Tokrat smo jo obiskali tudi mi in spregovorili z učiteljem, ki vihti taktirko in premika meje, ki se jih drugi oklepajo – z Mančem Kovačičem.

Že aprila so se učenci in mentorji Osnovne šole Gustava Šiliha iz Maribora, ki jo obiskujejo učenci s posebnimi potrebami, premierno predstavili z muzikalom Dekle, ki je ljubilo zvezdo, še pred tem, že pred nekaj leti, pa so se predstavili z muzikalom Pogum ter naravnost presenetili obiskovalce z dramskimi, glasbenim in plesnimi sposobnostmi.

Tako so se od lanskega septembra pripravljali na izvedbo nove predstave, in sicer dvakrat tedensko z ločenimi vajami za področje dramske, plesne in glasbene sekcije. Januarja so vaje združili in se že aprila premierno predstavili v Hramu kulture Antona Tovornika v Selnici ob Dravi. 

Mi smo si jo ogledali v Narodnem domu in ustvarjanju s skupino otrok s posebnimi potrebami spregovorili z učiteljem in avtorjem glasbe Mančem Kovačičem.

»Najprej potrebujemo zgodbo. Vemo, da je od ideje do izvedbe dolga in trnova pot. Bistvo je v tem, da moraš imeti zgodbo, za katero že natančno veš, kje boš lahko kaj uporabil. Mi se osredotočamo na muzikale, saj lahko tako vključiš vse otroke; eni so močnejši plesno, drugi glasbeno, nekateri igralsko … Ne glede na to, kakšna je, jo moraš videti v celotni sliki – od začetka do konca. Potem pa se lahko tega lotiš.«

Nastopajočim je treba prilagoditi scenarij, saj gre pri otrocih s posebnimi potrebami za »prilagajanje vsega, vsemu in v vsakem trenutku«. Tako mora biti vsebina dovolj lahka, da jo lahko izvedejo, a hkrati zanimiva tudi publiki. »In ko se ta juha nekako v možganih skuha in jo prvič poskusiš, potem nekako vidiš, ali si zadel ali ne, in sicer glede na motiviranost tistih prvih, ki jim to predlagaš. In to so pri meni navadno otroci.«

Pri tem je ključno njegovo prepoznavanje talentov, pri čemer doda, da se lahko zanese tudi na pomoč sodelavcev. »Gre pa nekako čez moje sito, saj vem, kdo kaj zmore in kdo česa ne. Ta občutek in čut pa se skozi leta že izostri.«

Zadel si terno, saj si izdelal inštrument samo zanj

Manč se je z otroki in glasbeno mladino srečeval že prej, še preden je prednje stopil kot učitelj prednje. Najprej v Narodnem domu, nato pa na šoli, saj se je ukvarjal s terapijo s psi in otroci s posebnimi potrebami.

Doštudiral je elektrotehniko, glasbo in ob koncu inkluzivno pedagogiko. Če smo se nekoliko zdrznili ob prvi izbiri, jo je kaj hitro pojasnil: »To je bilo moje prvo, ne smem reči zgrešeno obdobje, ker mi danes to znanje pride zelo prav – tako na odru kot pri prilagoditvi inštrumentov.«

Otrokom namreč prilagaja vse inštrumente in mikrofone. »Ta zgodba je zanimiva in to mi je bil vedno izziv – vsakemu je namreč fajn biti malo izumitelja in biti nekoliko inovativen. Ampak to narediti tako, da bo to lepo in bo zvenelo ter bo otrok z lahkoto igral, to je najhujši izziv. Imam to prednost, da imam otroke tu in zdaj, da lahko preizkusim čisto vsak vijak in vsako luknjico posebej. Tako prilagojeni inštrumenti so zelo dragi in vesel sem, da imam to možnost, ker rad ustvarjam.«

Dokler sem jaz živ, tega bobna ne bodo uničili

Tako mora Kovačič opazovati premike vsakega otroka in premisliti, kaj bi mu ustrezalo. In to seveda tudi izdelati. »Seveda si takoj zadel terno, saj si izdelal inštrument samo zanj. To je prvi moment. Poveča se motivacija ter tudi samospoštovanje in samopodoba.«

V zadnjem času je izdelal taiko bobne, saj več ni vedel, kaj naj naredi z ADHD, hiperaktivnimi otroci. In sedaj jim je izdelal boben, ki ga ne morejo uničiti in to je njihov najhujši izziv. »A povem vam, dokler sem jaz živ, ga ne bodo mogli uničiti. Kar pa je zopet en izziv.«

Pravi, da so tu vsekakor potrebna ročna spretnosti in trud po razvijanju znanja. »Včasih se kregam, a ko vidijo rezultat, občutek in oči, ki žarijo … je vse poplačano. Se spomnim, da sem že tudi kaj polomil, zakuril … a ni hudir, da se ne bi čez dva dni ponovno lotil.«

