Rado Škofič
Kljub vse pogostejšim žarnim pogrebom je upepeljevanje še vedno redko tema odkritega pogovora. Delček te skrivnostne in čustveno zahtevne dejavnosti je razkril Rado Škofič, vodja upepeljevalnice na Dobravi, ki to službo opravlja več kot dve desetletji.

Dobiva se zjutraj, ko je Rado Škofič že prejel več klicev, med drugim tudi iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. 

»Obetajo se spet spremembe,« mi je najprej v smehu dejal, potem pa je pred vhod že pripeljali kombi, iz katerega so na vozičku prestavili krsto.

Povprečno na dan v rednem delovnem času opravijo od 16 do 20 upepelitev, včasih pa delo podaljšajo tudi do desete ure zvečer. 

»Delamo trije, takoj po četrti uri zjutraj prvi, ki pride, pripravi dve polnitvi. Nato čakamo na zdravnika, ki pregleda vse pokojnike, ki bodo v tekočem dnevu kremirani, in še pet ali šest tistih, ki jih bomo upepelili naslednji dan.«

Pomembnih 36 ur

Ko ga pokličejo iz pogrebnega podjetja, najprej vpraša za ime in priimek ter točen datum smrti. To je pomembno, opisuje, saj pokojnika ne smejo kremirati, preden ne poteče 36 ur od smrti. 

»Se pa včasih zgodi, da po pregledu patologa še kaj dodatno preverijo. Pridejo na primer popoldne s sodnim nalogom in preverijo DNK pokojnika, mu odvzamejo las ali noht. Zraven sta vedno dve priči. Naslednji dan zjutraj pa ga ponovno pregleda zdravnik in vse skupaj zapečati.«

Ko pokojnika pripeljejo v upepeljevalnico, je zraven tudi poročilo o vzroku smrti, podpis zdravnika in štampiljka ustanove, iz katere je podpisni zdravnik. 

»Zraven morajo imeti tudi veljavni osebni dokument. Ko imamo vse papirje, izdamo delovni nalog. En izvod damo tistemu, ki je pokojnika pripeljal, druga obdržimo mi. Številka na delovnem nalogu spremlja pokojnika ves čas upepelitve. Za nas je zelo pomembna, kajti po upepelitvi nam številka pove, za katerega pokojnika gre.

Pripravimo tudi papirje za zdravnika, na vsako krsto pa se postavi še poročilo o vzroku smrti, veljavni osebni dokument in negorljiva šamotna številka, ki se ujema s tisto na delovnem nalogu. Ko zdravnik pregleda pokojnika, položi šamotno številko v krsto in potem se ta zapečati.«

Poslovitve pred upepelitvijo

Šele po odobritvi patologa določijo termin za upepelitev, medtem pa pokojnega prestavijo v hladilnik z okoli petimi stopinjami Celzija. 

Tik pred upepelitvijo se lahko svojci od pokojnika poslovijo v posebnem prostoru, ki je podoben vežici. 

»Tam so lahko z njim 45 minut. Nekdo je v tistem času že izdelal posmrtno masko, spet drugi povabijo še duhovnika. Se pa zgodi, da se svojci ob pokojniku tudi kregajo,« razlaga.

V upepeljevalnici imajo štiri peči, trenutno delajo tri in so narejene tako, da gre vanjo le en pokojnik. Peči so segrete na okoli 900 stopinj Celzija, telo pa je v njih približno uro in pol do dve uri. 

Po koncu vsakega požiga z rokavicami odprejo peč in iz nje pometejo pepel, večje kosti ter umetne kolke, ki ne zgorijo. Pepel nato stresejo na posebno površino, kjer ločijo ostanke, preostali pepel pa zberejo v žaro.

»Preden oddamo žaro, nam morajo pogrebna podjetja posredovati še potrdilo o pokopu. Proces je s tem pri nas končan,« razlaga.

Nova izkušnja in žalostni trenutki

Vse več je tudi ekshumacij, kar pomeni, da pokojnika, ki je pokopan, vzamejo iz groba in ga nato upepelijo. Raste tudi število anonimnih posipov, ko žaro ne položijo v grob, ampak se svojci odločijo, da pepel raztrosijo na za to posebnem mestu na pokopališču. 

»Možen je tudi raztros pepela v naravi, ampak je potrebno vložiti vlogo na Mestno občino Maribor. Če je ta odobrena, mora pri tem raztrosu prisostvovati predstavnik pogrebnega podjetja,« dodaja Škofič, ki je v Pogrebno podjetje Maribor prišel čisto po naključju leta 1991, šest let kasneje, ko so zgradili upepeljevalnico, pa se je pojavila možnost za to delovno mesto.  

»In sem se prijavil, zame je to pomenilo novo izkušnjo. Od začetka mi je bilo neprijetno, z leti pa sem se navadil in sprijaznil, da je smrt sestavni del življenja. Prvič me je prizadelo, ko mi je umrla babica, nato pa še oče in mama. Vsi so bili upepeljeni tukaj. Še danes sem, ob določenih obletnicah, žalosten v službi.

Ko so v upepeljevalnico pripeljali starše prijateljev, sem spoznal, da sem pomemben zanje, ker sem jim v težkih trenutkih lahko pomagal. Veste, ko se zgodi smrt v družini, sploh ne veš, kaj bi, pa tudi čustveno si zelo prizadet. Pa so me klicali, mi povedali, kaj se je zgodilo, in me prosili, naj jim pomagam. 

Ljudje so mi hvaležni, ker jim zmeraj povem, kaj naj naredijo in na koga naj se obrnejo. Včasih se mi dozdeva, da je to moje poslanstvo, ker lahko pomagam ljudem v najtežjih trenutkih. Čutim njihovo hvaležnost.«

Številni klici in želje

Dodaja, da mu služba ni breme, kajti ko odide od tam, se zmeraj lahko izklopi in sprosti. Njegov poklic sprejemajo tudi tisti, ki ga poznajo. »Nikoli nisem bil deležen kakšnih zmerljivk, prej se pojavi radovednost, zanima jih, kakšni so postopki, ker jih ne poznajo.«  

Najtežji trenutki v upepeljevalnici ob smrti staršev so tisti, ko v krsti pripeljejo otroka. »Tako kot danes zjutraj, ko smo dobili štiri dni starega otroka. To me vedno gane, saj ni normalno, da tako mladi umirajo. Čeprav tega na zunaj mogoče ne pokažem, v sebi nosim to bolečino.«  

Sicer pa se zelo redko sreča s svojci umrlega.  

»Se pa še tu in tam zgodi, da me kdo pokliče in vpraša, ali ima pokojnik kaj v žepu, kakšen dokument ali verižico. Takih klicev je bilo včasih veliko več, po letu 2019 pa je določeno, da so pokojniki zgolj v spodnjem perilu in pa v ekoloških talarjih, ne več v svojih oblačilih. Še vedno kličejo, da bi doma imeli spominski ščepec pepela, a to tudi ni več možno. Marsikoga pa zanima, kdaj bo pokojnik upepeljen. Pridejo in stojijo zunaj v času upepelitve ali pa molijo doma in se ga tako spominjajo.

Dobivam tudi klice kakšnega užaloščenega gospoda ali gospe, ki si želijo le pogovora. Nekdo mi je vsako leto pisal pesmice, pisma in mi pošiljal voščilnice,« se še spominja.  

Dan odprtih vrat

V Sloveniji sicer žarni pokopi že leta presegajo število klasičnih pokopov. Odstotek žarnih pokopov se v urbanih okoljih giblje že 90 ali več odstotkov. 

Po podatkih Pogrebnega podjetja Maribor, ki je tudi predsedujoči član Združenja evropsko pomembnih pokopališč in Poti evropskih pokopališč, so v lanskem letu opravili 4726 upepelitev, v ljubljanski upepeljevalnici pa 13.946 (podatki Žale Ljubljana).

Če vas zanima, kako je videti poslednja pot preminulih, si lahko upepeljevalnico ogledate na dnevu odprtih vrat Pogrebnega podjetja Maribor, ki bo v soboto, 19. oktobra, ob 9. in 11. uri.

Starejše novice