Veseli december ni veseli za vse, mnogi so v tem najbolj čarobnem delu leta osamljeni

Na Franu osamljenost opisujejo kot občutek, ki ga čutimo, kadar živimo brez povezave z drugimi ljudmi. 

Občutek osamljenosti je pri starejših osebah pogosto povezan z družbeno izolacijo in izgubo bližnjih. 

Pogosto jo doživljamo z občutkom nevrednosti do družbe drugih, slabo samopodobo, (pre)nizko stopnjo samozavesti in splošnim upadom našega zdravja - tako duševnega, kot tudi fizičnega. 

Občutek osamljenosti je pogosto eden izmed pomembnejših dejavnikov tveganja za razvoj depresije.

Kaj privede do osamljenosti?

Kot navaja Nacionalni inštitut za javno zdravje, lahko osamljenost doživimo po dveh poteh – nenadoma ali postopoma. 

Nenaden občutek osamljenosti je zelo pogost, kadar sovpada z izgubo bližnje osebe ali intimnega odnosa. 

Lahko pa se osamljenost razvije tudi postopoma – ko smo vedno manj aktivni, se ne znamo ali se ne zmoremo vključiti v družbo, ki nas obdaja. 

Osamljenost lahko doživimo tudi, kadar imamo krog ljudi, ki jih imamo radi in imajo oni radi nas, torej tudi, ko smo v družbi. In s tem ni nič narobe. 

Osamljenost v tem primeru nastopi, kadar živimo brez občutka čustvene povezanosti z bližnjimi.

Katere vrste osamljenosti obstajajo? 

Po navedbah Nacionalnega inštituta za javno zdravje obstajajo tri vrste osamljenosti: socialna, čustvena in eksistencialna. 

Socialna osamljenost

Gre za občutek, ki izvira iz pomanjkanja medosebnih odnosov, pogosto zaradi družbene izolacije. Pogosto jo spremljajo občutki žalosti, strahu in slabe samopodobe. 

Izkusimo jo lahko, če se ne počutimo povezane s svojo družino/prijatelji ali pa družbene mreže sploh nimamo. 

Dejavniki tveganja za razvoj socialne osamljenosti so:

• nizko sodelovanje v skupnih socialnih aktivnostih,
• težave v medosebnih interakcijah (konflikti, nezaupanje, slaba komunikacija),
• življenjske spremembe (npr. selitev v drug kraj),
• gibalna oviranost,
• stigmatizacija ali diskriminacija, ki nas izobči iz družbe.

Čustvena osamljenost 

Občutek, ki izvira iz pomanjkanja kvalitetnih družbenih odnosov. Pogosto ga spremljajo občutki izoliranosti, praznine, zapuščenosti, lastne nezadostnosti in nerazumljenosti. 

Pomembna razlika s socialno osamljenostjo je, da tukaj ne gre za fizično izolacijo, temveč za občutek, da nam manjka oseba, s katero bi lahko delili svoja čustva, misli, izkušnje.

Dejavniki tveganja za razvoj čustvene osamljenosti so:

• izguba pomembne osebe,
• težave v medsebojnih interakcijah (npr. konflikti, nezaupanje, slaba komunikacija),
• spremembe v življenju (npr. selitev v drug kraj),
• pomanjkanje intimnih povezav

Eksistencialna osamljenost

Občutek, ki se lahko pojavi, ko posameznik razmišlja o svojem mestu v svetu, smislu svojega življenja, o smrti in o drugih večjih vprašanjih svojega obstoja. 

Ni nujno povezana s fizično ločenostjo (izoliranostjo) od drugih ljudi, temveč z notranjim občutkom neizogibne samote, ki izvira iz globokih eksistencialnih vprašanj.

»Oseba, ki doživlja eksistencialno osamljenost, se lahko počuti, kot da ne more deliti svojih najglobljih misli, občutkov in vprašanj z drugimi, ker gre za izrazito osebne poglede na življenje,« navajajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje.

To lahko vodi v razvoj občutkov strahu, anksioznosti in odtujitve od drugih.

Kako se spopadati z osamljenostjo? 

Spopadanje z občutkom osamljenosti je nekaj običajnega, težava nastane, ko ta občutek traja daljše obdobje oziroma nikoli ne izgine. 

Nacionalni inštitut za javno zdravje je podal nekaj nasvetov, kako zmanjšati občutek osamljenosti. 

Naučimo se biti sproščeni v družbi nas samih  

Če nas obdaja krog ljudi, to še ni zagotovilo, da ne bomo osamljeni. Zato je pomembno, da se naučimo počutiti udobno v lastni družbi. 

Slednjega se lahko naučimo postopoma - razmislimo, katere aktivnosti nas osrečujejo in se ukvarjamo z njimi, pri izvajanju vsakdanjih aktivnosti zraven poslušamo elektronske naprave, pustimo si čas, da se naučimo biti zadovoljni sami s sabo, pri iskanju zamisli za nove aktivnosti pa prosimo za pomoč bližnjih. 

Pomembno je tudi ohranjanje ravnovesja med časom, ki ga preživimo v družbi in tistim, ki ga preživimo sami. 

O občutkih se je smiselno pogovarjati 

Pomembno je, da se o občutkih pogovorimo z osebo, ki ji zaupamo. Ta pogovor nam lahko odgovori na marsikatero vprašanje, ki ga imamo v glavi. Opravimo ga lahko v živo ali preko mobilnih naprav. 

Občutkov osamljenosti se ne smemo sramovati, saj jih v določenem obdobju življenja lahko doživimo vsi. Morda so tudi naši bližnji doživljali podobno in nam lahko s kakšnim nasvetom tudi ustrezno pomagajo. 

Razmislimo o živalih 

Če smo sami dovolj aktivni, lahko razmislimo o družbi domačih živali. 

Na ta način bomo poskrbeli tako za naše gibanje kot za gibanje hišnih ljubljenčkov. Če pa se ne počutimo dovolj močni, da bi primerno skrbeli za žival, pa je bolje, da se tej odločitvi izognemo. 

Prav tako lahko obiščemo kakšno zavetišče za živali, kjer kot prostovoljci skrbimo za hišne ljubljenčke. Na ta način si lahko razširimo tudi svoj družbeni krog. 

Vzemimo si čas 

Spregovoriti o osamljenosti ali spoznati nove ljudi ni lahko, zato si je pomembno vzeti čas, ki ga potrebujemo, da storimo prvi korak. Vseeno pa z njim ne odlašajmo predolgo, saj s tem postaja vse težji. 

Začeti je potrebno z majhnimi koraki - sproščenimi, vsakdanjimi pogovori z ljudmi, tako poznanimi kot nepoznanimi. 

Nekateri ljudje se počutijo manj osamljene, če so v prostoru, kjer je veliko ljudi. Če menite, da bi vam to pomagalo, lahko obiščete kavarno, knjižnico ali kakšen drug javni prostor. 

Začnite ustvarjanje rutine. Ko jo enkrat ustvarite, ji lahko z lahkoto sledite in se na ta način zamotite. 

Izogibajmo se primerjavi z drugimi in uporabi substanc

Pomembno je, da ne primerjate z drugimi. To lahko vzbuja negativne občutke, pri čemer pogosto pozabimo, da tudi ostali niso idealni, ampak samo ljudje, vsak s svojo zgodbo. Te zgodbe pa lahko skrivajo marsikaj. 

Izogibajte se uporabi alkohola in drugih substanc. Slednje imajo negativni učinek na duševno zdravje. 

Čeprav nam lahko dajejo trenutni občutek olajšanja, pa dolgotrajno vplivajo ravno obratno - poglabljajo občutek osamljenosti. Prav tako pa vplivajo na razvoj številnih drugih fizičnih in psiholoških težav. 

Poskusimo ustvariti nova spoznanstva ali se pogovoriti s strokovno osebo 

Če se težko odprete ljudem, ki jih poznate, se lahko vedno odpravite v kakšno društvo ali pa se pridružite izobraževanjem za starejše. 

Za nasvet in podporo pa se lahko vedno obrnete na strokovnjake - psihologe, klinične psihologe, psihiatre ter osebne zdravnike. Ti nam bodo prisluhnili, ponudili različne oblike pomoči in sooblikovali načrt okrevanja. 

Kako pa lahko pomagamo sočloveku?

Da bi bližnji osebi znali pomagati, se je dobro informirati o znakih osamljenosti in načinih, kako ji lahko pomagamo.

Pomembno je, da poiščemo zanesljive vire informacij o osamljenosti. Na ta način bomo lažje razumeli bližnjo osebo, ki se spopada s tovrstnimi občutki, navajajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. 

Če pri bližnji osebi opazimo nekatere znake, da se sooča z osamljenostjo, ji lahko posvetimo več časa - v živo ali vsaj preko mobilnih naprav. 

V kolikor pa opazimo ali pa nam oseba sama zaupa, da kljub kvalitetno preživetemu skupnemu času še vedno doživlja občutke osamljenosti, se lahko z njo poskusimo pogovoriti o občutkih osamljenosti. 

Pri tem spoštujmo željo osebe, če o tem ne želi govoriti in ji zagotovimo, da smo ji na voljo ko/če se bo želela pogovoriti o tem. 

V kolikor oseba izrazi željo po pogovoru, pa jo aktivno poslušajmo in je ne prekinjajmo. Če izrazi željo, pa ji ponudimo tudi nasvet. 

V kolikor oseba ne ve, kako bi dostopala do pomoči, za katero meni, da jo potrebuje, ji lahko pri tem ponudimo podporo. Lahko ji pomagamo poiskati potrebne informacije in se z njo pogovorimo o različnih razpoložljivih virih pomoči. 

Različne vire pomoči najdete na naslednji povezavi.