Kako brat in sestra vodita ptujsko podjetje Iblo brez večjih trenj? »Pomembne odločitve sprejemamo skupaj«

Podjetno z Dejanom Lovrecem in Mojco Lovrec Prezelj o vodenju družinskega podjetja v središču Ptuja, osebnem razvoju in ekipi.

V središču Ptuja že tri desetletja deluje družinsko podjetje Iblo, ki se je iz trgovine z belo tehniko razvilo v širše prepoznavnega ponudnika na področju ogrevanja in hlajenja.

Brat in sestra Dejan Lovrec in Mojca Lovrec Prezelj danes vodita podjetje, ki ne temelji le na prodaji, temveč predvsem na celostni storitvi. Nudijo vse od svetovanja in montaže do dolgoročnega servisa.

Ob tem Ptujčanoma ne manjka niti občutka za lokalno okolje in ljudi. V podjetju vlada sproščeno vzdušje, vsa ta leta pa nista niti pomislila, da bi zapustila center Ptuja, kjer je najlepše - pa čeprav včasih ne tako zelo dobičkonosno kot v večjih mestih.

Ko pogledate svoj poslovni model: kateri kanali in kateri segmenti kupcev vam danes dejansko prinašajo največ prihodkov?

Dejan Lovrec: »Nismo vezani le na en segment kupcev. Imamo tako zasebne kot tudi komercialne stranke, torej podjetja in podobno. Težko bi rekli, da en segment prispeva več kot drugi.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Največ sigurno veleprodaja, ampak kar se pa maloprodaje tiče oziroma teh končnih kupcev, pa je nekje isto.«

Dejan Lovrec: »Ja, tako je. Mi smo uradni uvoznik za LG za Slovenijo, zato smo tudi uradni pooblaščen serviser in montažer od LG. Ker smo uvoznik, se ukvarjamo z distribucijo, kar pomeni z veleprodajo, s prodajo fizičnim strankam in poslovnim partnerjem, pa s servisom. Tako da imamo kompleten segment zajet. Pred nekaj leti smo segment klimatskih naprav nekoliko postavili v ozadje, v zadnjem obdobju pa smo ga znova okrepili. Lani smo temu področju namenili več pozornosti in ga ponovno razvili na višjo raven.«

Katere ključne dejavnosti in viri so za vaš posel res “kritični”  brez česa podjetje ne more delovati?

Dejan Lovrec: »Zaposleni, ampak kar se pa dejavnosti tiče, pa se dejansko ukvarjamo tako ali tako samo s klimatizacijo pa s temi stvarmi, tako da če tega ni, nas ni. Prodaja, montaža in servis, kar se pa tiče ljudi, če nimaš zaposlenih, ne moreš nič.«

Kaj vas danes najbolj diferencira od konkurence - izdelek, storitev, proces, blagovna znamka ali kaj tretjega?

Dejan Lovrec: »Strokovnost. Zagotovo strokovnost, znanje, ki ga imamo skupaj z našimi zaposlenimi na področju servisa. Tu zelo odstopamo od konkurence.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Ja, najbolj odstopamo po tem, da nismo samo prodajalec, ampak dejansko skrbimo 20 let za naše stranke, torej celotno dobo delovanja sistemov, ali so to klima naprave ali so to toplotne črpalke ali veliki sistemi. Mi vzdržujemo, popravljamo in servisiramo ter ne izginemo, ko stranka enkrat opravi nakup. To je naš največji plus in to smo delali od vsega začetka, že ko smo se ukvarjali z belo tehniko. Prodajamo to, kar lahko kasneje kvalitetno vzdržujemo in servisiramo. To je ena največjih prednosti, ker prodajalcev in kvazi monterjev je malo morje. Po Sloveniji je tega ogromno, ker je naša zakonodaja takšna, da lahko montira vsak, ampak mi poznamo ogromno monterjev, ki so kvazi strokovnjaki in potem nas kličejo, kaj bi lahko bilo narobe, ker nimajo znanja in tukaj je naša največja prednost.«

Rekli ste: zaposleni so pomembni. Kako sestavljate ekipo? Katere kompetence iščete pri novih zaposlitvah in kako jih razvijate naprej?

Dejan Lovrec: »Kar zadeva znanje in izobrazbo, imamo v podjetju različne profile. Del ekipe sestavljajo kadri z ekonomskim znanjem, predvsem na področju prodaje, na primer v veleprodaji. Drugi pomemben segment pa predstavljajo tehnično usposobljeni sodelavci, ki imajo ustrezno tehnično izobrazbo in kompetence, potrebne tudi za servisne dejavnosti. Zaposlene skozi čas tudi bolje spoznamo. Na začetku jih poskušamo oceniti, vendar gre za precej specifično panogo, kjer večine znanja ne pridobijo že v šolah, zato jih moramo v veliki meri dodatno usposabljati. Ključno pri začetni izbiri pa je, ali je posameznik pripravljen sodelovati, se učiti in razvijati. Prav ta odnos na dolgi rok največ pomeni.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Ja, poleg teh klasičnih značilnosti, kot sta znanje in strokovnost, je zelo pomembno tudi, da se oseba vključi v kolektiv. Pomembno nam je, da imamo ekipo, ki se med sabo dobro razume in zna sodelovati, ker brez sodelovanja tudi znanje ne pride do izraza. Zato veliko damo na to, da se v podjetju dobro počutimo. Organiziramo team buildinge, druženja, tudi kakšno pijačo skupaj, da ohranjamo dobro vzdušje. Ne uvajamo vikanja, ampak si želimo bolj sproščeno, odprto okolje, ne samo strogo poslovnega odnosa.«

Dejan Lovrec: »Nismo velik tim in je pomembno, da se dobro razumemo.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Radi imamo tudi ekipo, ki ostaja dlje časa. Seveda se del kadra tudi menja, kar je logično, saj se sčasoma pokaže, ali smo kompatibilni oziroma ali je znanje na ustrezni ravni. V osnovi pa si od samega začetka podjetja prizadevamo za dolgoročne zaposlitve. Tako ima eden od zaposlenih že približno 30 let delovne dobe, sodelavka se približuje 20 letom, eden pa jih ima že 32. Tudi sama sem že dolgo v podjetju, zato nam veliko pomeni, da ohranjamo stabilen in konstanten tim.«

Kakšno je bilo vaše poslovanje v 2025 v primerjavi z 2024? Koliko zaposlenih imate?

Dejan Lovrec: »Nismo tako velik tim, 12 nas je.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Poslovanje je bilo v redu. Boljše. Mi že par let ugotavljamo, da precej raste.«

Dejan Lovrec: »Rastemo in beležimo lepo, postopno rast tako pri prometu kot pri sodelovanju s strankami. V lanskem letu pa smo naredili še večji preskok, saj smo promet povečali za skoraj 40 odstotkov.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Ja, zelo se je dvignil promet v lanskem letu. Pa na splošno zadnja leta ugotavljamo, da se je vse poklopilo. Mi imamo zdaj že toliko let podjetje in vsako podjetje rabi čas, da pride do neke stabilnosti. In potem, ko prideš do neke stabilnosti, pa so vse stvari, ki jih delaš, samo nadgradnja. Pa to ni važno, ali je to prenova prostorov, recimo, ki smo se je lotili in da eno piko na i podjetju, ali so to neki novi zaposleni, nova znanja, karkoli. Ker prva leta se ti trudiš s tem, da preživiš, s tem, da ustvariš neko ime. Zdaj vse, kar delaš, je neka nadgradnja vsega. Pomembno je, da ne zaspiš na trgu, da greš z nekimi inovacijami naprej. Dejan je pri nas tak, recimo, ki ves čas rine naprej, pa išče neke nove stvari. Mogoče zato, ker je tehnični tip, jaz pač nisem toliko tehnična.«

Dejan Lovrec: »Pa moraš biti prisoten v marketingu, v reklamnem segmentu, kljub temu da deluješ že toliko let. Še vedno se zgodi, da kdo pride in reče: ‘O, to je tukaj, niti vedel nisem,’ tudi po 30 letih. To se še vedno dogaja. Morda tudi zato, ker smo se v zadnjem času res še bolj specializirali.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Čisto smo dali stran belo tehniko in smo dejansko ostali samo v tem segmentu: klimatizacija, toplotne črpalke, celoten ta del.«

V 30 letih ste zrasli iz majhne družinske delavnice v uveljavljenega ponudnika na področju ogrevanja in hlajenja - kako se je po vašem mnenju v tem času spremenila panoga in kaj je bilo ključno, da ste kot družinsko podjetje ostali konkurenčni?

Dejan Lovrec: »Kako se je spreminjala panoga? Zelo, zelo.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Tudi kar se konkurenčnosti tiče.«

Dejan Lovrec: »Pa glede asortimaja se je zelo. Včasih si imel vse skupaj tri različne modele klim, pa kakšen dvojček, trojček, zdaj pa to raste. Segment klimatskih naprav se je razširil iz treh do vsaj 30 modelov. Tudi tehnološke so šle naprej in to moraš spremljati.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Danes se v klimatske naprave vse bolj vključuje tudi umetna inteligenca. Klimatska naprava namreč ni več zgolj sistem za hlajenje, ampak postaja nekaj podobnega kot telefon - ta že dolgo ni več namenjen samo klicem, ampak je pravzaprav mali računalnik. Podobno velja za sodobne klimatske naprave. Pri novejših modelih z zasloni lahko spremljate različne vsebine, od videov in fotografij do radia. Napravi lahko tudi preprosto rečete, naj nastavi določeno temperaturo, na primer 18 stopinj, in to bo naredila sama. Sčasoma se uči vaših navad in se jim prilagaja, tako da je uporaba vse bolj enostavna. Tehnologija je napredovala do te mere, da so bila nekoč glavna vprašanja le, ali naprava hladi ali greje - ali oboje. Kasneje so v ospredje prišli inverterji in kompresorji, danes pa je razvoj šel še precej dlje.«

Dejan Lovrec: »Je pa res, da je LG tehnološko na zelo visokem nivoju, tako da imamo vedno opremo, ki je tehnološko na nivoju.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Pa tudi dizajnersko so to zelo lepe klima naprave.«

Dejan Lovrec: »Dejansko so zdaj že kot okras. Ni več nujno, da gre za klasične bele enote. Na voljo so tudi v črni barvi ali s steklenimi površinami, kot je bilo že omenjeno, nekatere pa omogočajo celo prikaz vsebin, podobno kot televizija.«

Kdaj pa je bilo lažje prodati klimo, takrat, ko je bilo vse bolj preprosto, ali zdaj?

Dejan Lovrec: »No, takrat ni bil toliko velik trg.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Kaj pa jaz vem. Če si dober prodajalec, če zaupaš v svoj produkt in veš, da boš stranki stal ob strani, potem prodaja pravzaprav ni težka. Pomembno je, da stojiš za tem, kar delaš. Mi praviloma ne prodajamo veliko najcenejših klimatskih naprav iz najnižjega cenovnega razreda, ki jih je sicer največ na trgu in jih ljudje pogosto kupujejo v večjih trgovskih verigah. Pri nas se lažje prodajajo naprave višjega ranga, saj znamo stranki predstaviti prednosti, poleg tega pa tudi kupci, ki pridejo k nam, praviloma že iščejo kakovostno rešitev in dobro ponudbo. Stranka ve, da ima kompletno storitev, torej montažo in servis in ve, da se lahko vrne.

Ne prodajamo toliko na osnovi cene, ampak predvsem na osnovi dodatnih poprodajnih storitev, kar je za stranke zelo pomembno. Če kupiš klimatsko napravo za 20 let, je prav, da imaš tudi podporo – da lahko po dveh letih nekoga pokličeš, če naprava ne deluje, kot bi morala, ali če jo je treba očistiti. Veliko ljudi se na nas obrača z vprašanji za naprave, ki jih niso kupili pri nas, vendar takšne podpore žal ne moremo zagotavljati.«

Dejan Lovrec: »Pa nimajo ne človeka, ker se jim ne javijo običajno, še manj je rezervnih delov na trgu. Zdaj ravno imamo en tak primer, naša stranka, ki je kupila neko stanovanje in ima noter klimo. Kje jo bo popravila, če rezervnega dela ni mogoče dobiti? Gre za klimatsko napravo, staro 15 let. Zaveda se, da bo rešitev na koncu zamenjava, staro napravo bo odstranila in namestila novo LG klimo.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Pri nas se je zadnja leta zgodilo to, da smo začeli menjavati klima naprave, ki smo jih prve montirali.«

Dejan Lovrec: »Da se je krog obrnil, ja.«

Kot brat in sestra skupaj vodita podjetje - kako si razdelita odgovornosti in sprejemata ključne odločitve ter kako skrbita, da pri tem ne prihaja do trenj?

Mojca Lovrec Prezelj: »Da ne prihaja do trenj, je nemogoče reči. Smo pa si že od vsega začetka razdelili, kdo ima kaj preko, z leti se je to tako ali tako še bolj razdelilo, vsak ima svoje področje, Dejan je kot direktor, pomembne odločitve pa sprejemamo skupaj.«

Dejan Lovrec: »Kar se tiče samega dela, pa si ne posegamo drug drugemu v besedo ali odločitve. Če se nekdo za nekaj odloči, to spoštujemo, seveda pa mora vsak svojo idejo tudi predstaviti in jo utemeljiti, da je jasno, da je smiselna in izvedljiva.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Pri pomembnejših odločitvah se praviloma odločamo skupaj, manjše zadeve pa vsak uredi sam, kar ne predstavlja težav. Zdaj je tudi Dejanov sin, moj nečak, že dovolj vključen, da sodeluje pri teh odločitvah, tako da smo danes trije, ki se o tem pogovarjamo. V preteklosti sta bila z nama še starša in smo pogosto vsi štirje sedli skupaj, bodisi v dnevni sobi ali za kuhinjsko mizo, ter razpravljali o nadaljnjih korakih. Odkar imamo podjetje, enostranskih odločitev pravzaprav ni bilo - tudi pri zadevah, kjer to ne bi bilo nujno, se odločamo skupaj. Seveda pa pride tudi do kakšnih trenj.«

Vam dejstvo, da gre za družinsko podjetje, predstavlja prednost? Zakaj?

Dejan Lovrec: »Kar se tiče vzdrževanja in delovanja podjetja, je to velika prednost, ker imaš ljudi, ki jim lahko zaupaš. Kar se pa tiče odgovornosti, pa bi bilo mogoče celo lažje, če bi imel čisto druge ljudi zaposlene, da ni vse družinsko povezano. Na to se moraš navaditi, eno ali drugo. Mi izhajamo iz družinskega podjetja in tako tudi delujemo. Zdaj smo recimo trije tisti, ki držimo ključne odločitve, poleg tega je še en sorodnik v podjetju, tako da te glavne stvari nekako držimo skupaj.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Odgovornost je v družinskem podjetju zagotovo večja. Če si zaposlen nekje drugje, četudi na vodilnem položaju, je to še vedno služba. Tukaj pa, če podjetje propade, ne izgubiš samo službe, ampak je prizadeta tudi družina. Ni tako enostavno, da bi rekel, zdaj grem na zavod. Delavci bi si v takem primeru verjetno sčasoma našli drugo zaposlitev, kot lastnik pa nosiš bistveno večjo odgovornost. To preprosto ni primerljivo. Tudi delovni čas in energija, vsega je v takem podjetju bistveno več. Vložiš več truda, časa, denarja in tudi odrekanja, kot bi ga sicer. Je pa prednost našega podjetja predvsem to, da znamo sodelovati. V mnogih družinskih podjetjih prihaja do trenj, ker nekdo želi imeti glavno besedo, drugi pa temu težko sledijo. Pri nas tega ni, delujemo kot enakovredni partnerji in prav zato lažje sodelujemo.«

Ste kdaj storili kakšno večjo napako ali se vam je pripetil poslovni spodrsljaju in kako danes preprečujete ponovitve?

Dejan Lovrec: »Napak narediš dosti, neke večje napake pa se ne spomnim.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Ne morem reči, da bi kot podjetje naredili kakšno napako, ki bi ogrozila njegov obstoj. Seveda so bile v preteklosti tudi zahtevne situacije in obdobja kriz, vendar to niso bile napake, ampak del poslovnega okolja. Treba je vedeti, da sva bila ob začetku zelo mlada, malo čez 20 let, brez posebnega znanja, zato smo se vsega naučili sproti. Od prvega dne naprej smo delali na podlagi izkušenj in se učili. Manjše napake so seveda bile, vendar nič takega, kar bi resneje ogrozilo podjetje.«

Kakšen vpliv ima vaše podjetje na lokalno skupnost (zaposlovanje, sodelovanje z dobavitelji, donacije, mentorstva)?

Dejan Lovrec: »Sodelujemo s Šolskim centrom Ptuj, kjer imamo mentorstvo. Trudimo se biti prisotni v lokalnem okolju, pomagamo, kolikor lahko. Kolikšen vpliv imamo, težko rečemo, ampak želimo sodelovati.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Imamo tudi dijake in študente na praksi, smo stalni mentorji, obenem pa tudi sponzorji. Zaposlujemo lokalne ljudi, tako da verjamemo, da tudi na ta način nekaj prispevamo okolju.«

Kako skrbite za kulturo podjetja in voditeljstvo - kaj pri vas pomeni 'dober šef' v praksi?

Mojca Lovrec Prezelj: »To bo pa šef povedal (smeh).«

Dejan Lovrec: »To bi morali delavci bolj povedati kot pa jaz. Kot je že omenila, skrbimo za takšne stvari, da poskušamo ohranjati čim bolj pozitivno vzdušje. Kar zadeva team buildinge, imamo tudi izobraževanja na določenih področjih in si prizadevamo graditi pozitiven timski duh. Kar se tiče vprašanja dobrega vodje, je to težko oceniti, priznam pa, da včasih tudi udarim po mizi.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Dober šef je tudi tisti, ki zna povedati svoje mnenje in je hkrati dostopen zaposlenim. Vedno jim pravimo: 'Če imate težave, pridite. Marsikaj lahko uredimo, marsikaj rešimo, pri marsičem lahko pomagamo. Pridite, pogovorili se bomo.' Trudimo se, da imajo solidne plače in dobre delovne pogoje ter da jim pomagamo, kolikor je mogoče. Seveda pa mora biti odnos obojestranski. Še vedno moraš biti vodja, kot je dejal že Dejan, včasih je treba kaj povedati tudi nekoliko bolj odločno. Pomembno pa je, da si pošten, da ljudi ne izkoriščaš in da imajo občutek, da so cenjeni ter da prispevajo k podjetju. Mislim, da se to tudi čuti.«

Dejan Lovrec: »V bistvu jim skušamo dati tudi občutek, da se zanje postavimo. To pomeni, da v primeru napake, ni bistvo v iskanju krivca. Smisel je, da zadevo rešimo na pozitiven način, da zaščitimo zaposlenega in hkrati tudi podjetje ter do stranke nastopimo uravnoteženo. Ne prelagamo odgovornosti z besedami: 'Ti si kriv, pojdi se sam dogovorit,' ampak zadeve prevzamemo in jih skupaj rešujemo. Tako dobijo občutek varnosti in podpore.«

Mojca Lovrec: »Ja, obojestransko spoštovanje mora biti, to je osnova.«

Kateri je vaš prvi 'resni' spomin na delo ali zaslužek in kaj vas je takrat naučil o denarju?

Dejan Lovrec: »Moj prvi resnejši spomin sega v čas, ko smo začeli urejati te prostore. To je bilo okoli let 1994 in 1995, ko smo začenjali, in to so bili čisto drugi časi.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Spomnim se, ko smo začeli delati, in so bili takrat še čeki. Z dobavitelji si imel dogovorjeno neko obdobje odplačevanja in avtomatsko so ti tisti čeki ostajali. Pol leta so se čeki samo zbirali, prav spomnim se tistih kupov čekov. Seveda so potem morali na banko, ampak takrat je bilo to tako. Današnja mlada generacija tega niti ne pozna. Dobil si ček, stranka je kupila na šest ali na 12 čekov. Teh nisi mogel kar takoj odnesti na banko, ampak si jih moral unovčevati postopoma, enega čez en mesec, drugega naslednji mesec. Tako si moral 12 mesecev hraniti te čeke. «

Dejan Lovrec: »V začetni fazi je bilo strankam zanimivo tudi to, da smo imeli oseben pristop k  prodaji. Začeli smo z raznimi ugodnostmi, da smo bili konkurenčni, ker je bilo to neverjetno obdobje za prodajo bele tehnike.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Mi smo takrat hodili v Avstrijo kupovat papir za ovijanje, ker tu ni bilo lepega dekorativnega papirja in smo uvedli, da smo strankam, ki so kupile belo tehniko, jo zavili kot darilo. Torej stranka je kupila za darilo pomivalni stroj, mi smo ga lepo dekorirali, mašno gor in smo ga stranki pripeljali na dom.«

Dejan Lovrec: »Zdaj so kuverte in denar, takrat pa je bil televizor, pralni stroj,  pomivalni stroj, sušilni stroji.«

Mojca Lovrec Prezelj: »To je bilo, ja. Včasih si imel tudi po 30 ljudi v trgovini, ki so čakali, da bi nekaj kupili. Tista začetna leta so bila res pravi bum. Potem pa so se začele pojavljati konkurenčne firme, razni veleprodajalci, tudi cene so začeli spuščati. Ti pa nisi imel več nobenega zaslužka. V bistvu si bil na tem, da je stranka dobila večji popust, kot si imel ti zaslužek. In potem smo rekli stop.«

Dejan Lovrec: »Mi pa smo leta 1995 začeli s klimami in smo vedeli, da imamo še eno tržno nišo, ki pa nima take konkurence.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Ja, mi smo imeli to prednost, da je bil oče po izobrazbi električar in je v mlekarni popravljal hladilno tehniko. Imel je znanje s področja hladilne tehnike in to je bila velika prednost. Zato smo pristali pri klimah, sicer je vprašanje, kje bi drugače. Najprej je delal za eno firmo na Ptuju, to je trajalo kakšno leto, potem pa smo počasi začeli delati sami. Zelo hitro smo začeli sodelovati z LG-jem in od takrat naprej imamo stalno samo LG, nikoli nismo prešli na druge blagovne znamke.«

Kako skrbite za duševno in fizično kondicijo ter meje med delom in domom?

Dejan Lovrec: »Se ne vidi? (smeh)«

Mojca Lovrec Prezelj: »Vsak ima svoje hobije, Dejan vozi karting, gre v kurentijo v času pusta, jaz pa imam 'art'.«

Ob kateri uri se zbujate? Katera navada ali mali obred vam najbolj pomaga ohranjati fokus čez dan?

Dejan Lovrec: »Jaz se zbudim okrog šestih. Neke posebne rutine ravno nimam. Zjutraj je obvezna kavica. Ko pridemo v službi si skuhamo kavo in jo skupaj spijemo, to obvezno.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Jaz ne, ker zamujam, ampak ja. Jaz se zbudim, skočim, se zrihtam, pa moram že iti v službo in vseeno zamudim. Jaz nisem jutranji tip in to je moj največji problem.«

Česa vas je bilo na začetku najbolj strah in kako danes obvladujete podobne strahove?

Dejan Lovrec: »Strah je vedno prisoten, še posebej na začetku, strah pred propadom oziroma neuspehom. Ko začneš neko zgodbo, jo želiš razviti v uspešno, in ta občutek ostaja. Prisoten je še danes, vedno je nekje v ozadju strah, da ne bo uspelo. Ne toliko v očeh drugih, ker to sčasoma postane manj pomembno, ampak predvsem pri sebi, ko si rečeš: 'Nisem bil uspešen' ali 'ni mi uspelo'. Pogosto imaš občutek, da si sam krivec, čeprav gre lahko za splet različnih okoliščin, poslovni čas ali druge dejavnike, ki vplivajo na rezultat. Osebno je zame največji strah prav strah pred propadom, to vidim kot najizrazitejšo skrb.«

Mojca Lovrec Prezelj: »No, jaz nisem imela nobenega strahu, še zdaj ga nimam. V začetnih letih mogoče to, če bomo imeli za plače, ker začetna leta so težka leta za vsako podjetje, zato marsikatero podjetje v začetnih letih propade in za neko sigurnost na trgu rabiš leta in leta. Pet let, kot pravijo, zagotovo ni dovolj.«

Dejan Lovrec: »Problem je tudi finančna nedisciplina.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Točno to, finančna nedisciplina je bila tako izrazita, da nisi vedel, čeprav si vedel, da imaš denar na terenu, ali ga boš dejansko dobil in ali bo prišel pravočasno, da lahko izplačaš delavce. Od samega začetka podjetja smo se trudili, da so bili zaposleni pri plačilih vedno na prvem mestu. Tudi če bi morali sami počakati ali si ne izplačati ničesar, so delavci vedno dobili plačilo. Tako je bilo od prvega dne naprej. No, to je bil včasih največji vir strahu, vsaj zame osebno. Sicer pa sem po naravi optimist.«

Dejan Lovrec: »Država pa v praksi ne pomaga nič.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Oni prej pomagajo dobro stoječim podjetjem kot pa podjetju, ki se bori.«

Kateri 'ne' je bil za vas najtežji, pa se je izkazal za koristnega?

Dejan Lovrec: »'Ne'-jev je bilo veliko, kajne?«

Mojca Lovrec Prezelj: »Tudi to je del poslovanja. Včasih so zavrnitve lahko celo koristne, saj te spodbudijo, da greš naprej in morda kaj izboljšaš ali spremeniš. Najtežje pa je sprejeti tiste 'ne', ki so posledica korupcije. Ko veš, da si najboljši, pa kljub temu ne uspeš. Zgodilo se je že, da smo na razpisu dobili posel, vendar nismo bili 'pravo' podjetje, zato je bil razpis razveljavljen.«

Dejan Lovrec: »Pa razni prirejeni razpisi, ko že vnaprej veš, kdo bo izbrano podjetje, takšni 'ne'-ji so najbolj boleči.«

Kaj vas je nazadnje razjezilo v vašem okolju (lokalna skupnost, panoga) in kako ste se odzvali?

Dejan Lovrec: »Podobno, kot sva zdaj povedala.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Če govorimo o lokalni skupnosti, konkretno o Mestni občini Ptuj, smo v mestu prisotni že 30 let, vendar od nje nismo prejeli nobenega posebnega priznanja ali pohvale, ker gre za uspešno podjetje, ki deluje v samem središču mesta. Tega enostavno ni bilo. Še več, v določenih primerih se je prej odprl prostor za konkurenco kot pa da bi se podprlo lokalno okolje. Smo pa lokalno vezani na ljudi, tudi čustveno.«

Če bi vaš otrok/prijatelj zavrnil službo pri vas, kaj bi si želeli, da bi vam iskreno povedal, zakaj?

Mojca Lovrec Prezelj: »Zelo bi si želeli, da bi bili iskreni in bi odkrito povedali, saj je prav to pogosto največji problem. Če tega ne izrazijo, pa se nato pojavljajo nezadovoljstvo in govorice. Zgodi se, da nekdo pride in reče: 'V ponedeljek me več ne bo v službi,' pri tem pa sploh ne veš, kaj se je dogajalo in da so obstajale težave. Veliko bolje bi bilo, da pridejo pravočasno in iskreno povedo, saj se večino stvari da rešiti. Če pa rešitve ni, se lahko skupaj odločimo, da je morda res bolje, da gre naprej svojo pot.«

Dejan Lovrec: »Če bi otrok rekel ne, je to odvisno predvsem od tega, v katero smer ga življenje usmeri. Če vidiš, da to ni zanj, potem to pač sprejmeš. Bolj bi bolelo, če bi bil vpet v to zgodbo, pa bi potem videl, da ne gre. To bi bilo težje sprejeti. Če pa bi se odločil za neko drugo pot, ki ga res zanima, potem to razumeš.«

Mojca Lovrec Prezelj: »Fajn pa je, če je interes.«

Podjetno omogočajo: Riko, NLB in Avant2Go.