Foto: Jure Banfi
Z mariborskim županom Sašo Arsenovičem ob prvem letu županovanja. O njegovi viziji, o ljudeh, ki jim zaupa, o prestolnici. Beseda je tekla o projektih, ki Mariborčane najbolj žgejo.

Dobiva se na pravkar prenovljeni Cafovi ulici, vrnjeni ljudem, a še vedno dostopni avtomobilom. Kmalu po najinem rokovanju župan opazi jekleni konjiček, višjega cenovnega razreda, parkiran ob bližnjem lokalu. Tam, kjer ne bi smel biti.

Zanimivo se mi je zdelo, kako je stoje dolge sekunde strmel v vozilo - čeprav je bilo za začetek pogovora že vse nared - vse, dokler gospodična v petkah ni v naglici prikorakala do vozila, sedla za volan in odpeljala. Ni premaknil oči iz mimovozečega avtomobila, ampak se je obrnil in ga spremljal vse, dokler ni izginil za obrisi sivih stavb. »Ste si memorizirali registrsko?« sem ga vprašala. »Ne,« je odgovoril in šele zdaj prisedel.   

Predlagali ste, da se dobiva na Cafovi. Zakaj? Je to projekt, na katerega ste v prvem letu  županovanja najbolj ponosni?

»Ne, je pa najboljši primer prakse. K tej sliki bi morali zdaj dodati sliko, kakšna je bila prej ta ista točka, da se vidi, kaj smo uspeli narediti. V resnici je šlo za partnerstvo, vsi smo sodelovali. Ni bilo lahko ne stanovalcem, ne nam, saj je bilo težko skomunicirati vizijo. Če nečesa ne vidiš, se ne vklopijo pozitivna čustva, so močnejši strahovi. Sprememb nimamo radi. To pa je primer dobre prakse, ko je bilo treba nekaj narediti, iti preko cone udobja, da prideš do bistveno boljšega prostora, kar to danes vsekakor je. Tu imamo tudi dve inštituciji znanja in s tem pomagamo tudi našim otrokom, da imajo boljše okolje, da ne govorim o stanovalci, ki zdaj tu ne bodo imeli toliko izpušnih plinov v svojih kuhinjah in dnevnih sobah.« 

Pa vendarle ideja za prenovo Cafove ni zrasla na vašem zelniku. Gre za načrte prejšnjega županstva.

»Nikakor nimam nič proti temu. Podpiramo vse dobre ideje, ki si jih kdor koli izmislil in jih bomo podpirali še naprej. V končni fazi smo vsi tukaj doma, vsi si želimo boljšega življenja in nimam problema s tem, če si kdo kaj dobrega zamisli in to izpelje v dobrobit vseh.« 

»Vsi smo tukaj doma, vsi si želimo boljšega življenja in nimam problema s tem, če si kdo kaj dobrega zamisli in to izpelje v dobrobit vseh.« (foto: Jure Banfi)

V prvem letu županovanja združevanja šestih javnih podjetij v holding niste uspeli pripeljati dlje od zelene luči na mestnem svetu. 

»Mogoče nismo v optimalni časovnici, ampak mislim, da tu ne gre za svetovno prvenstvo v hitrosti, bolj je važna vsebina in da bo ta holding, ko bo šel svojo pot, šel po pravi poti, ker je to verjetno eden najbolj zahtevnih projektov. Želim si, da bi Javni holding Maribor pomagal tudi pri graditvi blagovne znamke našega mesta in želim si, res, en izjemno uspešen holding, za to pa je včasih potreben tudi čas. To bo predvsem odvisno od upravljanja, s tem je povezano tudi to. Januarja bomo šli z nadzornim svetom, verjetno kmalu z imenovanjem vršilca dolžnosti, da bo nared razpis. Se dogaja, tedensko se pogovarjamo o tem, to je velik zalogaj.«

Se izteka čas? 

»Ne, niti malo še. Minila je komaj ena četrtina. Ne, vse je v redu.« 

Zavlačevanje s prenovo zahodne tribune Ljudskega vrta bi vam nogometno mesto lahko hitro zamerilo, toda vam se ne mudi.

»Daleč od tega, še kako se mudi. Če bi lahko, bi to že bilo zgrajeno in bi imeli končno dokončan stadion, ki mu manjka samo ena četrtina. Ampak želimo bistveno več. Če že imamo ta stadion v središču mesta, kar je skoraj unikum, stadion, ki generira včasih tudi po 12.000 ljudi na eno točko, ob tem da prejšnji snovalci niso snovali temu primerne parkirne hiše, je zdaj to korak naprej. Snujemo, da bi pod pomožnim nogometnim igriščem zgradili garažno hišo, mogoče s še kakšno vsebino, in nato vrnili pomožno igrišče na lokacijo, kjer je. Vse teče, kot mora. Prav je, da smo vse preverili in tudi prišli do nekaterih napak v sami konstrukciji, predvsem na loku, ki ostane. Recenzija je narejena, računamo, da bo zato lažje priti do dobre cene in manj nagajanj pri izvedbi.« 

»Snujemo, da bi pod pomožnim nogometnim igriščem zgradili garažno hišo, mogoče s še kakšno vsebino.« (foto: Jure Banfi)

Kupujete tržnico, kupujete gostilno Pri treh ribnikih. Katere nepremičnine Mestno občino Maribor še zanimajo?

»Tudi v koalicijski pogodbi smo se zavezali, da bomo del proračunskih sredstev namenili postavki predkupne pravice. Nikoli ne veš, kaj se na trgu zgodi, in mislim, da je čas, ko občina samo izgublja, stvari samo odtekajo in otežujejo graditi našo identiteto, mimo. Odreagirali smo. Ne samo v tej situaciji, da bomo tržnično dejavnost lahko razvijali, pa ne samo tržnico, tam je 265 parkirnih mest. Če si skušamo ustvariti sliko dravske promenade, o kateri sanjamo, da bo to nov življenjski prostor vseh nas, potem je treba poskrbeti tudi za avtomobile. Razmišljamo tudi o tem, da bi uvoz v to garažno hišo bil iz Strossmayerjeve ulice, da ne bi več generirali prometa na Lent. Druga stvar pa je, da želimo omogočiti prostore, ki so primerni drugemu največjemu slovenskemu univerzitetnemu mestu, kjer imamo močno zaledje, ljudi, ki z lastnimi rokami pridelujejo odlično hrano in dobra vina. Ta tržnica želi biti bistveno več. 

Če se še dotakneva Treh ribnikov ... To nikakor ni gostilna. Če bi ta gostilna bila v rokah domače družine ali slovenskega podjetja, se z njo sploh ne bi ukvarjali. Glede na to, da je na trgu, pa se sprašujemo, zakaj vlagati v park, v Piramido ali Kalvarijo, se truditi, da tudi Piramida postane to, kar je nekoč že bila. Tam je tudi grad, po katerem naše mesto nosi ime. To je v nedrju tega vsega, da ne govorim o ribnikih, kjer se je nekoč vozilo s čolni, drsali smo tam. Še vedno sanjam, da se najboljši časi vrnejo ali pa bodo še boljši. Te stvari je treba kontrolirati. Če to kupi tuj kapital, ne moremo več vplivati na vsebino. Vsebina, ki bo tudi v razpisu za javno-zasebno partnerstvo, bo takšna, kot je danes. Domača hrana s poudarkom na okoliških vinarjih.« 

Niste odgovorili na vprašanje. Katere nepremičnine občino še zanimajo?

»Tudi, če bi to danes vedel, vam tega ne bi povedal, ker bi s tem dvigoval ceno nepremičninam in bi s tem obremenjeval naše davkoplačevalce. Vse, kar delamo, delamo strateško, skrbno. Ko bo čas, pa povemo vse.« 

»Čas, ko občina samo izgublja, stvari samo odtekajo in otežujejo graditi našo identiteto, je mimo.« (foto: Jure Banfi)

Koliko odločitev se v preteklem letu prenašali na svoje podžupane? Da lahko imate štiri ste celo spreminjali statut.

»Vsak dan se zjutraj pogovarjamo o vseh stvareh. Strateške, poglavitne odločitve, seveda, sprejemamo skupaj. Vsak od njih pa, rečimo temu, je minister na svojem področju in svoje področje pelje sam. Pomembno pa je, da smo vsi o tem informirani in vemo, kdo kaj počne.« 

Komu od sodelavcev najbolj zaupate?

»Nisem delal takšne 'rang' liste. Vsem. Dobro se počutim v vlogi župana, ta energija se počasi prenaša tudi na vodje uradov, ki jo bodo morali prenesti na svoje sodelavce. To je en del. Drugi del so javna podjetja. Za vse je potreben čas, to so procesi, treba je zgraditi zaupanje. Sodelavce razumem, ne vedo, kdo je zdaj spet prišel v to njihovo hišo, vsaka štiri leta pride nekdo drug. Z delom se bomo dokazali sebi, meščanom in sodelavcem, ki bodo potem vedno bolj verjeli v to vizijo in jo pomagali graditi, saj brez njih tega ne bo.« 

Pa dajva še konkretneje: Kako komentirate govorice, da je Samo Peter Medved župan v senci?

»To pa zdaj prvič slišim. Samo Peter Medved se zelo trudi, tudi midva sva vsak dan na liniji. Zelo cenim njegovo delo. Če mene delno razbremenjuje in ima zato takšno ime, je to odlično. Ne bi bil pa rad, da se ga kakor koli povezovalo s prejšnjim človekom, ki je imel tudi to ime, pa ni imel javne funkcije. Upam, da ne gre v to smer, kar se tiče najinega odnosa pa, odlično.« 

Kdo vam je svetoval ustanovitev občinskega glasila?

»Svetoval? To je bila ena izmed prvih stvarih, o katerih smo se pogovarjali, ko smo še snovali napredek mesta, da se zavedamo, da imamo relativno slabo komunikacijo, in od znotraj in navzven, to pa je samo eden izmed kamenčkov v mozaiku bistveno širše slike, ki se tudi počasi spreminja. Tudi meni se zdi, da prepočasi, ampak nobenemu, ki tu z nami dela vsekakor ni lahko, zato sem ponosen na njih, da delajo, tako kot delajo.« 

Občinsko glasilo naj bi brali na spletu, izhajalo pa naj bi tudi v tiskani obliki. Ali županstvo zanima tudi televizijski format?

»Ne.« (Smeh.)

Odločen ne?

»Ne. Zaenkrat ne. Ali ste mi hoteli kakšno poslovno priložnost ponuditi?« (Smeh.) 

»Z delom se bomo dokazali sebi, meščanom in sodelavcem, ki bodo potem vedno bolj verjeli v to vizijo in jo pomagali graditi, saj brez njih tega ne bo.« (foto: Jure Banfi)

Da prideva do Ljubljane se morava dotakniti vinjet. Mariborčani so leta neupravičeno plačevali cestnino na hitri cesti skozi Maribor, a zadeve premakne šele Igor Jurišič, novopečeni mestni svetnik, ki je bil pošteno glasen, zdaj trdi, da gre za najvidnejši rezultat prvega leta delovanja mariborskega mestnega sveta. Bi se tega lotili sami?

»Igor Jurišič si je za to precej prizadeval, za kar mu gre hvala. A on je le en v verigi vseh nas, to je bilo čisto partnersko, timsko delo, kjer se vidi, da lahko koalicija tudi producira in pomaga. Eno je dati ideje, drugo pa je tvorno pri izvedbi sodelovati. Ljudi, ki imajo ideje je precej, bolj me zanima, kdo je pripravljen zavihati rokave in nekaj narediti. Je pa to delo mestne uprave, ne samo gospoda Jurišiča, in predvsem partnerskega odnosa z gospo ministrico za infrastrukturo in pristojnimi službami, da smo našli rešitev, ki je sicer bila na dlani, ampak takšnih rešitev je še sto, pa jih nismo izvedli. Je pa ena izmed tistih rešitev, s katerimi smo lahko izredno zadovoljni in ponosni na vse, ki so pomagali. Torej, da se naši meščani po tej cesti lahko vozijo, brez da po nepotrebnem plačujejo vinjeto, in to je ena izmed stvari, ki dokazujejo, da zna ta mesta uprava tudi kaj poceniti.«

Kakšne konkretne rešitve imate v mislih?  

»Gre recimo za usklajevanje z resornimi ministri, kaj bo s Piramido, tam so štiri ministrstva pristojna. Izziv je, kako narediti boljši servis z vidika koncentracije upravnih enot, ki so zdaj razpršene, delno v občini, delno pa v treh drugih objektih. Moja vizija je, da bi morale biti dve hiši, ena, kjer so državni organi, druga, kjer je Mestna občina Maribor. Pogovori že potekajo z ministrstvom za javno upravo. Podoben primer je tudi, kar se tiče policije, saj so tudi razpršeni po celem mestu in jih je treba nekje koncentrirati. Mislim, da nimava dovolj časa, da bi vse našteval, tega je še in še ... Na primer sodelovanje, kar se tiče knjižnice, pa sodelovanje z DUTB-jem, ki ima na eni strani v rokah škarje in platno, kar se tiče žičnic in bivše MTT, ki bi lahko v naših vizijah postal nekaj popolnoma drugega, nov stanovanjski, poslovno-stanovanjski del mesta. Veliko delamo, tu in tam pa nam uspe stvari zložiti in imamo dobro zgodbo.«

Glede odnosa do prestolnice: Kako komentirate to stalno dogmo, da se v Mariboru počutimo zapostavljene?

»Povedal sem, da bomo gradili partnerstva, to počnemo. Imamo izjemno dobre odnose z vsemi ministrstvi, z ljudmi tam. Tudi oni so veseli, da se je Maribor zbudil. Tudi njim ni bilo vedno lahko, ker je bilo ocenjevanje njihovega dela povezano z uspešnostjo realizacije projektov v Mariboru. To zdaj peljemo v čisto drugo smer. Moram se ponoviti. Zagotovljenih imamo 25 do 30 milijonov evropskih sredstev, da bomo lahko izvedli to, kar bi Maribor že zdavnaj moral. To je tisto, čemur smo se zavezali in to je je bila tudi prioriteta tega leta, sicer bi se ta vlak s temi milijoni odpeljal in ne vem, kako bi sicer sploh to financirali. Na primer graditev 24 kilometrov kanalizacijskega omrežja. To je vse plod našega proaktivnega dela in tkanja zaupanja, partnerstev. 

Ko pa pridemo do tiste besede 'država', pa se tudi jaz sprašujem, kdo in kje to sploh je. Vsak posameznik, s katerim se pogovarjam, ima razumevanje, skupna energija pa je pod črto na koncu dneva, leta, takšna, da je mesto Maribor podfinancirano glede na obvezne naloge, ki jih država nalaga in niti ni možnosti pogajanja. Na primer plača vzgojiteljice vrtca, knjižničarki, zaposlenemu v gasilski brigadi, ljudem, ki tukaj delajo, država določi, kdaj komu in koliko, a v skupnem znesku da zato v skupnem znesku, kot trenutno kaže, proti 20 milijonov manj denarja. Država prisiljuje mesto Maribor, da prodaja svoje premoženje ali izčrpava svoja podjetja, da lahko sploh plača zasluženo plačo vzgojiteljici. Vprašam se, od kod pa naj bi se razvijali? V resnici bi potrebovali razvojni denar.« 

Koliko je Mariboru ta mantra 'zapostavljenosti' doslej pomagala in koliko pa dejansko zavirala?

»Svojo nalogo moramo najprej sami narediti. To zdaj delamo. Povezujemo se tako v regiji, z okoliškimi občinami. Maribor ima svojo moč tako gospododarsko kot politično. Ko pride do Ljubljane, kot nogometne sile, upam, da bo Maribor vedno zmagal. Kar se tiče Mestne občine Ljubjana, pa imamo izredno dobro sodelovanje, oni so svojo domačo nalogo naredili že pred desetimi, dvajsetimi leti. Tam je dosti višja stopnja zavesti, da vsi, ki delajo, delajo pravzaprav zase, za svoje mesto in kaj pomeni ta brend, blagovna znamka Ljubljana, za kar so pripravljeni delati tudi dvanajst ur na dan in so na koncu lahko ponosni na svoje delo. To nam še manjka. Lahko se učimo tudi od mestne občine in holdinga v Gradcu. Dobre prakse skušamo povsod poiskati.

Glede same države ... Zelo enostavno bi bilo narediti novo formulo, kar se tiče financiranja občin. Po moje ni treba razmišljati o pokrajinah, ker je to spet neka nova tvorba. Država ima dovolj, ne samo dovolj, še preveč občin, ki imajo svoj strukture in lahko delajo tudi razvojne naloge.« 

»Ko pridemo do tiste besede 'država', pa se tudi jaz sprašujem, kdo in kje to sploh je.«  (foto: Jure Banfi)

V zadnjem predlaganem izrisu pokrajin ima Maribor ob Ljubljani predviden poseben status ...

»Vsekakor, ker si tudi zasluži kot drugo največje mesto. Če je Maribor bolan, kašlja tudi Murska Sobota in Slovenj Gradec in cela regija. Dokaz tega je, da se 20.000 ljudi vozi iz te regije na delo v Avstrijo, namesto da bi se manj vozili, bili več z družinami in ustvarjali dodano vrednost doma.« 

Da Ljubljana poka po šivih od turistov poslušamo v poletnih in zimski mesecih. Kaj pa Maribor? So prenove Glavnega trga, Koroške, načrtovana prenova Lenta posledica kakšne strategije, turistične projekcije ali Maribor pač poskuša zadeti v polno?

»Ne gre samo za Ljubljano. Vsa uspešna mesta imajo urejen parter, urejeno okolje, kako naj nekoga povabiš sicer? Tudi doma, ko praznuješ rojstni dan ali zdaj, ko smo v čarobnem času, darila ne vržemo nekam v klet, ampak se posebej uredi soba, ki diši, smrečico okrasimo. Tako si predstavljam tudi mesto, da ga je treba narediti čarobnega, da bodo potem ljudje, prvič, manj odhajali iz tega mesta, drugič, da bomo bolj navduševali obiskovalce, da bodo prihajali k nam. Imamo pa veliko prednost, to je zagotovo, da smo ena izmed najbolj gostoljubnih regij, kar nam vsi priznavajo, kot ljudje smo izredno odprti, komunikativni, prednost je tudi, da imamo izredno zeleno zalednje na sever, kot tudi Pohorje na jug, imamo čudovito reko Dravo, ki nam je zdaj ovira, in vse to bi radi prebudili, saj niti ni treba graditi kaj dosti, kolikor je bolj potrebno, da se zavedamo. Turizem je pač ena od gospodarskih panog, ki je zelo pomembna, ker je to indirektni izvoz, kar tujec prinese v naš obtok svež kapital in lahko tudi pomaga k višjim plačam ali razvoju regije.«

Pa ima Maribor jasno turistično strategijo?

»Maribor ima jasno strategijo, ki je zapisana, vprašanje, kako se izvaja. Z vidika mesta pa vemo, da moramo najprej narediti domačo nalogo, o kateri ves čas govoriva. To je, da moramo ustvarjati prostore za ljudi, tako kot se lahko tukaj, na Cafovi, sproščeno pogovarjava, pred enim letom bi verjetno tu stal avto in bi se jih še deset zraven naju vozilo. Pogovor tu ne bi bil možen. Če bi okoli naju tekali še otroci, pa bi bilo toliko lepše.« 

Vodenje podjetja, vodenje občine. Po enem letu vas sprašujem: Ste podjetnik ali župan?

»Župan sem vsekakor. Ta vloga mi je izjemno pomembna, skušam pa, kolikor se le da, podjetniško miselnost vpeljati v funkcioniranje tako občine kot podjetij, ker podjetniško pomeni, da nekaj ustvarim, iz tega, kar ostane lahko delaš razvoj. Nikakor si ne želim, da bi iz podjetnika dobili uradnika župana, to mislim, da ne bi bilo dobro.«

»Če je Maribor bolan, kašlja tudi Murska Sobota in Slovenj Gradec in cela regija. Dokaz tega je, da se 20.000 ljudi vozi iz te regije na delo v Avstrijo.« (foto: Jure Banfi)

Komentarji (2)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Legionar (nepreverjen)

Maribor je izvolil kelnarja ,ki igra tenis . Županovanje obvladujejo drugi .

krmača (nepreverjen)

»Če je Maribor bolan, kašlja cela regija«
Maribor je bolan že od 1992 leta, v kratkem bo krepnil.

Starejše novice