V IMENU OČETA

Kaj ostane od človeka, ko ga ni več? Stanovanje, nekaj pohištva, predali, polni stvari, za katere nihče več ne ve, zakaj so bile pomembne, fotografije neznanih ljudi, stara kitara, kravate, polomljen plastični konjiček, knjige s pripombami na robovih, pismo, ki bi ga moral nekdo prebrati pred tridesetimi leti. In spomin. Sin pride v stanovanje svojega pravkar umrlega očeta z zelo preprosto nalogo: vse mora pospraviti. Oče je pred tridesetimi leti zapustil družino in iz sinovega življenja skoraj popolnoma izginil. Zdaj je mrtev in sin je prepričan, da je njuna zgodba končana. Toda mrtvi včasih nočejo molčati.

Med pospravljanjem se oče nenadoma pojavi. Morda kot spomin, morda kot privid, morda kot vse tisto, česar sin v tridesetih letih ni mogel pozabiti in česar nikoli ni mogel vprašati. Začne se pogovor, ki bi se moral zgoditi že davno: Zakaj si odšel? Zakaj se nisi vrnil? Si kdaj mislil name? Si me imel rad? In ali je mogoče človeku odpustiti nekaj, česar ni mogoče popraviti? Toda V imenu očeta ni zgodba o preprostem obračunu med krivim očetom in ranjenim sinom. Bolj ko sin odpira predale očetovega stanovanja, bolj se odpira življenje človeka, za katerega je bil prepričan, da ga pozna. Pred njim se pojavlja oče, kakršnega ni nikoli videl: mladenič, ki se je smejal, človek, ki je bežal pred odgovornostjo in samim seboj, ljubimec, popotnik, šaljivec, poraženec, človek, ki je znal ljubiti in hkrati prizadeti ljudi, ki so mu bili najbližji.

Njuno srečanje je boleče, toda nikoli samo temačno. Humor vdira v najbolj neprijetne trenutke, ker je bil morda prav humor njun skupni jezik že od nekdaj – zadnja pot, po kateri lahko še prideta drug do drugega. Jurij Drevenšek kot sin in Igor Samobor kot oče vstopata v svet dveh moških, ki sta drug drugega zaznamovala veliko bolj, kot sta si pripravljena priznati. Med njima je trideset let odsotnosti, toda tudi otroške igre, skupnega smeha, besed, gest in zgodb, ki so preživele vse zamere.

Kokan Mladenović in Karla Leko iz intimnega odnosa očeta in sina ustvarjata predstavo o nečem, kar pozna skoraj vsak človek: o naši potrebi, da iz drobcev sestavimo zgodbo svojih staršev in s tem tudi zgodbo o sebi. Toda spomin ni arhiv, predmeti ne govorijo vedno resnice in človeka ni mogoče razdeliti v škatle. Ko na koncu ostanemo sami pred življenjem nekoga, ki ga ni več, morda ne dobimo odgovorov na vsa vprašanja. Morda samo prvič zagledamo človeka tam, kjer smo prej videli predvsem očeta.