk.

»Pod telovadnico imamo dve učilnici, v kletnih prostorih. Ves ta hrup, ko se žoga odbija, seveda moti pouk v teh učilnicah,« pravi Brigita Hojnik, ravnateljica Osnovne šole Janka Ribiča Cezanjevci.

Pouk poteka na hodnikih

Tudi sami smo se odpravili v klet, v učilnico matematike, kjer smo želeli preveriti ravnateljičine trditve. Medtem ko sedmošolci računajo, slišimo žogo, ki se odbija po telovadnici. Učenci so tega, verjeli ali ne, že vajeni. Tudi dnevne svetlobe v kletni učilnici ne vidijo kaj dosti.

»Na tej šoli poučujem že 33. leto in prav toliko let že poslušam obljube, da bom nekoč delala v boljših pogojih, da ne bom imela učilnice pod telovadnico in učilnice z malo svetlobe. Jaz sem se privadila tem neustreznim pogojem, mi je pa hudo za učence,« pravi Marija Majcen, učiteljica matematike in fizike.

Še ena učilnica se skriva za kuhinjo in znova po stopnicah navzdol v klet. To je učilnica za gospodinjstvo.

»V tej učilnici izjavamo, oziroma želimo kar najbolje izvesti praktični pouk. Učenci si tukaj priložnostno postavijo mize in klopi,« pravi ravnateljica.

Prav tako pa imajo še eno učilnico v modularnem objektu, začasnem prizidku k šoli, ki je nekoč služil kot vrtec. A to še ni vse.

»Pouk imamo tudi na hodnikih, učna pomoč se izvaja v jedilnici ali v čitalnici. Vse to zato, ker enostavno nimamo dovolj prostora. Vsi vedo za to, vsi se tega zelo dobro zavedamo,« nam je povedala Manja Gospodarič, predsednica sveta zavoda in učiteljica 4. razreda.

Bojijo se, da bi ostali brez šole

A stvari se ne premikajo. Hojnikova, ki je ravnateljevanje prevzela pred osmimi leti, pokaže še strme stopnice, čez njih otroci ponekod stopajo tudi v razred. Pa dotrajane ploščice v straniščih, odpadajoč omet. Šola je stara in nefunkcionalna, a še večji je strah, da bi v skupnosti ostali brez nje.

»Nekateri pravijo, da v kolikor tukaj ni mogoče več izvajati pouka, da bomo naredili ali podružnično šolo ali pa šolo zaprli. Prav zaradi tega smo dostikrat raje bolj nežni oziroma nismo tako glasni kot bi morali biti,« odkrito pove Franc Slokan, predsednik Krajevne skupnosti Cezanjevci.

Naveličani obljub o novi šoli optimizma ne premorejo več.  

»V tem trenutku ne vem, kaj si sploh lahko obetamo. Želimo si, pričakujemo, vendar očitno je cilj še zelo daleč,« pravi Hojnikova, Gospodaričeva pa ob tem doda: »Staršem smo hvaležni, da to razumejo in da nam dajo otroke v prostore, kakršne imamo.«

Kot pravijo, se trudijo, da je delo kljub vsemu v teh prostorih kar se da kakovostno.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice