Slovesnost o(b) filmu Vojna brez sovraštva

Film presega prevladujoče mitiziranje osamosvojitvene vojne; namesto tega prikazuje takratno vzdušje in občutke slehernika ter slika potek dogodkov do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Poudarja pomen skupnosti, tovarištva, medsebojnega zaupanja in zavedanja o soodvisnosti.
Vojna brez sovraštva
Film, ki pokaže, da je vojaške in politične cilje mogoče doseči brez zločinov

Že naslov igrano-dokumentarnega filma Vojna brez sovraštva pove, da ta presega prevladujoče mitiziranje osamosvojitvene vojne, ki večinoma temelji na kultu osebnosti. Prav narobe. Film po eni strani prikazuje vzdušje in izraža občutke slehernika, ki je na svoji koži doživljal osamosvojitev in sodeloval v spopadih, po drugi strani pa na jasen in razumljiv način ter na podlagi verodostojnih dokumentov, vojaških zemljevidov, izjav borcev in ljudi, ki so bili ključni operativni odločevalci, slika potek dogodkov do odhoda zadnjega vojaka JLA iz države.

Film sta ob sodelovanju s producentsko hišo Studio Legen, Ministrstvom za obrambo ter scenaristom in režiserjem Tomažem Letnarjem omogočili Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Zveza policijskih veteranskih društev Sever.

O filmu

Vojna brez sovraštva je igrano-dokumentarni film, ki pripoveduje zgodbo o slovenski osamosvojitvi ter vojni s stališča slehernika, ki je sodeloval v procesu osamosvajanja in vojni.

Ena temeljnih misli v filmu je, da zgodovina pripenja na dogodke imena in datume ter s tem krni pomen ljudske volje, ki tok zgodovine resnično poganja. Vse prevečkrat so namreč zgodovinska dejstva zgolj interpretacije zaradi političnih interesov in grajenja mita osebnosti. Avtorji so se vsem interpretacijam zavestno izogibali, zato v filmu nastopajo zgolj ljudje, ki niso imeli nikakršnih političnih ali gospodarskih koristi po vojni, a so tisti, ki so neposredno sodelovali v spopadih in na terenu sprejemali težke in usodne odločitve. Film presega vse delitve in hkrati jasno pripoveduje dejstva, ki se vse bolj zanikajo ter tako izkrivljajo resnično podobo slovenske vojne. V filmu ni bolj ali manj pomembnih, bolj ali manj zaslužnih, so zgolj ljudje, ki so bili tisti hip na mestu in vse njihove zgodbe so resnična in nepotvorjena zgodovina.

Posneti film je dragoceno arhivsko gradivo in bo tudi mladim nudil avtentično pričevanje o zgodovinsko pomembnem času, ko je Slovenija postala samostojna država. Vsi sodelujoči v osamosvojitveni vojni so heroji, saj so na različnih ravneh sprejemali pomembne odločitve, ki so ohranile številna življenja.

Še posebej se vtisnejo v spomin v filmu izrečene besede: “Z zgodovino ravnajmo kot z babičinim porcelanom!” Avtorji so zadovoljni, da so bili do naše zgodovine v obeh veteranskih organizacijah spoštljivi. Zavedali so se, da pretekli dogodki oblikujejo sedanjost in tlakujejo pot v prihodnost. Film nas opozarja na pomen skupnosti, tovarištva, medsebojnega zaupanja in zavedanja o soodvisnosti. Politične odločitve bi ne mogle biti realizirane brez oborožene podpore, oborožen odpor bi ne bil uspešen brez podpore naroda in Slovenija bi ne bila priznana brez diplomatske spretnosti in politične modrosti. V filmu ni herojev in ni nenadomestljivih. So tisti, ki niso razmišljali, kakšen bo izhod in ali bodo preživeli, kajti od prvega dneva so verjeli v zmago. Tako tisti, ki so nosili orožje in uniformo, kot tisti, ki so v civilnih oblekah skrbeli za oviranje, raznašali vpoklice, nudili zdravstveno oskrbo, obveščali domačo in svetovno javnost.

Film je nastal in je prikazan v pravem času. Pokaže nam, da se vojaški in politični cilji lahko dosežejo brez zločinov nad nedolžnimi ljudmi, posebej otroki in nemočnimi. Je majhen delček svetlobe v velikih geopolitičnih igrah, ki se jih gredo veliki in močni. Naj bo spodbuda vsem voditeljem, da bodo zmogli obsoditi nasilje, sovražnost in zahtevati pravico do življenja v miru in blagostanju.