Tak pedagog mora imeti kot 1240 stopinj

Poučuje že deset let in na vprašanje, kakšne lastnosti mora imeti pedagog za delo s tovrstnimi otroci, pojasni: »Čisto na kratko: Če je polni kot 360 stopinj, jih mora tak pedagog imeti 1240.«

In kaj čuti sam v zameno: »Zelo dobro vprašanje. Ti otroci polnijo. Enostavno polnijo. Toliko, kolikor na eni strani praznijo, ker hočejo imeti in imeti, na drugi strani polnijo. To je meni tak fenomen, kolikor spraznijo, toliko napolnijo s svojo neposrednostjo, iskrenostjo, ljubeznijo, s čustvi, ki jih gojijo do tebe … Jasno, da ne vsi. A večina.«

Motivacija je večplastna in treba jo je krmariti

Pri tem pojasni, da je največ na samem izboru in motivaciji. »Ta pa je večplastna in jo je treba krmariti. Sploh pri takih otrocih: po štirinajstih dneh, če se ne zgodi nič in je samo vaja, vaja, vaja, mu je treba razložiti, da se bo lahko pokazal komaj čez šest mesecev in nič prej. To pa je tisto, kje se neha motivacija in se začne profesionalizem. In sedaj, drugič, so otroci to začutili – to pa več ni telovadnica, pa mama, botra in stric, ki bodo jasno ploskali … To je velik oder, mogoče pa tu kdo ne bo ploskal in bo skritiziral. In to jim skušam povedati, da tako v šovbiznisu je. Ni vse postlano z rožicami, kakor oni mislijo. Kar pa smo načeloma krivi mi, da imajo tako predstavo, da je v življenju vse lepo.«

In takšna je tudi sporočilnost muzikala, za katerega glasbo in besedila pesmi je napisal Kovačič, prilagodil inštrumente in orkestriral. Pri njegovem tehničnem pouku so otroci izdelali tudi rekvizite, na pomoč pa je priskočil tudi likovnik Zvonko Pušnik. Besedilo zgodbe je napisala režiserka in kolegica Breda Bertalanič Stergar, za ples pa poskrbeli koreografinja Božena Krivec in asistentka Nastja Beljev. 

Izdali so tudi dramsko predlogo, knjižico z zgodbo in notnimi primeri, želijo pa ji dodati še zgoščenko. »Jaz poudarjam, da če se hočeš dobro prodajati, ne prodajaj otrok, ampak produkt. Tak otrok se ljudem smili in mu dajejo vbogajme. Če pa ga vidijo na odru, kaj zmore in kaj zna, je pa to produkt, za katerega bo nekdo plačal in kupil vstopnico. To je bistvo.«

O zgodbi

Nekoč je v plemenu ameriških staroselcev živela mlada deklica. Nekega dne je odšla od doma, daleč v prerijo, da bi nabrala plodove kaktusa. Ko je zapuščala prerijo, je sonce že zahajalo in na nebu so pričele žareti prve zvezde. Ena izmed jih je žarela močneje od vseh in zdelo se je, da je od vseh zvezd najbližje zemlji. Dekle je imelo občutek, da ji zvezda mežika. Tisto noč je sanjala o tej zvezdi in sanje so ji povedale, da je ta zvezda dom lepega, postavnega in močnega prebivalca neba. Naslednji dan je odšla v prerijo nabirat plodove kaktusa in ponovno je opazovala zvezdo, kako ji mežika. Vedela je, da je to zvezdni mladenič.

Sedem dolgih dni je hodila v prerijo in prav vsako noč je sanjala o prelepem zvezdnem mladeniču. V sanjah je slišala njegov glas, ki ji šepeta o ljubezni. A mladenič se ji na njeno žalost na zemlji ni mogel pridružiti. Tudi sama ga ni mogla obiskati na njegovem zvezdnem domu. Deklica je bila zaljubljena, obenem pa zelo nesrečna, saj je bila tako daleč od svojega ljubega. Njena bolečina je bila tako močna, da si je zaželela umreti. Obiskala je staro plemensko čarovnico in jo vprašala, kako naj umre tako, da se bo lahko pridružila svojemu ljubemu na zvezdi. Starka ji je zvarila močan zeliščni napoj in naročila deklici, da ga popije. Deklica se je spremenila v čudovit grm, ki ga še nihče v preriji nikoli ni videl.

Zvezdni mladenič si je ves čas želel biti s svojo deklico. Nagnil se je proti njej tako daleč, da se je rob zvezde polomil. Zvezdni delci so se razbili v prah in potresli grm s svojim srebrnim sijem. In točno na tistem mestu, kjer se je zvezdni prah dotaknil grma, so zrasli vijolični cvetovi. Zvezdni mladenič in deklica sta bila končno združena. Grm s srebrnimi listi in vijoličnimi cvetovi so ljudje poimenovali vijolični žajbelj.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice