Žan Papič z Melani Mekicar prihaja v Majšperk: »Štajerci so najbolj interaktivni«

V Majšperk prihaja romantična komedija Sam prjatla, v kateri sta moči združila Žan Papič in Melani Mekicar. Predstava se poigrava z večnim vprašanjem, ali sta moški in ženska lahko samo prijatelja, v ospredju pa sta dva lika, ki imata o svojem odnosu precej različni predstavi.

Papič je pred gostovanjem za Ptujinfo spregovoril o nastajanju predstave, sodelovanju z Mekicar, štajerskem občinstvu in o tem, kako se je skozi leta spreminjal njegov humor.

Predstava Sam prjatla bo na sporedu v nedeljo, 4. oktobra 2026, ob 19. uri v Kulturno-poslovnem centru Majšperk.

Papič predstavo opiše kot prijetno romantično komedijo, v kateri spremljamo trmastega moškega, ki nikakor noče sprejeti zveze, in vztrajno žensko, ki mu želi dopovedati, da vendarle nista »sam prjatla«.

Sam sicer verjame, da prijateljstvo med moškim in žensko brez romantičnega zapleta obstaja.

»Mislim, da sta lahko samo prijatelja. Je pa res, da v tej predstavi spremljamo drug odnos, kjer ne moreta biti samo prijatelja.«

Ko je dobil idejo, je v vlogi takoj videl Melani Mekicar

Ko je Papič začel razvijati idejo za predstavo, pri izbiri soigralke očitno ni imel veliko pomislekov. V vlogi je že od začetka videl prav Melani Mekicar.

»Že ko sem imel idejo v glavi, sem videl Melani. Enostavno ima vse, kar rabiš za dobro romantično komedijo. Zelo je prijetna za delo in je prava profesionalka, da jo ima še publika rada, pa je samo plus.«

Predstava je doslej doživela zelo različne odzive občinstva. Kot pravi Papič, ga največkrat presenetijo prav skrajnosti. Doživela sta že občinstvo, ki je ploskalo praktično po vsaki sceni, pa tudi takšno, ki se skoraj ni odzivalo. Slednje se je, dodaja, na srečo zgodilo le enkrat.

Papič: Štajerci so najbolj interaktivni

Ker veliko nastopa po Sloveniji, lahko primerja tudi občinstvo v različnih delih države. Pravi, da je vsako po svoje dobro, vendar med regijami opaža razlike.

Štajersko občinstvo po njegovih izkušnjah izstopa predvsem po odzivnosti: »Štajerci so, recimo, najbolj interaktivni in se odzivajo najbolj od vseh.«

Kaj natančno Štajerce najhitreje nasmeji, težko opredeli. Prav odzivno občinstvo pa si z Mekicar želita tudi ob prihodu v Majšperk.

Od črnega humorja do besednih šal

Papič na slovenski stand-up sceni deluje že več kot desetletje. V tem času se ni spreminjal le kot nastopajoči, ampak tudi njegov pogled na to, kaj je dobra šala.

Kot pravi, z leti človek postane zrelejši, z njim pa dozoreva tudi humor. Danes ga bolj kot nekoč pritegnejo posrečene in besedne šale, medtem ko je bil na začetku kariere bližje humorju, katerega namen je bil predvsem šokirati.

»Nehal me je zabavati prav ta črni humor, ker smo videli in slišali, se mi zdi, že vse. Najbolj me nasmejijo posrečeni otroci, ki so najbolj iskrena bitja na tem svetu.«

Velik del njegovega humorja sicer še vedno nastaja iz vsakdanjega življenja. Ko se znajde v nenavadni, neprijetni ali absurdni situaciji, pogosto že takrat ve, da se bo ta nekoč znašla v njegovem nastopu.

»Že ko se mi dogaja, vem, da bom o tem govoril. Mogoče mi takrat ni do smeha, a enostavno ene stvari ne zmorejo iti mimo, da jih ne bi uporabil v komediji.«

Kje potegne mejo pri zasebnosti?

Toda vsega iz zasebnega življenja vendarle ni pripravljen odnesti na oder. Papič pravi, da ima mejo postavljeno precej daleč, a obstaja predvsem tam, kjer bi lahko z zgodbo prizadel druge ljudi.

»Pri tem, da ne prizadenem drugih vpletenih v zgodbo – to se mi zdi, da je moja meja.«

V letih ustvarjanja se je podpisal pod številne projekte, med njimi Fantovščino, Fejmiče in Ičkote. Kljub temu v svoji karieri ne izpostavlja enega samega trenutka, ki bi ga lahko označil za veliko prelomnico.

»Mislim, da pri meni ni bilo neke prelomnice, ampak neka konstantna rast. Delaš in rasteš,« pravi in dodaja, da po njegovem prav delo v Sloveniji prinese največ uspeha.

Na odru komik, na papirju pesnik

Papič se ne izraža le skozi humor. Izdal je tudi pesniško zbirko Steklena glava, pri čemer priznava, da je njegova pesniška plat drugačna od tiste, ki jo občinstvo pozna z odrov.

Skupna točka obeh pa je po njegovih besedah iskrenost: »Je drugačen, a v obeh primerih je iskren in to se trudim vedno znova dati publiki ali bralcu.«

Med željami, ki jih še ni uresničil, omenja tudi knjigo. Pravi, da je to želja številnih ljudi in tudi njegova, čeprav v isti sapi v svojem slogu doda: »A vseeno mislim, da je ne bom.«

Ker ga javnost pozna predvsem kot komika, bi se lahko zdelo, da okolica od njega pričakuje, da bo smešen tudi takrat, ko ugasnejo odrske luči. Sam pravi, da ga to danes ne obremenjuje več.

»Navadil sem se z leti, da sem lahko samo jaz, tak, kakršen sem, in ne rabim stalno biti smešen.«

V Majšperku pričakujeta smeh in odzivno občinstvo

Zdaj Papiča in Mekicar čaka tudi štajersko občinstvo v Majšperku. Glede na njegove dosedanje izkušnje s Štajerci pričakovanja niso majhna.

»Pričakujeva, da bo publika zelo odzivna, da ne bodo skoparili s smehom in aplavzi. Štajersko občinstvo se lahko veseli navihanih in smešnih prizorov, ki jih bodo nasmejali.«

V središču predstave Sam prjatla tako ostaja odnos dveh ljudi, pri katerih prijateljstvo očitno ni tako preprosto, kot bi si vsaj eden od njiju želel priznati.