Foto: Andrej Lamut
Žan Tetičkovič, rojen leta 1991, sodi v mlajšo generacijo uspešnih Ptujčanov, kariero gradi v tujini. V sklopu projekta Ptuj 2025, Postajamo EPK, je Lena Kreutz z njim opravila intervju.

Akademski glasbenik, tolkalec, skladatelj in glasbeni producent Žan Tetičkovič se je leta 2011 odpravil v New York. Tam je leta 2015 diplomiral na The New School for Jazz and Contemporary Music, smer tolkala in komponiranje, pravkar pa se je preselil v Barcelono, kjer bo nadaljeval magistrski študij.

Dobitnik mnogih nagrad, med drugim velike nagrade Ameriškega društva skladateljev, avtorjev in izdajateljev (ASCAP), ki jo je prejel za projekt Pristanišče življenj, ustvarjalno krmari med Ameriko in Evropo, kjer bo prihodnji mesec predstavil svoj novi projekt, Rekvijem za mešani zbor in jazz kvartet. Svojemu rodnemu mestu bo najnovejše delo predstavil v petek, 15. novembra, v Dominikanskem samostanu.

Skoraj desetletje ste že zdoma. Koliko poguma ste potrebovali, da ste se pri devetnajstih študijsko odpravili v New York? In zakaj Amerika?

Kar nekaj poguma je bilo potrebnega za uresničitev te enkratne poti. Kljub izjemni priložnosti, ki sem jo dobil pri tako rosnih letih, se je v praktičnem smislu pred samim odhodom takrat pojavljalo ogromno dvomov in kar nekaj strahu, a mislim, da je vse to premagala močna želja. Zagotovo pa je šlo za odločitev, ki je zaznamovala mojo kariero, spremenila mojo celotno pot in pogled na življenje. To je bil za devetnajstletnika res velik izziv in za naše okolje gotovo nekaj izvenserijskega.

Kako ste se znašli, s čim ste se poleg štipendije preživljali?

Začetki v New Yorku niso bili enostavni, poleg akademije, kjer sem se izpopolnjeval na tolkalih in klavirju, sem takoj začel delati, načrtovati projekte. Za preživetje pa sem med drugim delal kot notni graver; gre za digitalizacijo ročno napisanih not, kar je poseben poklic. Še danes to delo predstavlja del mojih dohodkov. Že ob koncu drugega letnika študija pa sem postal tudi asistent na akademiji.

Foto: Angela Wu

V vaši biografiji preberemo, da ste akademski glasbenik, tolkalec, skladatelj in glasbeni producent. V kateri vlogi se najbolje počutite?

Kot tolkalec nastopam v številnih zasedbah in projektih, vse bolj pa me vleče v projekte, ki so odrsko zastavljeni in na zelo visokem izvedbenem in konceptualnem nivoju. Primer tega je pravkar nastali Rekvijem, ki bo premierno predstavljen v mesecu novembru. Gre za kompleksno delo, napisano za mešani zbor in jazz kvartet. Premiera in prve ponovitve bodo v Sloveniji, potem načrtujemo še koncerte drugje po Evropi.

V predstavi poleg godalnega kvarteta z mednarodno zasedbo nastopa tudi mešani komorni zbor Glasis iz Markovcev pri Ptuju. Kako ste izbrali prav njih?

Lokalni zbor Glasis sem izbral predvsem zaradi njihove kakovosti in pripravljenosti za delo, saj gre za projekt, ki zahteva določeno mero vaje in predanosti. Prav tako je voda na njihov mlin tudi to, da je zbor iz naših krajev, kar med drugim zmanjša logistične stroške projekta. Ko bo Rekvijem na primer gostoval v Španiji, bo ravno zaradi teh razlogov primoran nastopiti tamkajšnji zbor. Dokler ne bo pridobljenih sponzorjev za izvedbo takšnih projektov, si namreč kot producent in vodja ne morem privoščiti turneje s tako številčno zasedbo.

Kakšno delo je Rekvijem?

Rekvijem je dovršeno zastavljena suita v enajstih delih, ki na edinstven način združuje jazz improvizacijo, originalen tekst iz »Liber Usualisa« iz 11. stoletja in predvsem estetske zakonitosti modalne glasbe iz časov Palestrine, ki v tem projektu služijo kot izhodiščne točke za navdih, hkrati pa odpirajo in vzpostavljajo tudi nove okvire za improvizacijo.

Očitno ste velik garač, ki opravlja delo več ljudi. Kako delujete?

Delujem po principu samoiniciative. Ogromno se učim iz knjig, s poslušanjem glasbe, z analizami, to sem počel že v času študija. Najprej sem sam naštudiral tematiko ali problem in se potem dobil s profesorjem. Rad sem sam za mizo, polno partitur. Verjamem, da se z voljo in delom lahko doseže vse. Pomembni so red in disciplina in seveda podrobno načrtovanje, pri organizaciji pa je tajming po mojem mnenju ključnega pomena. Za uspehom se skriva ogromno dela ter včasih tudi kanček sreče.

Med deli, kjer se spogledujete z odrsko postavitvijo, je tudi projekt Pristanišče življenj. Kako je nastalo?

Koncept za to delo sem najprej dolgo negoval v sebi. Ko sem leta 2015 zaključil študij, sem imel več časa in sem se projektu lahko bolj intenzivno posvetil. Pristanišče življenj je suita za enajstčlansko zasedbo, torej jazz septet in godalni kvartet, ukvarja pa se s psihološkimi občutki priseljencev. Pred kratkim sem končal drugi del, The Port of Life II.- »Enso«, zdaj celotna suita traja več kot tri ure in je razdeljena na kar nekaj delov. Gre pravzaprav za multimedijsko predstavo, kjer se prepletajo glasba, film in fotografija. 

Pri projektu sem sodeloval s slovenskimi ustvarjalci, fotografije so delo ptujskega fotografa Andreja Lamuta, oblikovalec predstave je Marko Damiš. Enajstčlanska glasbena zasedba je  sicer mednarodna, na obeh albumih (The Port of Life I. (2016) in The Port of Life II.- Enso)  pa je sodelovalo tudi kar nekaj priznanih slovenskih glasbenikov, med drugim Marko Črnčec, Lenart Krečič, Jani Moder, Tomaž Gajšt, Ana Čop, Matija Krečič, Barbara Grahor, Nejc Avbelj in Zoran Bičanin. Medtem ko smo prvi del, oziroma izvirni The Port of Life posneli leta 2016 in ga predstavili že na kar nekaj koncertih in festivalih, med drugim tudi v brooklynski dvorani National Sawdust, pa smo The Port of Life II. »Enso« posneli letos marca. Album bo izšel februarja 2020, v planu pa je tudi že turneja konec junija 2020.

Ste delo pisali na podlagi lastnih izkušenj? Deluje namreč zelo osebnoizpovedno, med drugim govori o migracijah, glasba pa je pospremljena z vašimi komentarji.

Seveda. V New Yorku sem se dobro zavedal, da sem tujec, četudi sem se tam že počutil domače. Delo je nastalo iz mojih osebnih izkušenj priseljenca, sama osnova pa je bila postavljena tudi na izkušnjah drugi priseljencev v New Yorku. Pravzaprav je ameriško ljudstvo z izjemo staroselcev sestavljeno tako ali drugače izključno iz priseljencev. Vsak posamezni del predstavlja psihološko fazo umetnikovega, to je mojega, osebnega potovanja, v katerem kot imigrant iščem in vzpostavljam svoj prostor v novi kulturi.

Za izpovedna dela, zlasti, kadar se lotevajo težke tematike, kakršna so dandanes migracije, avtorji pogosto priznajo, da je njihovo ustvarjanje nanje delovalo terapevtsko. Drži to tudi za to delo?

Se strinjam, vsa takšna dela so na nek način izpovedna in delujejo terapevtsko na avtorja. Tudi sam sem vsekakor občutil tisto izrazno olajšanje, ko je bilo Pristanišče življenj napisano, še posebej pa mi je projekt prirasel k srcu, ko smo ga začeli v živo predstavljati in smo zelo pogosto naleteli na izjemno pozitivne odzive občinstva. Mislim, da je publika na koncertih čutila to izrazno iskrenost.

Projekti, ki jih ustvarjate, so praviloma kompleksni in obsežni. Kako dolgo ste pisali na primer Pristanišče življenj in koliko časa Rekvijem?

Pristanišče življenj sem pisal kar pet let, vendar sem takoj, ko je bilo napisano, čutil, da moram nadaljevati (in tako je, kot sem že omenil, nastal The Port of Life II. – Enso). Prepričan sem, da bo po vrnitvi v New York nastal še tretji del, čutim v sebi, da bo delo zaokroženo kot trilogija. Rekvijem je sicer nastajal manj časa, pisal sem ga približno eno leto, a intenzivneje, končal sem ga septembra, že med selitvijo v Barcelono. Je pa bilo ustvarjanje zelo zahtevno, saj je Rekvijem zaradi selitve nastajal na za delo včasih ne najprimernejših mestih.

Novembra prihajate na Ptuj. Kako gledate na svoje mesto kot nekdo, ki se zadnje desetletje vrača le občasno? 

Po finančni krizi leta 2008, še zlasti pa po letu 2012, se mi je zdelo, da je mestno jedro začelo umirati in seveda, glede na šok, ki smo ga najprej doživeli zaradi vpeljave evra in nato še s krizo, je bila takšna stagnacija logičen in skoraj neizbežen rezultat. Po letu 2016 pa sem ob vnovičnih obiskih začel kot opazovalec čutiti neko novo energijo in upanje, predvsem s strani mlajšega prebivalstva in vse od takrat mislim, da mesto Ptuj raste v pozitivno smer in navzgor. Verjamem, da je Ptuj na dobri poti, z dobrim vodstvom. Pomembno je tudi to, da se poistoveti z večjimi evropskimi mesti in se jim postavi ob bok, saj se bo tako lahko dvignil na še višjo raven na vseh področjih. Prepričan sem, da lahko kultura k temu prispeva pomemben delež. Umetnost zvabi ljudi ven, spodbuja jih k druženju, mesto mora samo poskrbeti za primerne prostore, ki jih pa seveda ne primanjkuje.

Pred vami je premiera Rekvijema, s katerim boste nastopili tudi v Dominikanskem samostanu. Je Ptuj primeren za tako velike projekte, kot jih ustvarjate in načrtujete tudi za bodoče?

Seveda. Pred mano so veliki projekti, spogledujem se tudi z opero. Pred leti sem se že lotil pisanja, a sem moral idejo zaradi finančnih razlogov opustiti ali bolje rečeno prestaviti. Navdih za veliko opero je v meni še vedno živ in moja največja želja je, da bi jo imel možnost predstaviti doma. Zamišljam si res veliko predstavo v izvedbi SNG Maribor, ki bi jo izvedli v sklopu EPK Ptuj.

Pravkar ste se iz New Yorka preselili v Barcelono, kaj vas je prineslo v Evropo?

Ameriški umetniški vizum mi je potekel septembra in z ženo sva se odločila, da za kakšno leto spremeniva okolje. New York je namreč mesto, ki te posrka vase, zato sva sklenila, da greva za eno leto, morda tudi dlje, v Evropo. Barcelono sva izbrala, ker sem tukaj našel dober študijski program, kjer sem vpisal magisterij.

Potem se vračate v Ameriko?

Ne vem, a najverjetneje bo tako. Kar se tiče profesionalnega življenja, je tam zagotovo več možnosti, z leti pa pridobivam tudi dovolj znanja in renomeja, da to dejstvo tam tudi uresničim.

Si dolgoročno sploh lahko predstavljate, da bi živeli v Evropi ali celo Sloveniji, na domačem Ptuju morda?

Morda nekaj časa, če bi lahko ustvarjal kakšne zanimive projekte, saj meje danes vendarle niso več tako začrtane kot nekoč, tako da lahko človek deluje kjerkoli. Slovenija in Ptuj, to so čudoviti kraji za življenje, vendar bi zdaj težko živel tukaj, saj je to okolje, ki ga nisem več  tako navajen. Morda nekoč, ko se bom umiril, kar se tiče profesionalnega življenja.

Lena Kreutz

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice