Medtem ko se v Gazi nadaljuje krvava vojna med Izraelom in Hamasom, ki je zahtevala že več kot 16.000 življenj po podatkih palestinskega ministrstva za zdravje, se nekateri Palestinci v Sloveniji spominjajo svoje izgubljene domovine. Eden izmed njih je tudi Fawzi Abder Rahim.
Fawzi se je rodil leta 1945 v vasi Beit Jeez, ki je ležala na valovitem terenu v zahodnih predgorjih Jeruzalemskih višav, 15 kilometrov jugozahodno od Ramle. Leta 1945 je imela 550 prebivalcev, a je bila 20. aprila 1948 napadena s strani izraelske vojske.
Istega leta je moral skupaj s svojo družino zapustiti svoj dom tudi Abder Rahim, ki je po več letih begunstva leta 1968 prišel v Slovenijo, kjer je našel novo življenje.
V intervjuju za uredništvo je povedal, kako doživlja trenutno situacijo v Gazi, kako vidi rešitev za dolgotrajni izraelsko-palestinski konflikt in kaj upa za prihodnost Palestine.
Kako bi opisali svojo življenjsko zgodbo in odraščanje v Palestini? Kakšni so vaši najbolj živi spomini na svojo domovino?
»Rojen sem leta 1945 v vasi Beit Jeez, s 1000 prebivalci, ki leži ob poti do Jaffe, Ramle in Jeruzalema. Že leta 1948 pa smo morali še z drugimi vaščani zapustiti svojo vas in se preseliti na drugo področje palestinskega ozemlja, zaradi napadov na vaščane, ustrahovanja in izsiljevanja za prodajo naše zemlje s strani judovskih priseljencev.
Palestinski možje so ostali v vasi, da bi obranili svoje domove in polja, žene z otroki pa so peljali na varno k sorodnikom v druge vasi. V vasi so se namreč spopadali z nasiljem judovskih priseljencev, ki je postajalo vedno hujše.
Po končani drugi svetovni vojni so dobili še večjo moč in odobravanje s strani zaveznikov za pregon Palestincev, kar je privedlo do prve nakbe (op. a. nakba je arabska beseda, ki pomeni 'katastrofa' ali 'nesreča' in se uporablja se za opis dogodkov leta 1948, ko so Palestinci izgubili svojo domovino med in po arabsko-izraelski vojni).«
Kako ste doživeli politične spremembe in konflikte v regiji med svojim odraščanjem v Palestini?
»Po zasedbi Judov so tudi možje zapustili mojo rodno vas in vsak je iskal delo, da bi preživel svojo družino. Ker je bilo nemogoče najti delo, smo se selili v drugo vas, po imenu Al Oja, blizu mesta Jeriho. Tam je bilo več lastnikov zemlje, ki so potrebovali delavce za obdelavo, zato so jo nekateri tudi oddali v najem.
Med najemniki je bila tudi naša družina, ki se je na ta način preživljala. Vendar pa je pomembno to, da smo morali dati polovico pridelka lastnikom zemlje.
V tem času je Organizacija združenih narodov ustanavljala šole za begunce, ločene za dekleta in fante, kjer sem se šolal tudi jaz, moje sestre in bratje. Šola je večkrat organizirala šolske izlete, ki so bili omejeni le na področje Jordanije, kjer smo živeli. Nikakor pa nismo smeli več na zasedena palestinska področja, kjer je bila moja rodna vas.
V gimnazijo, ki je bila prav tako pod okriljem Organizacije združenih narodov, sem se moral voziti več kilometrov v begunsko taborišče Akbat Jaber. Ker po končani gimnaziji nisem dobil zaposlitve, sem se odločil, da nadaljujem šolanje na tehniški strokovni šoli, ki je bila v okolici Amana. Nastanjen sem bil v internatu.
Da sem lahko obiskoval to šolo, sem se moral trajno odpovedati prehrambnim bonom, ki jih je dobil vsak član družine od Agencije Združenih narodov za palestinske begunce za moko, olje, sladkor in še kakšno malenkost. Se pa najbolj spominjam, kako zelo me je prizadela razdelitev prehrambnih izdelkov, saj sem že takrat čutil to kot veliko ponižanje in odvzem našega dostojanstva.«
»Se pa najbolj spominjam, kako zelo me je prizadela razdelitev prehrambnih izdelkov, saj sem že takrat čutil to kot veliko ponižanje in odvzem našega dostojanstva.«
Kaj je pripomoglo k temu, da ste Palestino zapustili?
»Že leta 1929 so Judje poskušali kupovati našo zemljo, vendar pa nihče ni prodal niti pedi zemlje kljub težkim življenjskim pogojem. Po letu 1936 oziroma ob začetku 2. svetovne vojne so Judi začeli preganjati palestinsko prebivalstvo s svoje zemlje. Pri tem so jim močno pomagali Angleži, ki so imeli takrat mandat v Palestini.
S tem so začeli uresničevati Balfourjeve obljube (op. a. lord Arthur James Balfour, britanski sekretar za zunanje zadeve) in Judje so si začeli s silo prisvajati zemljo, kar je bil povod za začetek uporov palestinskih prebivalcev. Upori so se nenehno nadaljevali, saj je bil pritisk judovskega sionističnega gibanja vedno večji. Bili so zelo dobro oboroženi s težkim orožjem, izvajati so začeli napade na vasi, zato smo se začeli Palestinci seliti na druga področja Palestine.
Po šestdnevni vojni leta 1967 je morala moja družina zapustiti tudi Al Ojo in preselili smo se na rob Amana v begunsko taborišče, ki je ostalo naš dom do očetove smrti.
Po končanem šolanju na tehniški šoli sem se sicer zaposlil, vendar pa sem imel vedno željo nadaljevati študij telekomunikacij. Zaradi močnih vezi neuvrščenih držav (op. a. neuvrščene države so države, ki se med hladno vojno niso želele opredeliti za nobeno od dveh nasprotujočih si strani: Združene države Amerike in Sovjetsko zvezo), posebej z Jugoslavijo, se mi je leta 1968 ponudila možnost študija.
Decembra 1968 sem tako prišel v Ljubljano, kjer sem moral najprej opraviti tečaj slovenskega jezika. Ker sem se odločil študirati elektrotehniko, sem prišel najprej v Maribor na Višjo tehniško šolo. Po končanem študiju pa sem nadaljeval drugostopenjski študij elektrotehnike še v Ljubljani in ga tudi uspešno končal.«
Kako se je vaše življenje spremenilo, ko ste zapustili Palestino? Kako ste se prilagodili novemu okolju in kulturi?
»Hudo mi je bilo zapustiti Al Ojo in še bolj se mi je življenje spremenilo, ko smo morali bivati v taborišču na robu Amana. Najprej smo bivali v šotoru, nakar smo si čez nekaj let lahko postavili zidano stavbo s kovinsko streho, na samo 100 kvadratnih metrov za osemčlansko družino.
Življenjski pogoji so bili zelo težavni, saj je bilo pomanjkanje vode, ni bilo elektrike, higienske razmere so bile zelo slabe in slaba je bila tudi infrastruktura nasploh. Tako je naša družina doživela drugo nakbo.
S prihodom v Slovenijo sem občutil največje spremembe v okolici in podnebju. V začetku sem imel velike zdravstvene težave zaradi spremembe hrane. Veliko težav mi je kljub tečaju, povzročal slovenski jezik, kar se pa tiče kulture, nisem imel večjih težav.
V času študija sem bival v študentskih domovih, medtem pa sem spoznal svojo ženo, s katero sva si ustvarila družino in tudi dom v Mariboru.«
»V času študija sem bival v študentskih domovih, medtem pa sem spoznal svojo ženo, s katero sva si ustvarila družino in tudi dom v Mariboru.«
Ali imate v Palestini še kakšne sorodnike?
»Da, na Zahodnem bregu imam še nekaj sorodnikov, s katerimi pa nimam stikov.«
Ali ste kdaj obiskali Palestino, odkar ste jo zapustili?
»Na žalost ne.«
Kako ste nazadnje pristali v Mariboru oziroma v Bezeni? Kaj počnete danes oziroma s čim se ukvarjate?
