To je zgodba 45-letnega Mariborčana Borisa Popoviča, ki je širši javnosti poznan predvsem kot dobrosrčen, skoraj vedno nasmejan človek.

Smeh je ostal isti, a ta smeh prihaja iz popolnoma preobraženega telesa. Boris Popovič, ki ga številni poznajo pod vzdevkom Popi, je shujšal neverjetnih 120 kilogramov.

Za njim je trnova pot. S svojimi vztrajnimi koraki ter srčno podporo je prispel do ciljne ravnine. Od 210-kilogramskega je svoje telo preobrazil v 90 plus. Zdaj je na vrsti okrevanje.

Težave s težo so se pričele po drugem letniku fakultete

»Od 5. razreda osnovne šole do 2. letnika fakultete sem imel enako postavo. Bil sem kakor Schwarzenegger. Ded, ta pravi pubec. Potem pa sem spoznal dekle, s katero sem skoraj vsak večer jedel pomfri in sem se v roku pol leta zredil za približno 30 kil. Kasneje še za kakšnih 20 kil zraven in tako se je nadaljevalo,« svojo zgodbo prične razlagati Boris.

Prvič je shujšal v vojski

»V treh tednih je šlo 40 kilogramov. Snajper sem bil v Kostanjevici na Krki. Fajn so nas gnali, kvalitetna vojska. Ko sem se vrnil, sem imel ful dobro kondicijo. Naredil sem diplomo, kilaža se je za nekaj časa normalizirala. Potem pa so se pričele težave s prebavo in so se kile menjavale: gor in dol. Ko sem delal v varnostni službi z ZPM-om, sem imel približno 140 kilogramov. Počasi je šlo do 165. Kot medved sem bil. Potem pa sem začel učiti verouk. Kot katehet sem delal v različnih farah. Ampak povsod je bilo treba jesti, piti, birme, obhajila, pogrebi, poroke ... In sem naenkrat prišel na 200 kilogramov. Največ sem jih imel 210,« priznava.

Poskusil je vse, učinkovale so bolečine

Svetovali so mu ločevalno dieto, dieto brez kaplje alkohola, brez testenin, brez večerje in podobno. Nič ni učinkovalo. Ne v smislu kilogramov, ne v smislu zadostne volje. Vse, dokler se ni soočil z bolečinami.

»Enkrat, ko sem učil verouk, me je tako zelo 'vsekalo' v križu, da sem tri mesece hodil v vodi, da sem sploh lahko ponovno shodil. Potem sem začel vsakodnevno plavati v Rušah, ampak kaj ti pomaga, če porabiš 500 kalorij, poješ pa jih 5000!« 

Bolečine v križu so se stopnjevale do te mere, da so ga pričele resno ovirati pri opravljanju nalog pri gasilcih in v župniščih. Dveh dejavnostih, ki sta mu pri srcu.

»Komaj sem se spravil v gasilski avto. Po stopnicah nisem mogel hoditi. Že leta 2008 mi je pogačica na kolenu šla, ampak me niso želeli operirati. So rekli, da me ne bodo operirali, dokler še lahko hodim po ravnem. Pri maši pa sem se včasih dobesedno jokal, ker sem mislil, da se bom sesedel,« razlaga Boris.

Boris (levo) leta 2014 v župnišču Marija Snežna. »Takrat sem jih imel okoli 210 ... Pa ne ljubic, kilogramov!«

Ključni trenutek zanj: »Veš, da boš umrl, če ne boš shujšal.« 

Kljub močno povišani telesni teži, nikoli ni imel zvišanih vrednosti sladkorja in holesterola v krvi, se mu je pa zvišal krvni pritisk »in sčasoma sem vedel: če bo to šlo tako naprej, bo moje srce šlo,« razlaga Boris. 

Konstantno prekomerno uživanje hrane je postalo skorajda oblika odvisnosti. Brez tega ni znal. Prvi in temelji korak je bil zavedanje. Spoznanje, da je treba ukrepati. Drugega koraka pa ga je bilo strah.

»Edina opcija je bila operacija za skrčenje želodca. Kolega iz drugega gasilskega društva je bil na podobni operaciji, tako da sem nekaj izvedel o tem. Najprej sem moral dokazati voljo, da sem shujšal 15 kilogramov. To je bilo 22. decembra 2016. Točno šest mesecev sem imel balon v želodcu. S tem je bilo v želodcu samo za deci ali deci in pol prostora za hrano in pijačo, ki sem jo lahko zaužil. Pa tudi občutka lakote nisem več toliko čutil. Z balonom sem prišel na 155 kilogramov. Po treh tednih pa so me klicali na operacijo želodca,« pripoveduje.

Od vreče brez dna do popolne discipline: »Glavno gnilo je, da preživiš.«

Boris je bil operiran julija 2017. »Prvi teden bi smel biti samo na vodi. Ampak šesti dan sem spil malo župe, ker so se mi že tako roke tresle. Dva deci župe, da sem 'štrom' dobil. Po enem tednu sem pojedel malo jogurta. Potem pa sem začel z načrtom hujšanja. En mesec 10 kilogramov manj, potem tri mesece po dva kilograma, potem spet 10 ... Še vedno sem redno plaval, zaradi česar mi koža ni tako zelo visela. Letos spomladi sem bil na 112 kilogramov

Ko danes gleda stare fotografije, se prime za glavo: »Ne morem verjeti, da sem bil tako debel! Jezus Marija! In ta količina hrane! Jaz sem pojedel štiri krožnike župe, štiri krožnike krompirja, štiri krožnike solate, pa do mesa še niti prišel nisem! In to ponovil čez tri ure. Kaj ti pomaga vsa rekreacija!? Kalorično ni računice. Danes, če grem na kakšno zabavo, pa so tam čevapčiči ali pa pica ali karkoli ... Danes vem, da bom pojedel en kos, ker več ne morem. Naučiš se in veš, da lahko poješ samo za eno pest v primerjavi z vsem, kar si prej,« razlaga Boris.

Seveda, se je kdaj še pregrešil, a vsakič je sledila kazen. »Bolečine v želodcu, slabost, kislina, spahovanje ... Ta kazen je vzgojna,« priznava Boris.

Borisove stare fotografije, ob katerih se danes prime za glavo.

Volja, pogum in (srčna) podpora: »Zmagovalec je, kdor se bori.«

Letošnja pomlad je za Borisa pomenila novo ljubezen. Spoznal je dekle, ki ga srčno spodbuja na njegovi poti. »Resna je. Nisem več toliko ven hodil, niti z gasilci na zabave. Služba in domov. Oktobra sem prišel na 107 kilogramov, zdaj pa sem šel v Novo mesto, kjer so mi operirali odvečno kožo. Tako, da imam zdaj nekaj več kot 90 kilogramov. Čez palec rečeno je bilo kakšnih 10 kilogramov odvečne kože s trebuha, stegen, bokov in hrbta. Zdaj nosim posebne steznike, ki mi jih je pripravila medicinska sestra,« razlaga Boris.

»Gasilsko uniformo sem si za letošnji občni zbor moral pomanjšati, « razlaga Boris v pričakovanju, da bo za leto 2020 uniforma še manjša. Na fotografiji je z gasilskim mentorjem in nekdanjim poveljnikom mariborskih gasilcev Francem Robičem (levo).

Boris je trenutno še na rehabilitaciji v novomeški bolnišnici.

»Nikomur ne bi privoščil vseh teh bolečin. Ampak komaj čakam, da bom lahko spet šel plavati,« razlaga.

Ne glede na svojo zmago, s katero je temeljito preobrazil sebe in svoje telo, poudarja, da bo prava zmaga uresničitev svoje trenutne največje in najbolj iskrene želje. Spet začutiti dom in objem svoje drage.

Tako je Borisa z obiskom v novomeški bolnišnici presenetila njegova draga Mojca.

»Iskreno pogrešam dom. In samo to si želim, da me odpustijo iz bolnice in lahko grem domov. To je moje največja in najbolj iskrena želja za letošnje praznike. Ko bom prišel na prag k mami in mojima bratoma, si jih bom vzel v objem in se zjokal. Bistvo Božiča ni božiček in niso darila. Najlepše darilo si ti sam, da si s tistimi, ki jih imaš rad,« pove Boris s tresočim glasom. Sam sebi je dokazal, da drži rek 'kjer je volja, tam je pot'.

»Je težko, ampak vztrajaš v dobrem, tudi, ko ti je hudo,« pravi Boris in optimistično zaključuje: »Držite pesti za Popija, da čim pride domov! Aleluja!«

Še vedno je v bolnišnici, kjer nadzorujejo njegove rane, opravljajo preveze in mu nudijo svetlobno terapijo.

Boris v stezniku po letošnji operaciji odstranjevanja kože (v novomeški bolnišnici).

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice