Prva premiera letošnjega leta v Mestnem gledališču Ptuj je Bratovščina Sinjega galeba, v koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj, Zavoda Margareta Schwarzwald in Cankarjevega doma.
Bratovščina Sinjega galeba, klasika mladinske književnosti, bo zaživela v gledališki podobi in nagovorila mlade in odrasle.
Predstava temelji na znamenitem romanu Toneta Seliškarja, ki je že desetletja eden najljubših pustolovskih romanov slovenskih osnovnošolcev.
Premiera bo na sporedu jutri, 7. januarja, ob 18. uri.
Predstavo Bratovščina Sinjega galeba je režirala Maruša Kink. Za kostumografijo in scenografijo je poskrbela Vasilija Fišer, avtorsko glasbo pa je ustvaril Luka Poljanec, ki v predstavi tudi nastopa skupaj s Filipom Štepcem in Stašo Popović. Oblikovanje svetlobe je prevzel Klemen Kuhar, izvršna producentka predstave pa je Mija Špiler.
O predstavi ...
Na spletni strani ptujskega gledališča lahko v opisu preberemo, da predstava naslavlja pomembne teme: solidarnost, upor proti krivicam, kolektivni duh in tovarištvo.
Odpira vprašanja, danes bolj aktualna kot kdaj koli prej: kako ohraniti svojo identiteto v svetu, ki nas sili v uniformiranost? Kako se postaviti zase, ne da bi pri tem izgubili svojo človečnost? Ali lahko otroci spremenijo svet?
Za morsko pustolovščino stoji zgodba o odraščanju, nemoči in pogumu, ki vznika prav tam. Je poklon mladostniškemu uporu, zvestobi, prijateljstvu in veri, da lahko majhna barka sredi velikega morja, nosi velike ideje in seme lepše in boljše prihodnosti za nas vse.
Prva premiera letos in že peta v letošnji gledališki sezoni
Direktor ptujskega gledališča Peter Srpčič je ob tem povedal, da gre za njemu ljubo predstavo, saj je tudi sam kot otrok bral knjigo in gledal film ter se podal na domišljijsko potovanje. »In tukaj smo zbrali našo bratovščino, ki je zbrana pod belim jadrom Sinjega galeba in bo to predstavo na Ptuju že drugič premierno uprizorila.«
Prvič je bila predstava namreč predstavljena v Cankarjevem domu, a gre po besedah direktorja vendarle za svežo predstavo.
»Tam je bila predstava precej drugačna. Namreč, igrala se je v okrogli dvorani, z drugačno postavitvijo. Pri nas je predstava na novi scenografiji, v drugačni postavitvi in večina ljudi, ki bo videla to predstavo, jo bo videla v tej obliki,« je dejal Srpčič.
Špiler: Vzgajamo novo publiko
Tako Srpčič kot vsi sodelujoči z Zavoda Margareta Schwarzwald so poudarili pomen predstav, ki so namenjene mladim.
Špiler je poudarila, da se jim produkcija za mlade zdi izjemnega pomena: »Mi vzgajamo novo publiko in mladim moramo na nek način približati gledališče. Za nas je največja nagrada, če grejo iz gledališča zadovoljni in ko slišimo, da 'ni bilo tako slabo'. Glavno je, da jih ne odvrneš. Mi jih namreč dobimo v teh občutljivih najstniških letih, ko jim je večina stvari brezveze.«
Kink je, po besedah Špiler, uspela najti način, kako se mladim približati brez pokroviteljstva ali podcenjevanja, temveč skozi iskreno in neposredno zgodbo. Ob tem izpostavlja tudi pomen celotne ustvarjalne ekipe, njihove medsebojne energije ter dejstvo, da mladi ustvarjalci k predstavi ne pristopajo le kot izvajalci, temveč kot aktivni sooblikovalci.
13 likov s tremi nastopajočimi
»Zgodbo Bratovščine Sinjega galeba smo se odločili narediti s tremi nastopajočimi. To diktira način dela in neke uprizoritvene strategije, ki jih je bilo treba ubrat. To pa je meni zelo ljubo. Rada se postavljam v okoliščine, ki so same po sebi izziv,« je dejala Kink.
Kink je še podarila, da je to pomenilo tudi več dela za igralce, ki morajo odigrati po štiri, pet različnih likov. Zanimivo pa je bilo ustvariti tudi te preklope med liki. Zgodbo so skrajšali, prilagodili, ohranili pa so jedro, ki zgodbo čvrsto drži skupaj, je poudarila.
Štepec se je ob tem pošalil, da bi bilo morda otrokom vendarle dobro povedati, da so nekatere stvari v predstavi spremenjene in da bodo morali za domače branje knjigo še vedno prebrati.
Prav tako je izpostavil težke teme, ki se pojavljajo v tem otroškem oziroma mladinskem romanu in so opisane zelo surovo, kar je najbrž duh tistega časa. Je pa bilo treba to prilagoditi na način, da bo blizu in prijetno današnji mladini.
Nekatere stvari o prijateljstvu in odnosih pa se vlečejo, je dejala Kink. »Družbene okoliščine se spreminjajo, to pa je vedno aktualno in vredno naslavljanja.«
Punca kot del bratovščine
Popović je spregovorila o liku Mileve, ki je edino dekle v romanu in je v precej pasivni poziciji.
»Mi smo se odločili, da bomo to zastavili drugače in pogledali, kako lahko Milevo predrugačimo. Kdo je ta punca, če je del bratovščine, če je pogumna, če jo zanima pustolovščina in smo se s tem poigrali,« je dejala in dodala, da ji je bilo to tudi v igralski izziv.
Glasba igra v predstavi pomembno vlogo
Poljanec se je ustavil predvsem pri glasbi. Razložil je, da je po profesiji klasični tolkalec in se je v zadnjih sedmih letih ukvarjal predvsem s poustvarjanjem sodobnih del za tolkala.
»Spremljam zgodbo oziroma tekst z zvoki, ki pritičejo temu, kar se v tistem momentu dogaja. To je bilo zame zelo zabavno opravilo. Z Marušo sva postavila te bobne po celem odru in jaz prehajam med vlogo tolkalca in vlogo likov, ki se v zgodbi pojavljajo.«
Ko za instrument poprime v vlogi lika iz zgodbe, veliko bolj doživeto udriha po bobnih, kar se mu zdi zelo zanimivo, je še povedal.
Tudi danes so otroci izpostavljeni strahotam
Čeprav se zdi, da so današnji otroci in mladi bolj zaščiteni kot nekoč, so vsaj v virtualnem svetu pogosto prepuščeni sami sebi, kjer jih čakajo tihotapci, strahote in številne pasti, je ob koncu razmišljal Srpčič.
