V prihodnje morajo osrednji steber razvoja slovenskega kmetijstva, gozdarstva in vinarstva postati družinske kmetije in družinske vinske kleti.
Obdobje od leta 2023 do 2027 je ključno
Aleksandra Pivec je na turistični kmetiji Blaž pri Mengšu s sogovorniki iz področja kmetijstva, gozdarstva in vinarstva, predstavila predloge za izboljšavo strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023 – 2027.
Uvodoma je Pivčeva predstavila pomen dopolnitve skupne kmetijske politike, kaj je njihov namen in kakšne rezultate bi morala Slovenija zasledovati.
Povedala je, da bo obdobje od leta 2023 do 2027, ključno za prestrukturiranje in dvig konkurenčnosti slovenskega kmetijstva in gozdarstva. Podporno okolje za razvoj bo zelo odvisno od intervencij, ki jih določa skupna kmetijska politika, zato so v stranki Naša dežela, na osnutek dokumenta skupne kmetijske politike, pripravili predloge za izboljšave na najbolj ključnih področjih.
Na vlado ter ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano apelirajo, da skupaj strokovnjaki in vso zainteresirano javnostjo v načrtu pripravijo podlage za uspešen razvoj slovenskega kmetijstva in učinkovito črpanje evropskih sredstev.
Steber razvoja slovenskega kmetijstva in gozdarstva družinske kmetije
Steber razvoja slovenskega kmetijstva in gozdarstva so družinske kmetije, ki pridelujejo hrano ter aktivno kmetujejo. Potrebno jih je razbremeniti administracije ter jim olajšati kmetovanje tudi z ukrepi za zmanjševanje škode zaradi divjadi, zveri in naravnih katastrof na kmetijskih ter gozdnih površinah.
Ker sredstev za ta namen ni dovolj, jih je zato potrebno ciljno in racionalno porabiti. Nameniti jih je potrebno predvsem tistim kmetijam in podjetjem, ki delujejo, se razvijajo ter rastejo trajnostno in družbeno odgovorno.
Ne pa omogočiti t. i. zofa kmetom, da se okoriščajo na račun tistih, ki svoja kmetijska zemljišča dejansko tudi obdelujejo.
Boštjan Kosec predsednik odbora za kmetijstvo stranke Naša dežela, je slovensko kmetijstvo primerjal z veliko družino. Kjer ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kot glava družine, posluša ostale, ampak se kmalu naveliča prepirov in se kot vodja družine sam odloči, kakšna bo prihodnost vseh kmetov.
Povedal je še, da je več posluha za težave kmetov pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, ki se s svojo mrežo sicer trudi, ampak nima moči, energije in modrosti, da bi uspela prepričati ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s predlogi, ki bi izboljšali stanje v slovenskem kmetijstvu.
Jože Romšak, ki se ukvarja z govedorejo se je v svojem nagovoru spraševal, če Slovenija sploh potrebuje kmeta, kajti navaja, da naj bi, kot kmet imel vse, sam se pa sprašuje, kaj sploh ima. Pravi, da ima veliko. Delo od jutra do mraka, vsak dan v letu, ter da je njegovo podjetje 100-odstotno prepuščeno milosti in nemilosti narave.
V nadaljevanju je ocenil, da hrana ni več cenjena vrednota, kajti mleko in meso imata enako ceno kot pred 12 leti ali mogoče še celo kakšen cent manj. Medtem ko, potrošnik za hrano plačuje precej višjo ceno, ki je včasih celo sumljivega porekla.
Jože Volk je predstavil kmetovanje na strmih grbinastih travnikih in predstavil omejitve s katerimi se soočajo, kot je naklon zemljišča, neravno (grbinasto zemljišče), preveč ali premalo vode (barja, poletne suše) in kakovost in debelina žive zemlje (humosa).
Zaradi velikih naklonov je obdelava s klasično mehanizacijo praktično nemogoča zaradi debeline zemlje in je izravnava otežena in s tem tudi strojna košnja s specialno mehanizacijo. Tako jim ostane samo večinoma ročna košnja v spomladanskih in jesenskih mesecih, saj poleti zaradi suše ni rasti trave.
Povedal je: »Sprejeti je potrebno strateško dolgoročno odločitev ali si želimo ohraniti take površine obdelane ali jih bomo pustili zarasti v gozd. Ko bomo to odločitev sprejeli, pa je potrebno zagotoviti pošteno plačilo za ohranjanje teh travnikov, enako kot ga dobi komunalno podjetje za košnjo mestnega parka ali pa delavec DARS-a za košnjo trave ob avtocesti.«
Njihov namen ni kritika
Aleksandra Pivec je ob koncu podala mnenje, katere osrednje cilje mora Slovenija zasledovati s strateškim načrtom skupne kmetijske politike za obdobje 2023–2027 in kaj je naloga vseh deležnikov.
»Naš namen ni kritika, predlaganega strateškega načrta, ampak želimo s svojimi predlogi prispevati k temu, da se strateški načrt pred oddajo, korigira, kajti, ko ga bo enkrat Evropska komisija potrdila, ga praktično ni več mogoče spreminjati. Me pa žalosti, da predlogi, ki so bili podani za hribovsko kmetijstvo in območja z omejenimi dejavniki, v tem načrtu niso bili upoštevani,« je v zaključku navedla Pivčeva.
Dodala je še, da pa lahko samo s kompromisi dosežemo, da bodo kmetje dobili dostojne pogoje za svoje delo. Nujno potrebno bo še razpise ločiti panožno, kajti rastlinsko in živalsko produkcijo, ne moremo enačiti.
Zato so kmetje v neenakomernem položaju in zaradi pogojev izpadejo pri razpisih. Praksa kaže, da zvečine sredstva črpajo iste kmetije, tisti, ki so pa za to še najbolj upravičeni, pa ne dosegajo pogojev. Zato, kot pravi Pivčeva, je potrebno spremeniti točkovanje.
Odnos družbe in mladih do kmetijstva v Sloveniji izjemno slab
Odnos družbe in mladih do kmetijstva je v Sloveniji izjemno slab, ker se ne zavedamo vloge kmeta. Promocija in izobraževanje se morata začeti že zelo zgodaj, da bo lahko kmetijstvo dobilo podporno okolje, kjer bo lahko funkcioniralo naprej.
Je pa Pivčeva zaključila z mislijo, da morajo tudi uradniki oddelati svoj del, v dobrobit slovenskega kmetijstva, da skupaj najdemo kompromisne rešitve in slovenskemu kmetijstvu omogočimo nadaljnji razvoj.
Starejše novice
