Kot pravi, je včerajšnji prvi dan šolanja na daljavo potekal veliko bolj organizirano kot spomladi, ko »nihče ni vedel, kaj dela.«
Pouk pri večini predmetov, ki bi tudi sicer zahtevali poslušanje profesorjeve razlage, poteka preko videokonferenc oziroma programa Zoom, kjer so dijaki s profesorjem in med sabo povezani preko kamere in mikrofona. Profesorji preverijo prisotnost in razložijo potek predavanja.
»Pri domačih nalogah ni več švercanja,« pravi srednješolka. »Nalogo moramo oddati online včasih kar do desetih zvečer, kasneje je sistem več ne sprejme. Ni več prepisovanja med odmorom naslednji dan,« se smeji. Veliko dela opravijo s pomočjo učnih listov, ki jih ali natisne, reši in skenirane pošlje nazaj, ali pa nalogo rešuje direktno na računalniku.
Hrepenenje po »normalni« šoli
Normalno izvajanje pouka seveda pogreša. »Ni več druženja pred, med in po pouku, ni več vožnje z avtobusom, ko lahko prijateljici poveš vse, kar se ti je zgodilo prejšnji dan na plesnih vajah, ni več klasične športne vzgoje,« pravi srednješolka.
Pri tem dodaja, da navodil za športno vzgojo še nima, njena profesorica je namreč v samoizolaciji. Do virusa ima sama mešane občutke. Razume, zakaj imamo ukrepe in da klasična oblika poučevanja ne pride v poštev, vseeno pa prizna, da zdaj veliko bolj ceni tisto, na kar je prej gledala kot na nujno zlo – obiskovanje pouka.
Navdušena je nad novo pridobitvijo njene šole – vsi so dobili svoj šolski e-mail naslov, kjer ima vsak dan na kupu vse informacije glede pouka in ostalih šolskih zadev. »Spomladi smo bili čisto zmedeni. Ene stvari so bile na mailu, druge v spletni učilnici, pa na Facebooku, z nekaterimi učitelji smo se slišali po telefonu. Zdaj je lažje, ker imamo vse na enem mestu.«
Čeprav že komaj čaka, da se pouk vrne na stare tirnice, priznava, da jo takšen način dela hitreje prisili, da se uči sproti.
Starejše novice