»Ker sem se med študijem v Mariboru poročil, sem imel tukaj ves čas svoj dom. Po končanem študiju sem se zaposlil v Radgoni, v Elradu, kamor sem se vsak dan vozil z avtobusom.
Čeprav sem bil zadovoljen z delom in okoljem tukaj, sem imel ves čas željo, da se vrnem s svojo družino v Aman, kjer je ostala moja širša družina. To sem tudi storil in se s svojo družino preselil v Jordanijo, kjer smo ostali nekaj časa, vendar smo se nazadnje odločili, da se vrnemo v Maribor. Tukaj smo imeli namreč boljše življenjske pogoje.
V Mariboru sem po letu dni brez zaposlitve, končno dobil zaposlitev v šolstvu, kjer sem ostal do upokojitve, leta 2010. Iz zdravstvenih razlogov smo z družino iskali možnost za boljšo povezavo z naravo, zato smo se preselili v Bezeno.
Po upokojitvi sem sodeloval v Društvu za kulturo, razumevanje in dialog Rozana, ki je povezovalo arabsko in slovensko kulturo. Že takrat sem se začel ukvarjati z arabsko slovenskimi prevodi arabskih pesnikov in pisateljev.
V sebi sem nosil mnogo spominov iz otroštva, ves čas pa sem spremljal dogajanje na ozemlju okupirane Palestine. Vse to me je spodbudilo, da sem še sam začel pisati pesmi. Tako je nastala moja zbirka pesmi Do kdaj.«
»V sebi sem nosil mnogo spominov iz otroštva, ves čas pa sem spremljal dogajanje na ozemlju okupirane Palestine. Vse to me je spodbudilo, da sem še sam začel pisati pesmi. Tako je nastala moja zbirka pesmi Do kdaj.«
Kakšen je vaš pogled na vojno med Izraelom in Hamasom?
»Boli me, da se Izraelci s svojo propagando še vedno prikazujejo kot žrtve, čeprav vedno do zob oboroženi nadzorujejo vso civilno palestinsko prebivalstvo. Nad Palestinci, ki so ostali pod okupacijo, je država Izrael namesto rešitev nadaljevala s še hujšim terorjem, kljub temu da smo bili Palestinci vedno pripravljeni rešiti probleme na miren način, vendar pa nikakor nismo uspeli.
Že 75 let smo namreč priča kraji ozemlja, šikaniranju, zapiranju, ubijanju in pohabljanju ljudi, kar potrjuje, da se nad Palestinci izvaja ves čas apartheid. Ne smemo pa pozabiti še gradnje ilegalnih naselbin, popolnega nadzora vojaških in policijskih enot nad vsakim gibom palestinskega naroda. Stalnega izzivanja judovskih ekstremistov, ki so prekoračili vse meje človečnosti.
Tudi Gaza je eden od v nebo vpijočih primerov zatiranja in vsestranskega omejevanja življenja Palestincev. Že neštetokrat je bila tarča uničujočih bombardiranj, kjer za okupatorja ni bilo važno, koliko nedolžnih ljudi je bilo mrtvih in koliko domov so zrušili.«
Kakšni so vaši občutki, ko spremljate poročila o že mesec dni trajajoči vojni?
»Zelo, zelo sem žalosten ob gledanju vseh civilnih žrtev te vojne, ki se dogaja ne samo v Gazi, ampak na celotnem palestinskem ozemlju. Ob tej vojni ne morem mimo dejstva, da se je razgalila politika 'zahodnih demokratičnih sil', ki je pokazala ne samo pristanek na razčlovečenje in genocid Palestincev, ki ga izvaja Izraelska država, ampak tudi vsa dvojna merila vrednosti človeka.
Te države se sprenevedajo in nočejo spregledati prave resnice in pravic palestinskega naroda le zaradi kapitala in orožarskih dobičkov. Na tisoče ljudi je pobitih, med njimi kar polovica otrok, žena in starcev. Nepojmljivi so napadi na bolnišnice, ki so tarča bombnih napadov, kjer so stotine bolnih in ranjenih od dojenčkov do starejših, pa tudi nemočnih otrok.
Kljub srčni pomoči zdravniškega osebja jim zaradi pomanjkanja zdravstvenih pripomočkov ne morejo pomagati. Ljudje ostajajo brez vode, hrane, elektrike, goriva, telekomunikacijskih povezav in vseh ostalih dobrin, ki so potrebne za normalno življenje.«
»Zelo, zelo sem žalosten ob gledanju vseh civilnih žrtev te vojne.«
Kako si predstavljate prihodnost Palestincev? Ali verjamete, da je mogoče doseči pravično in trajno rešitev, ki bi zagotovila njihovo svobodo, varnost in dostojanstvo?
»Po vsem, kar vidimo te dneve v Gazi in tudi na Zahodnem bregu, ko je strategija izraelskih politikov samo bombardiranje in vojaški škornji nad civilisti, je težko verjeti, da bi bilo kakršnokoli skupno bivanje možno.
Rešitev palestinske situacije bi bila možna predvsem v miru, z demokratičnimi volitvami, na osnovi katerih bi novo vodstvo začrtalo prihodnost Palestine.«
Ali sami ohranjate svojo palestinsko kulturo, jezik in tradicije tudi v Sloveniji?
»Seveda ohranjam palestinsko kulturo, koliko je možno, so pa določene omejitev, ker so za to potrebne tudi okoliščine. Še vedno rad berem arabsko literaturo in časopise, rad poslušam arabsko glasbo, gledam filme in kar je možno spremljati preko interneta. Jezik redno uporabljam ob srečanju z arabskimi prijatelji, ob obisku svojih sorodnikov in prevajanju v slovenski jezik.«
Kaj bi radi povedali svetu o Palestini, ki je morda ne poznajo ali razumejo? Kaj bi radi, da ljudje vedo o palestinskem ljudstvu, njegovi zgodovini, kulturi in sanjah?
»Palestino imam v svojem spominu do leta 1967, ko sem živel v vasi Al Oja, kjer je bil izvir reke z istim imenom, ki je bila polna zelenja, palm z dateljni, bananami in agrumi. Živeli smo v hiškah iz blata in v skupnosti naših sorodnikov iz moje rodne vasi. V času šolanja smo imeli organizirane šolske izlete, zato so mi ostala v spominu tudi mesta Jeruzalem, Nablus, Kalkilja, Tulkarem, Jeriho in Mrtvo morje.
V času mojega bivanja v Palestini so se ljudje ukvarjali pretežno s poljedelstvom, pridelavo oljčnega olja, agrumov, zelenjave in podobno. Vešči so v raznih obrteh, ki jim prinašajo le zaslužek za vsakdanje preživetje. Po letu 1967, ko sem zapustil Palestino, se je veliko stvari spremenilo, kar lahko spremljam samo še preko medijev.
Med Palestinci je zelo veliko izobražencev, ker je izobrazba njihova velika vrednota. Mnogo je izobraženih tudi med begunci po svetu in znanih pisateljev ter pesnikov. Palestinci so zelo družabni ljudje, ki se radi družijo, vendar pa jim okupacija in omejitve poti tega ne omogoča več.
Kljub temu njihova kultura živi naprej, kar dokazujejo razstave ročnih del, umetniških slik, fotografij, filmov in še bi lahko našteval. Tudi v Ljubljani Gibanje za pravice Palestincev vsako leto priredi razstave pod določeno temo in pod imenom Kulturna ambasada Palestine.
Vsak Palestinec si želi svobodnega življenja, ki bi mu omogočalo normalno bivanje na svojem domu, izobraževanje, udejstvovanje v družabnem življenju, predvsem pa v miru in brez razlikovanja med ljudmi, brez terorja in strahu, tako kot večina ostalih svobodnih ljudi.«
»Vsak Palestinec si želi svobodnega življenja, ki bi mu omogočalo normalno bivanje na svojem domu, izobraževanje, udejstvovanje v družabnem življenju, predvsem pa v miru in brez razlikovanja med ljudmi, brez terorja in strahu, tako kot večina ostalih svobodnih ljudi.«