Mlada zdravnica Staša Kocjančič zaposlena v Zdravstvenem domu Murska Sobota je na družbenih omrežjih navdušila resnico o svojem delu.

Kot je razvidno iz zapisa mlade zdravnice Staše Kocjančič, sistem, zdravnike sili, da delajo preveč, kar ima za posledico, da niso dovolj kakovostni v obravnavi bolnikov. 

»Da me sili, da se več niti ne morem sočutno nasmehniti bolnici, ki v solzah išče tolažbo pri meni. Pa ne zato, ker mi ni težko zanjo, ampak zato, ker sem danes to storila tolikokrat, da več ne morem. Ne čutim več,« je zapisala.

Pravi, da je vse, kar bi rada, le to, da bi svoje delo opravljala tako, da bo zadovoljna sama in tudi bolnik. Preveč je birokracije, pravi, in vedno manj časa za človeka.

Zapis Kocjančičeve objavljamo v celoti. 

»Danes sem utrujena. Utrujena, izčrpana bolj psihično kot fizično, zmozgana, zgarana. In ne edina. Danes smo imele gužvo vse ambulante. Nekaj čez 100 ljudi se je danes odločilo obiskati mojo ambulanto. Prihajali so zaradi smrkavih noskov, kašlja, depresije, pokazat izvide, eni tudi zaradi hujših težav. Ni me motilo, da so prišli. Niti me ni motilo, da je bila čakalnica nabito polna tako ljudi kot njihovih bacilov in virusov. Nihče od njih me ni grdo pogledal, ko sem mimo njih šla na wc. Deležna sem bila le sočutnih pogledov in potrpežljivega čakanja. Nihče se ni jezil, da me ne more dobiti na telefon, nihče ni izsiljeval antibiotika ali kaj podobnega.

Pa sem vseeno utrujena in jezna. Jezna na sistem, ki nas zdravnike sili, da delamo toliko, da nismo varni in kakovostni v svoji obravnavi. Da me sili, da se več niti ne morem sočutno nasmehniti bolnici, ki v solzah išče tolažbo pri meni. Pa ne za to, ker mi ni težko zanjo, ampak zato, ker sem danes to storila tolikokrat, da več ne morem. Ne čutim več. Ne njihovega strahu, ne bolečine, ne nezadovoljstva, samo utrujenost. 


Rada imam svoj poklic. In rada delam to, kar delam. Ampak ne tako. Vedno več je birokracije in ukvarjanja s papirji. Vedno manj je časa za človeka. Saj ne pride k meni v ambulanto zlomljena roka, bolečina v križu, vnet mehur. K meni prihajajo ljudje. S čustvi in svojimi strahovi, ki ne potrebujejo samo mavca ali zdravila. Potrebujejo, da jih nekdo sliši, razume in pomaga. In to nam zdravnikom jemlje naš sistem. 
Ne potrebujem višje plače, ne več dopusta. Nikoli se ne počutim superiorno in kot bog v belem. Rada bi le, da svoje delo opravljam tako, da bom zadovoljna jaz, moja medicinska sestra in bolnik.

In ko si lomim glavo, ali je bolniku XY bližja fizioterapija v Lendavi ali Radencih, ko razlagam gospe, ki je zaključila s kemoterapijo, da ji sedaj za kontrolo več ne pripada prevoz z reševalnim vozilom do Ljubljane, se sama sebi zdim totalno nekoristna. Kot da sprašujem blagajničarko, kdaj moram plačati zavarovanje za avto. Tega ne zna in to ni njeno delo, da bi vedela.

Tako tudi marsikaj ni moje. Pa mi je čisto vseeno, koga bo država zaposlila za to. Jaz nisem prava oseba. In upam, da to moji pacienti razumejo. Ker se kljub temu, da več zvečer doma ne morem spregovoriti niti besede, vseeno nasmehnem svoji medicinski sestri preden greva domov in rečem: 'Jutri spet. Jutri bo boljše.' In srčno upam, da enkrat bo … Do sedaj pa na žalost … Saj veste sami.«

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice