22-letna dvojčka Eva in Mihael sta izgubila vso družino. Sedaj jima grozi, da bosta ostala še brez hiše.

Eva in Mihael Satler sta 22 let stara dvojčka, stanujoča v majhni štajerski vasici, na Zgornji Velki. 

V roku dveh let sta izgubila oba starša. Bitko z rakom je leta 2015 izgubila njuna mama Marjetica. Kot da še to ni bilo dovolj, sta dve leti kasneje izgubila še očeta Borisa. Med vsem tem sta ostala še brez dedka Ludviga. »Ker smo bili med seboj zelo povezani, je ostala velika žalost in praznina,« nam zaupa Eva.

Tako sta z bratom ostala sama z babico, brez obeh staršev in s precejšnjim dolgom, ki ga je za sabo nehote pustil oče, saj je umrl nepričakovano. 

Vzeti jima želijo hišo

Pred Okrajnim sodiščem v Mariboru je v teku zapuščinski postopek. Po nasvetu pooblaščenke, ki sta jo dobila po brezplačni pravni pomoči, se je odvetnica v njunem imenu odpovedala zapuščini po pokojnem očetu zaradi prezadolženosti.

Kljub temu pa ju in tudi babico bremenijo dolgovi po očetu, saj so se vsi trije kot solastniki nepremičnine v skupnem deležu treh četrtin zavezali kot poroki in plačniki k plačilu kreditnih obveznosti po pogodbi o potrošniškem hipotekarnem kreditu, zaradi katere so nato sklenili še notarski zapis sporazuma o zavarovanju denarne terjatve.

Zaradi nezmožnosti odplačila hipotekarnega kredita jim je banka Sparkasse poslala zadnji opomin pred odpovedjo kreditne pogodbe, ki je bila sklenjena z njunim pokojnim očetom Borisom Satlerjem. Do 23. marca 2021 bi morali odplačati zapadle in neplačane obveznosti v skupnem znesku približno 132.130,34 evra, sicer bodo odpovedali pogodbo o kreditu za celoten znesek v višini približno 30.652,09 švicarskih frankov. Tako dvojčkoma in babici grozi, da bodo izgubili edini dom.

Dvojčka sta še študenta in to kljub vsemu zelo uspešna. Eva je študentka drugega letnika medijske produkcije na višji šoli Academia, Mihael pa je študent drugega letnika strojništva na fakulteti Tehniškega šolskega centra Maribor. 

Vedno skušata biti optimistična in gledati naprej, ne glede na vse tragične okoliščine. Trudita se načrtovati svojo prihodnost skozi zastavljene cilje in to, kljub temu da še nista dokončno dojela odraslosti brez staršev

»V nastali situaciji se je težko osredotočiti na tisto, kar je v tem trenutku pomembno. V prvi vrsti nama je prioriteta uspešno zaključiti študij, prav tako pa se še predobro zavedava, da ne smeva zanemariti dejstva, da sva ostala sama in morava prevzeti del odgovornosti, ki je nastal s smrtjo očeta, in posledično njegove dolgove, ampak se ne znajdeva, saj ta trenutek ne zmoreva odplačati tako visokega dolga, niti nisva sposobna odplačevati mesečne anuitete kredita v višini 700 do 800 evrov (odvisno od meseca), saj nobeden od naju še ni zaključil šolanja in ni zaposlen. Babica je stara 79 let in prejema pokojnino v višini 608,78 evrov.«

Bolezni in smrti bližnjih ...

Mama je bila po poklicu učiteljica, učila je četrti in peti razred osnovne šole.

»Dan pred začetkom zimskih počitnic je prišla domov, iz službe, prej kot običajno. Namreč v razredu ni znala zapisati ne besede, niti številk. Naslednji dan se je napotila k osebni zdravnici, ki jo je takoj poslala v bolnišnico. Nič hudega sluteči domov hitro za tem prejmemo nepredstavljivo novico, in sicer postavljena diagnoza je bila rak na možganih. Edina možnost je bila operacija, za katero se je tudi sama hitro odločila. Pri sami operaciji je prišlo do zapletov, nakar je sledila še ena operacija. Po okrevanju je sledila druga faza: kemoterapija. Tako se je vsak dan, z upanjem na najboljše, vozila v Ljubljano. Med zdravljenjem se je rak razširil po celem telesu, zato je tudi dobila močnejša zdravila. Ta zdravila so imela ogromno stranskih učinkov, kar je privedlo do pospešenega odpovedovanja notranjih organov. Ni preteklo veliko časa, ko se je stanje poslabšalo do te mere, da je morala spet v bolnišnico. Bolečine so bile premočne, bila je v umetni komi, iz katere se ni zbudila. Do zadnje bitke je bila močna in polna življenja, navkljub hudi bolezni je bila prepričana, da se bo vrnila v šolo, med svoje učence. Njena zadnja želja je bila, da oba z bratom uspešno končava šolanje in z vsemi močmi se še naprej trudiva, da ji to željo tudi izpolniva. Zase kot tudi zanjo,« razlaga Eva o smrti njune mame.

Nekaj mesecev po smrti matere, je še dedek potožil, da ga grlo močno boli že nekaj tednov. Bolečina ni pojenjala, zato je obiskal osebno zdravnico, ki pa sprva ni našla izvora bolečine. Po nekaj opravljenih raziskavah so ugotovili, da gre za raka na grlu. Isti dan, ko je bila postavljena diagnoza, so ga pridržali v bolnišnici. Sledila je operacija, kasneje tudi obsevanja.

»Sprva smo bili skeptični glede nadaljnjega zdravljenja (obsevanje) zaradi preteklih slabih izkušenj. Kljub temu se je deda odločil za nadaljnje zdravljenje, ki je potekalo v Ljubljani. Za razliko od mame je on ostal tam v bolnišnici. Tako ga več nismo mogli obiskovati vsak dan, temveč le enkrat na teden. Ni minilo dolgo časa, ko mu je odpovedalo srce in je tudi naš deda izgubil bitko z boleznijo,« nam zaupa 22-letnica.

Oče je bolehal že nekaj let, imel je težave s srcem. Njegova največja želja je bila, da si ustvari svoje podjetje, kar je leta 2007 tudi uresničil.

»Delal je vsak dan, od zgodnjih jutranjih ur, včasih tudi do večera. Pri delu mu je občasno pomagal Mihael kot tudi tistega usodnega dne. Kot običajno sta oba po končanem delu prišla domov na kosilo, ki ga je vedno skrbno pripravljala babi. Kosilo smo pojedli, nakar sva z bratom odšla v svoje sobe medtem, ko je babi poskrbela za psa. Oče je imel navado, da se vsak dan po kosilu odpočije, preden spet odide v službo. Tisti dan je zaspal kar na stolu za mizo, vendar se iz tega spanca nikoli več ni zbudil. Kljub temu da se je cel dan počutil odlično in ni kazal nikakršnih znakov bolezni,« pretreseno pripoveduje.

Vse tri družinske člane sta izgubila v časovnem obdobju dveh let in treh mesecev. Ni bilo niti pravega časa za žalovanje, odrasti sta morala čez noč, ostali pa so še dolgovi.

Stisko jima danes predstavlja še kredit, ki se je po očetovi smrti »prenesel« na njiju. Kot študenta nista sposobna odplačevati tako visokega mesečnega obroka, prav tako pa si ne moreta privoščiti, da bi banka hišo prodala na dražbi in vse tri deložirala iz hiše, saj njuni prihodki niso dovolj visoki niti za najem stanovanja. 

»Četudi damo prihodke na stran – iskreno poveva, da ne želiva zapustiti hiše, ki nama predstavlja edini dom, poln lepih spominov na čudovito otroštvo, ki je bilo polno veselja in radosti. Odvzem hiše bi nama namreč predstavljal ogromno stisko in izgubo, kot bi nekako na smrt obsodili tudi naju, ki v bistvu nisva nič kriva. Enako velja za babico, ki pravi, da živi še samo zaradi naju. Babica je vso svoje življenje, ves svoj trud, denar in čas vložila v to hišo. Odvzeti babici hišo bi pomenilo, da sva dokončno izgubila še četrtega člana družine, saj babica v teh letih tega ne bo niti razumela niti preživela. Ostali bomo praktično vsi trije na cesti, brez strehe nad glavo in brez osnovnih pogojev za preživetje,« za uredništvo iskreno doda Eva.

Dobri ljudje, pomagajte ...

Kot družina v trenutni situaciji niso zmožni odplačati dolga, zato prosijo za pomoč, da lahko obdržijo hišo in s tem tudi streho nad glavo. 

Dobrodošla je vsakršna pomoč, najbolj nujna pa je pomoč za poplačilo kredita, ki ga je zahtevala banka do 23. marca 2021 v višini 132.130,34 evra, sicer bo banka odpovedala pogodbo in ostali bodo brez strehe nad glavo. 

Pomagate jim lahko tako, da darujete na tekoči račun Zveze prijateljev mladine Slovenije SI56 0400 1004 9903 191, sklic SI00 07-2021-2, namen: Za dvojčka

Na številko 1919 pa lahko pošljete SMS TEDNIK ali TEDNIK5 in prispevali boste en ali pet evrov. 

Na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Slovenije pa je do sedaj, v pomoč Evi in Mihaelu, prikapljalo že kar 90.000 evrov!

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

. (nepreverjen)

Naj si banka v rit stiši to hišo.

Starejše novice