Naziv ženska leta 2018 so Poloni Lah podelili včeraj v dvorani SNG Opera in balet Ljubljana, zanj pa se je potegovalo kar devet kandidatK. Podelitve se je udeležil tudi predsednik Borut Pahor, ki je po razglasitvi prvi segel v roko zmagovalki.
Vseh devet kandidatk se lahko pohvali s posebnimi pozitivnimi lastnostmi, prizadevanjem za boljši svet, pokončno držo ali uspešnostjo na svojem področju in so bile v preteklih tednih predstavljene v reviji Zarja.
Kandidatk je bilo letos prikladno devet, pravljično število modrosti
Potapljačica, ki se je rešila svojih travm tako, da se je spustila do svetovnega rekorda Alenka Artnik; sociologinja, ki rešuje reko in povezuje ljudi na obeh straneh meje, dr. Sonja Bezjak; režiserka, ki govori o neizgovorljivem in bo izbirala oskarje, Špela Čadež; neuklonljiva novinarka s Pulitzerjevo nagrado, Anuška Delić; vodja doma starostnikov, kjer je skoraj lepše kot doma, Marjana Kamnik; vodja v drugem domu starostnikov, kjer odmeva otroški živžav, Polona Lah; otroška psihiatrinja, ki pri 83 letih še vedno hodi po vojnih območjih, Anica Mikuš Kos; prostovoljka Rdečega križa, ki je skoraj z lastnimi rokami obnovila hišo družini Rajk iz Podhostja pri Dolenjskih Toplicah, Nuša Rustja; in medicinska sestra, ki med neplačanim dopustom tvega življenje z Zdravniki brez meja, Mateja Stare.
Ženska leta 2018 je Mariborčanka
»Polona Lah je vodja projektov v domu starejših Danice Vogrinec Maribor, v katerem deluje tudi Večgeneracijski center Štajerska. S sodelavci je organizirala brezplačno počitniško varstvo za sedemsto šolarjev kar v domu, ki je bil lani izbran za najboljšo tovrstno ustanovo v Evropi. V prostem času vodi Mladinsko gledališko skupino Kulturnega doma Pekre – Limbuš, sicer pa je predana humanitarka, ljubiteljica živali in ena redkih, ki si upajo javno povzdigniti glas proti politiki, ki ne deluje v prid državljanov. Z Odprtim pismom zgrožene Slovenke je ganljivo opozorila na revščino premnogih slovenskih otrok. Svojo službo razume kot klic in je prepričana, da svet lahko spremenimo le mi sami,« so jo opisali v reviji Zarja.
Po razglasitvi smo se pogovarjali z žensko let 2018, ki jo je v ljubljanski operi s prisotnostjo podprl poln avtobusov mariborskih podpornikov, med katerimi je bil tudi dobrodelnež in glasbenik Marko Soršak Soki.
Zanima me, kaj vam pomeni ta naziv? Konkurenca je bila kar velika.
»Iskreno moramo priznati, da sem si tega želela od trenutka, ko sem prejela nominacijo, naprej. Ampak želela zato, ker se mi to zdi res nek prestižen naziv in ker se mi zdi to ena pomoč pri tem, kar vsak dan delamo z najboljšo ekipo, to je ekipa iz Danice. Torej to, da lahko naš glas seže ne samo v Mariboru, ampak širše in mogoče odpremo kakšna vrata, ki se nam zdijo na videz v konceptu neke strašne birokracije in pravil in vsega tega, kar pač velja. Se mi zdi, da mogoče kdaj bi se kakšna vrata lažje odprla in bi kakšna ušesa več prisluhnila tistim, ki jim vsak dan ni enostaven ali lep ali pa tak, ki si ga mi vsi zaslužimo. To je s polnimi želodci, z neko varnostjo v lastnem domu in z neko radostjo nad tem, da je jutri novi dan in da se ga skupaj veselimo.«
Aktivni ste na različnih področjih, počnete velike stvari. Kdo vas je najbolj navdihoval oziroma vas navdihuje pri vsem tem, kar počnete?
»To so ljudje, ki nikoli ne bodo nominirani na nobenih natečajih in tekmovanjih. Ljudje, ki preživijo iz dneva v dan z velikimi stiskami, torej ob ekonomskem pomanjkanju in ob nekih drugih travmah, ki si jih mariskdo od nas niti predstavljati ne zna. Ljudje, ki so zlorabljeni, ki so bolni, ki so izgoreli na svojih delovnih mestih in kljub vsemu najdejo smisel v življenju in se borijo dan za dnem, se veselijo novega jutri in so pogumni, da poiščejo pomoč. Mi vsi ostali pa smo dovolj pogumni, da kdaj znamo videti to stisko nekoga, čeprav to ni enostavno za nikogar, niti za tistega, ki dreza, niti za tistega, ki ga sam po nekih vzgibih vidiš, da potrebuje pomoč, pa je mogoče to težko priznati. Zdi se mi, da bi si ti ljudje zaslužili vsak dan znova nazive in to, da vidimo stiske, da prepoznamo neke tegobe, žalost, nesrečo drugih in da znamo nekako pristopiti in pomagati, pa čeprav je to z objemom in besedo največkrat najpomembnejše in z mislijo, da v trenutku, ko ti je hudo in ko misliš, da si sam, vem, da je to mene rešilo. Življenju sem hvaležna za to drugo priložnost in za ljudi, ki so znali videti, da mi v nekem trenutku življenje ni preveč naklonjeno in se mi zdi, da je v vsakem od nas nekaj takega, kar lahko da naprej in to je to, kar svet rabi. Ne rabimo velikih besed, veliko denarja, velikih obljub.«
Kakšne cilje ste si zadali v prihodnje, kaj si želite?
»Moja želja že iz otroštva je, ta da vsak otrok ne glede na to, koliko je star, v nekem obdobju svojega življenja si zasluži varen in topel dom in si zasluži svoje starše, ki imajo čas za njega in starše, ki živijo v neki stiski, ko se bližajo prazniki pa hladilnik prazen in se kopičijo neplačane položnice. Vsa otrok si zasluži šolo v naravi in priložnost, da stopi na smučke in ga ne skrbi prvega septembra, ko pride nazaj v šolo in pove, da on pa pač letos ni bil na morju, ker si njegovi straši tega ne morejo privoščiti, ampak pove, da je bil kje drugje in je bilo tudi super. In da vsak od nas, ki se iz dneva v dan staramo in smo starejši, ne rabi skrbeti, kaj bo, ko bomo stari sedemdeset ali osemdeset, kdo bo skrbel za nas in da bomo tudi v teh letih imeli dostop do zdravnika, do sveže pripravljene hrane, do čistih oblačil, do plačanih računov in do zdravniške oskrbe. Torej priložnost, da smo točno taki, kot smo z vsemi napakami in z vsemi vrlinami, da živimo svoje življenje in damo svoj mozaik družbi in da družba da delčke sebe nam. Da smo taki, kot smo vsi mi, in da nam je z roko v roki v življenju lažje.«
Kot ste že sami dejali, jutri ne greste v službo, ampak ...?
»V dom. In ko grem iz doma pridem spet domov. Se mi zdi, da je to tak privilegij, ki bi ga iz srca privoščila vsem nam.«
Polona, hvala in še enkrat iskrene čestitke ob prejetju naziva ženska leta 2018.
Starejše novice
