Slika je simbolična.
Društvo Humanitarček s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno. Marsikdo od njih zvečer spije nekaj kozarcev mleka ali razredčenega čaja, da prekrijejo lahkoto.

To je še ena izmed srce parajočih zgodb, ki jih piše Slovenija.

»Sem Ester. Prejšnji mesec sem imela 83 let.

Živim tu gori, na gruntu. Malo hiško imam, še od mamce. Dovolj velika je za živet, čeprav mi vleče vsepovsod. Spim na divanu, v veliki sobi, kjer imam tudi šporhet. Tako mi je še najbolj toplo. 

Moža je vzelo že pred leti, preveč je kadil, pa je raka dobil. Zdaj sem sama. To malo hiško imam samo še, pa nič drugega. 

Pa sestro, ki živi nižje v vasi. Včasih sva si pomagali, sedaj pa ne more več do mene, ker ne more več voziti avtomobila. Jaz pa nikoli nisem vozila, je vedno moj Franci. To so bili drugi časi, ženske niso veliko vozile.

No, pa sina imam. Robija. Ni mi v ponos, ne govorim rada o njem. Veliko je v življenju pil, se pretepal, tudi kradel je. Zdaj živi v mestu, enkrat ali dvakrat na leto, da pride okrog. 

Nazadnje mi je še radio vzel, ker da ga ne rabim, če imam televizijo. Vedno okrog praznikov pride, ko ve, da mi kdo kako meso ali sladkarije prinese. 

300 evrov imam penzije, par evrov mogoče več. S sestro sva pred časom na socialno šli, če se da kaj narediti, pa so mi rekli, da moji sestri pripada dodatek, ker nima otrok, meni pa ne. Pa jaz manj penzije od nje dobim, tega ne razumem. Ampak tam so rekli, da imam sina in bi on moral za mene skrbeti. 

Razen če mi podpiše, da ne bo. Prijazna je bila ta gospa, ampak nisem razumela. Naj terjam Robija, ki mi tako že ves krompir, pa meso iz 'škrije' pobere, da ima za sebe? Saj mu ne rečem nič, je le moj sin. Pa vedno je tako suh. Ampak kak naj ga na socialno spravim s seboj, da bo podpisal kaj?

Tako se pač znajdem. Saj imam »gošo« blizu, pa se veliko najde za uporabit. So gobe, pa nekaj imam sadja. Me pa res noge ne nesejo več toliko. Pa štiri putke imam, da mi jajca dajo. 

Ena ne nese več, ker je že stara. Včasih sem še zajce imela, samo jih nimam več. Strah me je, kje bom nove putke dobila, ko bodo te nehale nest. 

Pred tem virusom sem še lahko kam prišla, je le avtobus stal malo naprej, da mi ni bilo treba po bregu hoditi. Sploh s težkimi torbami. Ko pa je virus prišel, ga kar ni bilo. Sem ga lani čakala in čakala na postaji. 

Niso niti na list napisali, da ga ni več. Zdaj gre samo tu in tam, ne vem, kam poklicat, kdaj gre. Na razporedu še vedno piše 'tastar razpored'. Zdaj ne morem niti do 'štacune v vasi' več, ker sestra ne vozi več po tem virusu. 

Sem klicala zdravnika, če se lahko kako pomaga nama, ali naj kar 'crkneva tu gori', pa ga tako ne dobiš. Medicinska sestra pa mi je rekla, naj se na socialo obrnem. Sem prosila za patronažo, bi ji dala denar, da bi mi vsaj moko, cukr in kako meso kupila. Pa položnice plačala, to res težko grem doli do pošte, torb pa res ne morem vlečt za seboj.

Samo jaz res ne vem, na katero socialo naj grem, številke telefona pa nimam. Tako pač zdaj čakam, kaj bo. Mogoče pa me ta virus odnese ali pa zima. Saj še nisem tak betežna, ampak kaj čem drugega. 

Tu gori sem pozabljena od vseh, dol ne morem. Mogoče pa me virus ne pozabi in me odnese.«

Za Ester jim je povedala mlada raznašalka časopisov

Humanitarček – društvo za promocijo humanitarne dejavnosti s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno.

Kot so pojasnili, jim je za Ester povedala mlada raznašalka časopisov, ki se je izgubila med prvimi delovnimi dnevi na tistih dolenjskih obronkih. 

Ester je vprašala za pot do sosednje hiše, nato pa ji preprosta gospa iz dotrajane hišice ni in ni šla iz misli.

Poleti so Humiji spoznali obe sestri, Ester in Emico. Agilno, živahno, a osamljeno 83-letno Ester in obnemoglo, komajda pokretno, precej zanemarjeno Emico, ki po več dni ni vstala iz postelje, si niti ni kuhala več sama, umivala pa se je le z mokro krpo, saj v banjo preprosto ni mogla več stopiti.

»Julija smo jima omogočili, da sta na enem od kmečkih turizmov koristili turistične bone, saj smo jima v tem času želeli urediti ustrezno bivališče. Na lokalnem centru za socialno delo smo tudi sami naleteli na izrazito nekooperativnost, ki smo jo delno pripisali poletju, delno pa preprosti kadrovski podhranjenosti, tistega človeškega faktorja pa na tem mestu ne bomo omenjali,« pripovedujejo Humiji.

»Emičino hiško nam je uspelo ustrezno urediti, Esterina pa je v resnici povsem dotrajana, na skorajda nedostopnem terenu. Po dolgem prigovarjanju smo ju nato le prepričali, da sta skupaj zaživeli v dolini, bližje vsem infastrukturam, v prostorih Emičine hiške. Imata vsaka svojo sobico, kopalnico smo prilagodili in Ester na njeno željo preselili njen 'šporhet',« še pojasnjujejo. 

Dosegli so izredno finančno pomoč na pristojem centru za socialno delo, s katero so preuredili kopalnico, da se lahko tudi Emica stušira, sanirali tla in ustrezno izolirali okna. 

Del pa so namenili za nakup panelov, s katerimi si bosta lahko še dodatno ogrevali.

Preselili so vse štiri »putke« in zahvaljujoč Niki njuno »družino« povečali še za nekaj glav, saj Ester prinašajo resnično veliko veselja. 

Z Robijem so stopili v stik in po množici žolčnih besed, groženj le dosegli, da je podpisal vso papirologijo, s čimer se je odpovedal skrbi za mamo – in njeni nepremičnini.

Ester pa je že prejela prvi varstveni dodatek, gozd in zanemarjeno njivo pa je dala v upravljanje bližnjemu kmetu, ki jima v zameno pomaga z ozimnico. 

Uraden najem za finančna sredstva bi vplival na Esterin »prihodek« in ji ponovno odvzel varstveni dodatek. Slednji jima je podaril tudi mucko, ki jima sedaj krajša večere … in obe sta kar oživeli. Brez skrbi – tudi nad hrano muck bdijo.

»Obenem smo uspeli zamenjati tudi osebnega zdravnika. Ker je del našega društva iz 'stroke' se zavedamo, da je včasih preobremnitev resnično prevelika, da pa starostniki potrebujejo še posebej veliko posluha. Obe sestri imata sedaj mlado, srčno zdravnico, ki je takoj vključila patronažno službo, saj je Emica resnično slabo pokretna. S skupno pomočjo smo ji uredili dodatek za pomoč in postrežbo, saj potrebuje precej Esterine pomoči. Že samo obposteljni trapez, toaletni stol in hojica na naročilnico pa so Emici povrnile precej samostojnosti,« dodajajo.

Med vsem tem pa jim je uspelo v lokalni skupnosti ponudnika avtobusnega prevoza le prepričati, da je v teh časih še kako nujno, da so vozni redi posodobljeni tudi na postajah samih, saj dejansko ne Emica in ne Ester nista imeli dostopa do spleta – in sta lahko le nemočno čakali avtobus, ki ga ni bilo.

Kako pomagati Vidam iz #projektVida? Odločite se lahko za neposredno pomoč, tople obroke ali se pridružite Humijevi mali šoli pomoči.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice