Številna vprašanja povezana z družinskim nasiljem so se v Mariboru v zadnjih dneh znova odprla s primerom zverinsko pretepene mariborske sodnice Daniele Ružič.

Družinskega nasilja je v Sloveniji še vedno (pre)veliko. Sprožilca za nasilna dejanja med partnerjema sta ponavadi ljubosumje in materialna korist, pogosto žrtev, pa naj je to ženska ali moški, stopi v bran storilcu.

»Predvsem zaradi strahu, tudi sramu, in občutka nemoči. Ko se človek postavi v bran, ko končno zmore reči ne, ponavadi pride občutek sramu, občutek krivde, vidimo tudi tisto drugo plat človeka, ki pa je ljubeča, in zato dostikrat vzame žrtev svojo izjavo nazaj,« pojasnjuje Tina Kralj, specializantka psihoanalitične psihoterapije.

Kdo ima prav - sodnica ali policija?

Številna vprašanja povezana z družinskim nasiljem so se v Mariboru v zadnjih dneh znova odprla s primerom zverinsko pretepene mariborske sodnice Daniele Ružič. Mariborski možje v modrem so za poskus umora mariborske sodnice kazensko ovadili njenega partnerja, a sodnica ga je vzela v bran - ali upravičeno ali ne bo pokazala kriminalistična preiskava, ki se nadaljuje, saj je mariborsko okrožno tožilstvo od policije zahtevalo dopolnitev kazenske ovadbe.

Kot je preko hčerke sporočila za STA, se partnerja ne boji in ne potrebuje odredbe o prepovedi približevanja.

»Edino, kar bom povedala o naši družini, je, da A. H. ni bil nikoli fizično nasilen, bil je sočuten, ljubeč in zelo dober oče. Prav tako nisem nikoli nobeni sodelavki ali prijateljici govorila, da je bil nasilen, to je laž. Če bi samo enkrat položil roko name, bi zvezo z njim takoj prekinila in se odselila, saj nisem tip ženske, ki bi prenašala kakršnokoli nasilje. Če ne bi bilo tako, ga ne bi takoj po napadu poklicala in se nanj obrnila za pomoč,« je sporočila sodnica, ki se zaradi posledic brutalnega napada 16. junija še vedno zdravi v mariborski bolnišnici.

Zakaj je nasilje v družinah tako zelo pogosto?

»V stiku z nekom, ki nam je blizu, si upamo izvesti tudi takšno dejanje oziroma nasilje kakršne koli oblike. Naj je to fizično ali verbalno nasilje ali kontrola drugega človeka, pojasnjuje Kraljeva. Znamenja pa so vedno vidna prej. »Načeloma se nikoli ne zgodi tako, da iz nič nastane eno dejanje, ampak vedno sta obe, torej žrtev in tista, ki izvaja nasilje v odnosu, ki se dopolnjujeta,« nadaljuje.

»Če je nekdo do nas nasilen in prvič ne naredimo tega koraka, da mu postavimo mejo, se smatra, da lahko še vedno nadaljuje z nasiljem. Ne glede na to, ali je to moški ali ženska. Ker prihaja tudi do tega, da so partnerice nasilne, kar je še bolj tabu tema,« dodaja specializantka psihoanalitične psihoterapije.

Tina Kralj o tem, da pogosto žrtev, pa naj je to ženska ali moški, stopi v bran storilcu.

Žrtev pogosto vzame nasilneža v bran - strah in soodvisnost

»V povprečju se do sedemkrat zgodi to, da žrtev najprej reče, ja, to je bil storilec, potem pa spet reče, ne ni bil. V bistvu gre za velike strahove in za soodvisnost tega odnosa,« še pristavi.

Po besedah Kraljeve se v primeru nasilja praviloma vedno postavimo v bran žrtvi in z njo sočustvujemo: »Dejansko pa je žrtev tista, ki na nek način potrebuje ta odnos.«   

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Ali pa ker ne pozna (nepreverjen)

njegovih zlocinov ...

Starejše novice