Ob prvi samostojni razstavi: »Ko sem začela slikati, sem ugotovila, kako zelo mi je to manjkalo«

V prostorih Mladinsko-kulturnega centra Stara steklarska je trenutno na ogled razstava likovnice Leonore Švagan z naslovom FORMA(LNO). Ob njeni prvi samostojni likovni razstavi smo se z umetnico pogovarjali o njenem ustvarjalnem razvoju, prehodu iz oblikovanja nakita v slikarstvo, abstraktni umetnosti in načrtih za prihodnost.

Kako ste doživeli trenutek, ko ste svoja dela prvič predstavili javnosti?

»Stopiti pred publiko v katerem koli smislu je vedno izziv, pa naj bo to koncert, gledališka predstava ali likovna razstava. Umetnik se na nek način 'razgali', povabi tujce v svoj osebni prostor in svet, jim ponudi svojo umetnost. Zato me je ob otvoritvi spremljala tako radost kot tudi občutek, da se me loteva trema. Hkrati pa je ta razstava potrditev, da zmorem, in nekako se mi zdi, da je to začetek nečesa novega.«

Kako se je vaša osebna ustvarjalna pot razvijala skozi leta?

»Hmmm … skozi sem bila ustvarjalna, že kot otrok. Tudi pri igri, tam je bilo potrebno marsikaj improvizirati, saj ni bilo velikih trgovskih centrov kot so danes. Kot otroci smo imeli manj oziroma so bile stvari težko dostopne, morda smo tudi zaradi tega bili toliko bolj ustvarjalni. Prav zares sem pa to ustvarjalnost v umetniškem smislu 'živela' v času študija na Oddelku za likovno umetnost Pedagoške fakultete v Mariboru. V času študija mi je bilo prav vsako likovno področje zanimivo, pa naj bo to kiparstvo, grafika, risba ali slikarstvo. Vmes sem se ukvarjala z vezenjem – vezena risba, kasneje po študiju z oblikovanjem nakita (s slednjim sem tudi zaključila študij – Avtorski nakit skozi likovno-teoretski pristop – profesor Arjan Pregl), zdaj se je vse skupaj manifestiralo v slikarstvu.«

Pred tem ste se precej posvečali oblikovanju avtorskega nakita. Kaj vas je spodbudilo, da ste se tokrat izrazili skozi sliko?

»Slikarstvo je bilo področje, s katerim sem se zmeraj spogledovala, morda prej nisem zbrala toliko »poguma«, da se čisto zares soočim z velikimi praznimi slikarskimi platni. Čeprav smo v času študija veliko slikali, je od tega minilo že precej časa. Zdaj, ko sem imela datum in koncept razstave, ni bilo poti nazaj. Ko sem začela z ustvarjanjem slik za razstavo, sem spoznala, kako mi je to v bistvu manjkalo, kako sem to pogrešala in spoznala, da to tudi zelo, zelo potrebujem v življenju.«

Kakšen ustvarjalni izziv vam je predstavljal prehod iz manjšega formata nakita na papir in platno?

»Ufff … velik. Format je pri slikarstvu ključnega pomena. So likovna dela, ki zaživijo le v določenem formatu, pa naj bo ta velik ali majhen. Če pogledamo obdobje abstraktnega ekspresionizma (ki je meni zelo blizu in ljubo), vidimo, da so se slikarji posluževali ogromnih platen. Recimo dela Jacksona Pollocka ali Marka Rothka. Umetniki so želeli, da se slika dvigne nad človeka, da jo posameznik doživi kot nekaj monumentalnega, nekaj višjega. Moja platna sicer niso tako velika, so pa velika zame. Veliko platno ti da svobodo gibanja, več prostora. Prehod iz majhnega formata nakita na večja platna je bil izziv, ki sem ga z veseljem sprejela.«

Naslov razstave je Forma(lno). Kaj vam pomeni forma in zakaj ste izbrali prav ta naslov?

»Naslov razstave je sestavljen iz besedne igre: forma in formalno. Formalno – če pogledamo v Slovar slovenskih knjižnih besed, vidimo, da se beseda formalno nanaša na formo oziroma formalno dovršenost umetniškega dela. Forma – beseda izhaja iz likovne teorije, ki se nanaša na področje oblike. Oblika je v likovni teoriji orisna likovna prvina. Če se ozremo okrog, vidimo, da ima vsaka stvar neko obliko, pa naj bo to predmet, žival ali človek, in da ima vsaka oblika neko barvo, teksturo. Lahko bi rekli, da je oblika nek zunanji izraz neke notranje vsebine. Vsaka oblika ima tako svojo absolutno vrednost (krog, trikotnik, kvadrat), likovno vsebino (barva, tekstura, svetlost) in relativno vrednost (ta pa izhaja iz prostora in oblik, ki določeno obliko obdajajo, ki nanjo vplivajo). In forma je najvišja stopnja v organizaciji oblik in likov. Forma nam sporoča, kako je kaj izrečeno, pove nam, kako je snov organizirana v stvarnost. Ko govorimo o formi likovnega dela, govorimo tako o zunanjem videzu, miselni in likovni strukturi ter o delovanju na posameznega gledalca ali družbo. Forma je bivanje likovnega dela, je mesto srečanja umetnika in gledalca.«

Kaj vas pri abstraktnem izrazu najbolj privlači?

»Mislim, da ravno ta svoboda mišljenja, gibanja in ustvarjanja. Potrebno je poudariti, da abstraktna umetnost ni blizu vsem gledalcem in da jo je potrebno razumeti in dojemati na drugačen način. Tukaj bi izpostavila dejstvo, da ko poslušalci poslušajo čudovit solo jazzovskega saksofonista, se noben v publiki ne sprašuje, kaj je hotel glasbenik s tem solom povedati. Ljudje se glasbi prepuščajo, jo čutijo. Ko pa pridemo do vizualne umetnosti, pa zmeraj zahtevamo razlago, iščemo odgovore, iščemo pojasnila. Zelo težko se vizualni umetnosti prepuščamo brez tega, da bi iskali odgovore na vprašanje: »Kaj je hotel umetnik s tem povedati?« Hkrati se pa glavna lastnost abstraktne skriva ravno v interpretaciji dela. In teh je neskončno. V trenutku, ko se gledalec sreča z nekim določenim likovnim delom, nekaj občuti, tako barva kot oblika imata velik psihološki vpliv na človeka. Namen abstraktne umetnosti je, da se zavestno odmika od posnemanja vidne realnosti in da v ospredje stopijo osnovni likovni elementi, kot so barva, oblika, linija, točka, ploskev, tekstura, ritem in kompozicija. Moja dela pričajo tako o umirjenosti kot o napetosti in igri. Vsak jih pa doživlja seveda po svoje.«

Kako nastaja vaše delo? Začnete z jasno idejo ali se podoba razvija skozi sam proces ustvarjanja?

»Slike so nastale po podobnem principu. Najprej sem izbrala barvno skalo za podslikavo, ki je zelo živa in tekoča. Nato so nastale velike organske oblike, pri katerih izstopa tekstura kot nekakšen 'tujek' na sliki, kot tretje pa so nastale črne ploskve s črno linijo, ki pa ne nujno komunicirajo z organsko obliko, ki je spodaj. Risbe so nastale v spontanem procesu – kot igra, medtem ko so kolaži nastajali kot podaljšek risbe, kjer se ukvarjam z odnosom med barvo in obliko. Nekateri deli ustvarjanja so natančno premišljeni, medtem ko so drugi popolnoma spontani.«

Katera občutja ali razmišljanja ste želeli prenesti v razstavljena dela?

»To je sicer težko odgovoriti, ker vsak doživlja dela drugače. Sama se ob pogledu na dela počutim igrivo, svobodno, umirjeno, pa tudi napeto in statično.«

Kako so vas presenetili odzivi obiskovalcev in strokovne javnosti ob odprtju?

»Obisk ob odprtju je bil neverjeten, nisem pričakovala toliko ljudi. Pozitivno sem presenečena nad odzivom tako strokovne javnosti kot nad odzivom vseh obiskovalcev. Res sem hvaležna.«

Koliko na vaše ustvarjanje vpliva delo učiteljice likovne umetnosti in stik z mladimi?

»Kot učiteljica sem zelo veliko v družbi otrok, vidim, kako razmišljajo, kako se počutijo, kako doživljajo svet, kako se razvijajo. Kar se pa tiče likovne ustvarjalnosti, je potrebno poudariti, da je otroška risba in ustvarjalnost najbolj iskrena, najbolj prvinska, najbolj neobremenjena in ravno to najbolj vpliva tudi na moje ustvarjanje. Ustvarjalni impulz je podoben igri otroka in odrasli se na eni točki nehamo igrati, razen nas ustvarjalcev – mi se bomo igrali, dokler bomo dihali.«

Ali že nastajajo nove ideje in projekti? Lahko po tej razstavi pričakujemo nadaljevanje vaše slikarske poti?

»Hmmm … ja, moj um nikoli ne miruje, tudi ko od sebe dam tako velik projekt, kot je bil ta. Misli mi že bežijo k naslednji seriji slik, risb in morda tudi kolažev.«

Če bi morali razstavo Forma(lno) opisati z nekaj besedami, kako bi jo predstavili nekomu, ki je še ni videl?

»Hmmm … gre za likovno razstavo, na kateri je možno videti 40 risb, 12 kolažev in 12 slikarskih del. Gre za razstavo, ki vas povabi v svet igrivosti, čustev, barve in oblike, spontanosti, umirjenosti in bivanja.«