Tradicionalno pokanje ob veliki noči je pred dvajsetimi leti, natančneje 20. aprila 2000, je usodno zaznamovalo življenje Dominika Benkoviča.

Takrat 12-letnemu fantu je 200-litrski sod napolnjen s karbidom odtrgal levo nogo in poškodoval desno. Zdaj Dominik Benkovič nosi protezo, ki ga omejuje pri nekaterih stvareh, a je kljub vsemu popolnoma samostojen. 

»Na levi nogi mi je poškodovalo polovico stopala in nogo vse do kolena, kar pomeni, da je stopalo držal le zgornji del kože na nogi. Desna noga pa je bila obrnjena za 180 stopinj,« se spominja Dominik.

Usodnega dne se v celoti ne spomni ...

Otroci in mladina, ki so bili pri 'tradicionalnem' pokanju poleg, so se v trenutku nesreče razbežali, pripoveduje Dominik, ki pravi, da se tistega dne pred dvajsetimi leti ne spominja v celoti, pa tudi ne naslednjih nekaj dni.

»Zavedam se samo trenutka, ko sem pogledal navzdol proti nogam in trenutkov, ko sem se zbudil iz šoka. Prve bolečine so bile hude. Bilo je, kot bi ti nekdo z ognjem žgal noge. Deset dni sem bil v komi. Komaj po dveh mesecih so mi v bolnišnici odkrili noge in mi povedali, kaj je narobe z menoj, kaj se mi je zgodilo. Informacija me je tako močno pretresla, da se mi je zdelo, kot bi ponovno padel v šok,« priznava. 

Potrebna je bila močna volja

Več kot leto dni je Dominik preživel v bolnišnicah in tam opravljal tudi šolanje: »Najprej sem bil tri mesece v mariborski bolnišnici, potem pa sem šel domov.« A ne za dolgo.

Že po dveh tednih domače oskrbe se je moral odpraviti v Univerzitetni rehabilitacijski center Soča, kjer so se najprej začele terapije in razgibavanja brez začasne proteze. Z močno voljo in zahvaljujoč zdravstvenemu osebju mu je le uspelo. 

»Postaviti se na noge je bilo izredno težko in hudo. A sem hvaležen vsem zdravnikom, fizioterapevtom, medicinskim sestram in vsem domačim, ki so me vseskozi spodbujali, mi pomagali in mi stali ob strani, da mi je na koncu uspelo. Prijatelji iz osnovne šole so me celo nosili iz prvega nadstropja v drugo nadstropje, ko sam samostojno še nisem mogel hoditi. Uspelo mi je, da sem celo plesal na valeti,« nam zaupa.

Vztrajnost se je povrnila

Šele po petnajstih letih se je Dominik sprijaznil z nesrečo in njenimi posledicami. Zdaj pa nenehno preseneča ljudi okoli sebe, saj s svojo vztrajnostjo išče vedno težje cilje, igra odbojko, vozi avto in hodi v službo. 

»Na začetku se je bilo težko sprijazniti s tem. Če bi se zaprl vase, ne bi imel službe. Bil bi na vozičku, se smilil sam sebi in morda zapadel v alkohol,« je jasen.

Ker se je bal morebitnih predsodkov in stigmatizacije s strani družbe, je o svoji nogi molčal tudi takrat, ko se je pred dvanajstimi leti zaposlil v proizvodnji murskosoboškega podjetja. 

»Preden sem bil sprejet v službo, sem moral opraviti zdravniški pregled. Na šefovo vprašanje, ali sem zdrav, sem odgovoril z da. Tako da sem mu to, da nimam noge, le protezo, nekako zatajil. Šele po enem letu se je izvedelo. A mene je bilo zelo strah, da zaradi noge službe sploh ne bi dobil,« pravi.

Deležen je bil tudi besed, ki so ga močno prizadele.

»Slišal sem že tudi, da sem lahko srečen, da me pozimi zebe samo v eno nogo in ne v obe. Ne bom sodil, nikomur ne želim ničesar hudega, a so me te besede zelo prizadele,« je iskren.

Največ stigmatizacije na podeželju

Dominik razlaga, da se velikokrat kdo obrne za njim in ga je eno obdobje to zelo motilo. Opaža tudi, da v večjih mestih ni deležen toliko pogledov kot na podeželju. 

»Ko sem bil pred tremi leti v Termah Ptuj, sem najprej tri ure opazoval ljudi, kako bodo reagirali, ko me bodo videli. Bil sem čisto presenečen. Nihče me ni gledal. Pri nas pa se ljudje obračajo za mano in me gledajo. Zato sem na začetku vedno nosil dolge hlače, tudi poleti. Pred leti sem bil še obremenjen s tem, zdaj pa sem se počasi že sprijaznil,« dodaja.

Še kot najstnik je Dominik po nesreči na svet okoli sebe začel gledati z drugimi očmi: »Dano ti je drugo življenje in to moraš ceniti.«

Komentarji (0)

Log in or register to post comments

Starejše novice