Diagnoza rak je za posameznika travmatičen šok, dobiti takšno diagnozo povzroči nenaden padec v negotovost.

Prvi občutek in misel, ki se prikrade v um, je smrt ter strah pred bolečim umiranjem. Nemalokrat zdravniki sporočijo to na zelo neprimeren in nečuteč način, kar lahko sprejetje takšne informacije še oteži. Bolezen rak predstavlja padec v brezno smrtnega strahu in negotovosti, kadar začutimo smrtni strah lahko govorimo o travmi, saj gre za občutek ogroženosti posameznikovega preživetja in izgubo primarnega občutka varnosti.

Zraven fizične bolezni, predstavlja soočanje z diagnozo še dodatno zarezo v psihično stanje človeka, ta zareza je nedvomno huda travma. Duševna rana, ki jo prinaša diagnoza že sama po sebi je bila in še je velikokrat je spregledana ob zdravljenju, kakor pa tudi po njem. Psiha in duševno stanje posameznika ob diagnozi rak, prav tako močno trpi kot telo, soočanje z procesom zdravljenja, negotovostjo, čakanje na rezultate vse to so neopisljive težke situacije, ki zahtevajo veliko psihične moči.

Soočanje z lastno minljivostjo je proces, ki poteka različno od človeka do človeka. Vsekakor pa sega v najgloblejšo raven našega biti. Zahteva novo osmišljanje življenja, kateremu je odvzeta iluzija večnosti, v kateri vsi tako radi živimo, preden nas ne sooči realnost z njo. Nekako na to lahko gledamo kot proces staranja, ki nam nakazuje da se bliža konec vendar ni tako, minljivost je nepredvidljiva in nas lahko ujame v vsakem trenutku.

Takšno lahko bi rekli »nasilno« zavedanje in rušenje iluzije, da nismo nedotakljivi in večni, prinaša ravno diagnoza rak, ki ni omejena na leta ali spol. Uničen občutek neranljive vsemogočnosti in večnosti zahteva spremembo doživljanja sebe, življenja in časa.

Vsekakor je jasno, da v današnjem času rak več ne pomeni 100-odstotno smrti, vedno več možnosti je, da človek preživi. Kot psihoterapevtka se ukvarjam bolj z tem, kaj v človeku ostane, kaj ga spremlja in kako živi naprej. Kakšno je življenje po raku. Ozdravljenje na telesni ravni še ne pomeni na čustveni ravni, duševne rane celijo počasneje, še posebej če so skrite za masko borca, ki mu je uspelo preživeti. Toda kakšen je bil ta boj, pogoste ostane skrito v posamezniku.

Vrtinec zdravljenja pogosto prinaša okupiranje z telesom, kako se prehranjevati, katerim strupom se izogniti, kako čim bolj zdravo živeti, pomembno da se zraven tega ne zanemari duševna nega. Okolje v katerem živimo je naše telo in naš um, da smo zdravi je pomembno ravnovesje in skladno delovanje obeh. Zato je zraven telesnega zdravljenja je pomembno tudi duševno zdravljenje.

Na oknološkem inštitutu je možnost obiska psiho-onkologa, ki omogoča lažji prehod čez bolezensko stanje in tudi po njem. Zasedenost in omejenost srečanj pa žal onemogoča, da bi vsi lahko bili deležni te vrste pomoči. Psihoterapija je takrat drug naslov, a ta ni vključena v naš zdravstven sistem in je zato samoplačniška. Duševne stiske in neugodni čustveni vzorci, so lahko delni razlog za nastanek bolezni lahko pa so tudi njena posledica. Tesnoba, depresija in strahovi so lahko del bolezni, ki tudi potrebujejo zdravljenje.

V celovitem procesu zdravljenja, katero ne zajema samo telesa temveč tudi duše; nastopi priložnost lastnega osebnostnega razvoja. Ta lahko privede do bolj poglobljenega doživljanja življenja, sprememb vrednot in opuščanju nekoristnih »patoloških« čustvenih vzorcev, ki so negativno delovali na duševno ravnovesje. Soočanje z lastno minljivostjo in sprejemanjem le-te odpira, nove plati osebnega doživljanja, sebe, sveta in drugih, vzbudi pre-orentiranje doživljanja časa in s tem ponuja bolj zavestno doživljanje sedanjosti, v tukaj in zdaj ker je to dejansko edino kar »imamo«. Življenje po diagnozi rak ni več nikoli enako, nekateri trdijo da se je njihova osebnost zaradi tega spremenila. Citat od anonimnega avtorja, potrjuje ravno to:

»Rak ima dva pomena; na eni strani je telesna bolezen od katere lahko umreš v bližnji prihodnosti, ali pa jo premagaš in jo preživiš; po drugi strani je duševna bolezen za katero lahko rečem, da je bila zame izjemna priložnost, da sem se končno lahko začutil. Z tem želim povedat, da sem oddal ta križ moje družine, ki mi ga je dala za nosit in mi namenila življenje brez veselja, najbolj pametna stvar, ki sem jo lahko v življenju lahko naredil, je da sem razvil raka.«

Eva Kokol, psihoterapevtka
spezializantka psihoanalitične psihoterapije/ dipl. iz psihoterapevtskih znanosti

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice