Ptujski inštruktor vožnje z več kot 50 leti delovne dobe: »Ženske so slabši vozniki kot moški«

Marjana Heraka, 72-letnega ptujskega inštruktorja vožnje, na cesti ne boste več srečevali v avtomobilu avtošole Prednost Šola vožnje. Konec lanskega leta se je po 52 letih delovne dobe upokojil.  

Ob kavi smo z njim poklepetali o njegovem delu, predvsem pa o prigodah, ki so se mu pripetile med karierno potjo, v kateri je večino časa delal z mladimi.

Ugotovili smo, da je videl in doživel že marsikaj, a nikoli ga ni nič osrečevalo bolj kot to, da druge uči voziti.

V nasprotju od večine se mu v pokoj sploh ni mudilo

Svojo zadnjo izpitno vožnjo je odpeljal konec lanskega leta in se tako po dolgih letih dela, poslovil od tečajev vožnje. V tem času se mu je nabralo toliko zanimivih izkušenj, da bi o njih lahko napisali knjigo.

O statusu upokojenca, ki ga je pred nedavnim pridobil, kot je dejal, še ne razmišlja. Počuti se mladega, idej, kako bo preživljal dolge brezdelne dni, pa mu tudi ne manjka.

»24. aprila 2012 sem izpolnil vse pogoje za upokojitev. Če bi delal še do 24. aprila letos, bi imel 52 let delovne dobe. Ampak jaz sem leta 2012 odločil, da penzijo zamrznem in nadaljujem delo. Vse do konca lanskega leta, ko sem pa nekako potegnil črto,« z zadovoljstvom je povedal Herak.

Za razliko od mnogih delovno aktivnih, ki komaj čakajo na to, da bodo lahko službi pomahali v slovo, je sam vsa leta res rad hodil v službo, je dodal. Zato nas ne preseneča, da se mu v pokoj sploh ni mudilo.

»O tem nikoli nisem razmišljal. Ko greš na dopust, se vrneš na delo. Ko greš v bolniško, se enkrat, ko ozdraviš, prav tako vrneš na delo. Kaj pa pokoj? Ne moreš se vrniti,« je dejal Herak.

Vse življenje je delal z mladimi, zato se je, kot je poudaril, vedno počutil mlajšega, kot je sicer. 

Po duši je veseljak, ki rad zapoje in zapleše. Takšen je bil tudi pri delu z mladimi, znal se je pohecati, a tudi pokritizirati in se razjeziti, ko je bilo to potrebno.

Svojo karierno pot je začel leta 1989, ko je podjetje, v katerem je bil zaposlen, šlo v stečaj. Vse do avgusta leta 1990 je pogodbeno delal v Zvezi šoferjev in avtoprevoznikov Ptuj, nato pa je odprl svojo avtošolo. Prav takrat pravi, da mu najtežje, ker ga ni bilo veliko doma z družino. 

»Tistega leta se je na Ptuju odprlo mislim, da kar 13 avtošol. Bilo je strašno povpraševanje po inštruktorjih. Sam sem že leta 1989 v Beograd poslal vlogo za odprtje avtošole, ampak mi je niso odobrili,« je pripovedoval Herak.

Sprva je tečajnike učil s svojim avtomobilom, legendarno Zastavo 101.

A kaj, ko »stoenke« nihče ni želel voziti

Predstavljajte si, da ste komaj zagnali svojo dejavnost in kupili za tiste čase enega najbolj iskanih avtomobilov, nato pa nihče z njim ne želi opravljati vozniškega izpita.

»Težava je bila, ker s 'stoenko', kot ji radi rečemo, nihče ni hotel voziti, ker se jim je avto zdel prevelik. Primoran sem bil kupiti še 'fičota',« se je spominjal Herak.

»To so bili drugačni časi. Ljudje so bili starejši, ko so prvič opravljali vozniški izpit, kot je to danes. Če si takrat imel izpit za avto, je to nekaj pomenilo, in če ga je imel sosed, si ga seveda moral imeti še sam,« je dodal.

Čez čas je svoj vozni park obogatil še z dvema črnima avtomobiloma Renault 5, ki sta bila takrat na Ptuju prava atrakcija. 

Kot nam je zaupal, je najbolj garal takrat, ko je imel svoje podjetje. Takrat je delal skoraj vse dni v tednu, od jutra do večera. Spominjal se je, ko sta bili hčerki stari osem in deset let. Nekega večera je prišel domov prej kot po navadi, žena pa je bila takrat pri sosedih. 

»Ko je prišla še ona domov, se je ena od hčerk zadrla: 'Mami, mami, obisk imamo!' Žena je vprašala, kdo je prišel, hči pa ji je odgovorila, da je ati doma,« nam je v smehu opisal Herak.  

»Ko sedeš v avto in primeš za volan, imaš v rokah smrtonosno orožje«

Ko se Marjan Herak ozre nazaj, ga najbolj žalosti dejstvo, da nihče kasneje ne vozi tako, kot jih je učil. Srečeval je tudi veliko povratnikov, ki so zaradi nespametne vožnje prišli navzkriž z zakonom in ostali brez izpita.

Ko ga je znanec zdravnik pred nekaj časa vprašal, kakšno je njegovo mnenje o trenutnih mladih voznikih, mu je odgovoril, da po večini zelo slabo. 

V zadnjih letih svojega dela je srečal malo mladih, ki v avtošolo pridejo z občutkom za vožnjo avtomobila, kaj šele kaj malega predznanja.

»Večina jih je v svojem svetu, zmedenih, nezainteresiranih, komaj čakajo, da pogledajo na telefon,« je dejal Herak.

»Inštruktorji vožnje imamo veliko težav z današnjo mladino, ker ti preprosto ne znajo razmišljati logično in imajo v primerjavi s svojimi starši ali starimi starši, veliko pomanjkljivejše razvite motorične spretnosti. Težava je tudi v tem, ker jih nihče doma več ne uči voziti, preden pridejo v avtošolo in tako ne vedo, kako avtomobil sploh deluje,« je razložil Herak.

»Tisti trenutek, ko si se začel premikati z avtomobilom, si postal potencialni morilec«

Kot nam je zaupal, se je s katerim od mladih tečajnikov moral tudi po 20-krat peljati po enaki poti, da bi ugotovili, kaj delajo narobe. 

Prizna pa, da je bilo sicer veliko tudi takšnih, s katerimi ni imel veliko dela. »Po navadi so to bili tisti, ki so že kdaj držali volan v rokah,« je z nasmehom na obrazu dejal Herak.

»A kot najpomembnejše znanje, ki bi ga med pridobivanjem vozniškega izpita morali osvojiti vsi, so prometni znaki in predpisi,« zatrjuje Herak.

Zato je kar naravnost in brez zadržka dejal: »Prometne znake in predpise bi vsi morali nujno poznati. Če ne znaš šteti, ne znaš množiti in deliti ter obratno. 

Enako je pri poznavanju prometnih znakov in predpisov. Če jih ne poznaš, nisi za na cesto.«

Preden je z novim tečajnikom začel z urami vožnje, je zato vsakega posvaril, da je vožnja avtomobila resna zadeva.

»Vsakemu rečem: 'Sedaj, ko si se usedel v avto in prijel za volan, se zavedaj, da imaš v rokah tempirano bombo, smrtonosno orožje. 

Tisti trenutek, ko si se začel premikati z avtomobilom, si postal potencialni morilec',« je razložil Herak in dodal, da če bi se vsi tega zavedali, bi bilo veliko manj prometnih nesreč s smrtnim izidom.

Sicer pa je imel, kot je dejal, malo takšnih tečajnikov, ki so izpit pri njem opravljali več kot štirikrat. Se pa je čez leta povečalo število ur, ki so jih tečajniki morali opraviti, da bi opravili izpit.

Kot je dejal Herak, je včasih za opravljen vozniški izpit zadostovalo, če je tečajnik opravil 20 ur vožnje, danes pa jih morajo opraviti med 40 do 60.

Starejša gospa ovdovi, avto je parkiran v garaži, izpita pa nima

Pred 20 leti in več naj bi bilo po Herakovih besedah, veliko lažje narediti izpit za avto. Takrat je tečaj trajal 30 dni in vsi so ga redno obiskovali. Prav tako so takrat tečajniki najprej opravili ure vožnje, šele nato teorijo, kar ocenjuje kot dobro.

V svoji karieri je učil voziti tudi nekaj upokojencev. Po navadi je kot pravi šlo za kakšno starejšo gospo, ki je po smrti moža ostala sama. Možev avto je ostal parkiran v garaži, sama pa je postala odvisna od tujega prevoza. 

Njegov najstarejši tečajnik, ki je prvič opravljal izpit za avto, jih je štel blizu 70 let.

»Poznal sem gospo, staro 92 let, ki ji zdravnik ni več želel podaljšati vozniškega izpita. Zaradi tega je bila jezna na ves svet. To naj bi jo tako prizadelo, da je čez nekaj časa umrla. Poznal sem pa tudi gospoda, starega blizu 80 let, ki je vozniško dovoljenje vrnil in avto podaril vnukici. To je zelo pametna poteza,« nam je dejal Herak.

Starejši se več ne znajdejo na cesti

Žalosti pa ga dejstvo, da toliko starejših ljudi umre na cestah. 

Ne samo, da se je v času, odkar so naredili izpit, izboljšal vozni park, ki ga trenutno videvamo na cestah, ampak - kot je opozoril - velika večina starejših ne pozna prometnih predpisov in ni več sposobna voziti avtomobila. 

»Nihče si po 70. letu ne želi ostati brez vozniškega izpita, vsi bi se radi še naprej vozili. Jaz pa jim rečem, da je bolje, da ga nimajo, kot pa da umrejo na cesti,« je jasen Herak.

V svoji bogati karieri je videl in doživel marsikaj, tudi dve težji prometni nesreči. Nikoli ne bo pozabil tiste, ki se jima je s tečajnikom pripetila v naselju Grajena.

»Bilo je na izpitni vožnji, ki jo je tečajnik opravljal z mojim novim Cliotom. Peljali smo se proti Grajeni, ko nas je od zadaj nabil voznik Suzukija in zleteli smo v jarek. Suzukija je vrglo v zrak, voznik pa je bil hudo poškodovan. Soudeležena je bila tudi starejša babica, ki je vozila Katrco. Vsi smo bili čisto iz sebe, k sreči pa smo bili toliko prisebni, da smo pri življenju ohranili objestnega povzročitelja nesreče,« je opisal Herak.

Sicer pa je bilo k sreči takšnih dogodkov malo. Več je bilo tistih bolj prijetnih. Kot je dejal, se je ves čas trudil, da bi imel z vsakim, ki ga je učil voziti, dober odnos. 

Ženske so hujše kot moški, glasno hupajo in se derejo skozi okno

Brez zadržka je dejal, da je v vsem času, odkar je na cesti ugotovil, da so ženske veliko slabši vozniki kot moški. 

Po njegovih besedah so bile prav ženske tiste, ki so se na cesti največkrat jezile, glasno hupale in se nervozno drle skozi stranska okna, ko se je pred njimi peljal avtomobil od avtošole.

»Za glavo se primem, ko v avtomobilu vidim žensko, ki kadi, telefonira in se obrača nazaj k otroku. Po možnosti sedi še v dobrem avtu, vozi objestno in se požvižga na vse. Ko smo s tečajniki vozili po Ptuju, so bile prav ženske največkrat tiste, ki so nam glasno hupale, prehitevale v nepreglednih ovinkih in tako dalje,« je dejal Herak. 

Vozite po predpisih, vaši otroci vas opazujejo!

Kot inštruktor z bogatimi izkušnjami Herak vsem staršem, katerih otroci bodo opravljali vozniški izpit, svetuje, naj jih spodbujajo k temu, da začnejo voziti s spremljevalcem že pri 16. letih.

»Učite jih predpisov. Naj naredijo 3000 ali 4000 kilometrov z vami. Dajte jim v roke knjigo z naslovom Dober voznik bom, ker je napisana tako, da jo vsak razume. Naj jo preberejo, preden sedejo za volan,« je svetoval Herak.

Najbolj pomembno, kot je dejal, pa je, da so starši otrokom vzor in vozijo po predpisih.

In kaj bo počel sedaj, ko je sovoznikov sedež zamenjal za voznikovega?

Z iskricami v očeh nam je še zaupal, kakšna je bila njegova zadnja izpitna vožnja, ki jo je opravil, preden je tudi uradno zakorakal v pokoj. 

Sodelavci in drugi inštruktorji ptujskih avtošol so mu na ptujskem poligonu pripravili izjemno presenečenje. Opraviti je moral dve izpitni vaji, palčni slalom naprej in nazaj ter hiter slalom.

»Ko sem odpeljal, kar so mi naročili, sem za tovornjakom zagledal parkiranih približno 15 avtomobilov, inštruktorji pa so v rokah držali šampanjec. To je bilo takšno presenečenje, ki ga ne bom nikoli v življenju pozabil,« je dejal Herak.

Tudi sedaj, ko je napočil njegov čas oddiha od delovnih obveznosti, se ne bo ustavil.

»Zdaj pa me čakajo mehanikarska dela. Obnavljam enega oldtimera, džipa in hrošča. Polno dela imam. Star sem, ampak ne še toliko, da se ne bi mogel počutiti mladega,« je še dodal Herak.