V domu družine Ivačič, ki se je pred leti iz manjšega stanovanja preselila v hišo blizu Maribora, večji del dneva odzvanja glasba. V šestčlanski družini ga namreč ni, ki ne bi igral kakšnega inštrumenta ali pel.
Kako sta Samo Ivačič, akademski glasbenik, in njegova žena Anita, učiteljica in ljubiteljska pevka, uspela vse štiri otroke vpeljati v svet umetnosti, še posebej glasbe, je zgodba o ljubezni do tega, kar počneš, in o zgledih, ki vlečejo.
Najstarejši od otrok se je že odločil za profesionalno glasbeno pot, v umetnost so že trdno vpeti tudi ostali trije. Kljub številnim inštrumentom, ki jih igrajo, ima pomembno mesto v družini tudi petje.
Klasično, jazzovsko, zborovsko …
Kot nam je povedal Samo Ivačič, z velikim veseljem pričakuje mednarodni zborovski festival Europa Cantat 2021, ki ga bo julija letos gostila Ljubljana. Festival namreč prinaša izjemno priložnost za dodatno izobraževanje pri vrhunskih mednarodnih zborovodjih in mentorjih, ki bodo v Ljubljani vodili različne dejavnosti, ter ogled številnih koncertov in drugih dogodkov.
Samo Ivačič pravi, da so v glasbo in ustvarjanje vsi štirje otroci, devetnajstletni Jakob, sedemnajstletna Veronika, štirinajstletni Janez in desetletni Lenart, zašli povsem spontano.
Otroci so bili od malega sproščeno izpostavljeni glasbi in spremljali kulturno udejstvovanje staršev, tako da so skorajda neopazno povzeli veselje do ustvarjanja in umetnosti.
»Nikoli jih nisva silila, sva pa vsem omogočila obiskovanje glasbene šole. To se nama zdi zelo pomembno, še posebej, ker je žena, sicer profesorica angleščine in slovenščine, učiteljica na Walfdorski šoli, ki temelji na poučevanju vseh predmetov skozi umetnost,« pripoveduje.
Tudi otroci so obiskovali omenjeno šolo, tako da jim je bila umetnost še bližja. Tako so, skozi kulturno udejstvovanje staršev in obiskovanje šole, tudi sami ponotranjili umetnost kot način življenja.
Strast do glasbe jima je prinesla tudi ljubezen in družino
Tudi Samo se je z glasbo srečal že v otroštvu, saj se je tudi pri njih doma pelo. Mama je bila učiteljica glasbe in je vodila različne zbore, v nekaterih je pel tudi Samo, oče pa je bil vsestranski kulturni delavec.
Že pri šestih letih se je Samo v glasbeni šoli začel učiti klavir, a ga je že takrat vleklo v različne glasbene zvrsti, ne le v klasiko, in je poleg predpisanih vaj igral še kaj drugega, kar po posluhu.
Šolanje je želel nadaljevati na srednji glasbeni šoli, a se je po razočaranju na nekem tekmovanju vpisal na celjsko gimnazijo. Glasba pa s tem nikakor ni odšla iz njegovega življenja, saj je vzporedno še vedno obiskoval tudi glasbeno šolo, umetniške spodbude pa je imel tudi na gimnaziji, kjer je bila ustvarjalnost dobrodošla in podprta.
Ko se je odločal za študij, ga je mama, čeprav je sama živela z glasbo in od nje, spodbujala, naj izbere kaj bolj praktičnega; razmišljal je o jezikih in o ekonomiji, a se je v zadnjem hipu vendarle odločil za glasbo.
Temu je sicer sledilo novo razočaranje, saj ni opravil sprejemnega izpita na Akademiji za glasbo v Ljubljani, zato se je vpisal na Pedagoško fakulteto Maribor, smer glasba.
»Danes sem hvaležen za to odločitev, v Mariboru sem imel imenitne sošolce, ki so danes uspešni vsak na svojem glasbenem področju, med njimi so bili Inge Breznik, Marjeta Naglič in Matija Varl. Med profesorji sta name najbolj vplivala Jože Fürst, pri katerem sem delal diplomo iz zborovskega dirigiranja, ter Ondina Otta Klasinc, pri kateri sem se učil vokalno tehniko in je v meni vzbudila veselje do klasičnega petja,« pravi.
Kasneje je Samo vendarle prišel tudi na ljubljansko glasbeno akademijo in uspešno diplomiral še iz solopetja. Potem se je povsem posvetil petju in vodenju različnih vokalnih zasedb, v eni od njih, v ženski vokalni skupini Vivere, je pela tudi Anita, ki je kasneje postala njegova žena.
Ko sta ustvarila družino in so začeli prihajati otroci, se je Samo odmaknil od zborovskega petja. Postal je učitelj v glasbeni šoli Karol Pahor na Ptuju, ob tem pa začutil glasbeni utrip našega najstarejšega mesta. Skupaj s še štirimi zanesenjaki je ustanovil vokalno skupino Vox Arsana in s tem zajadral najprej v klasične in kasneje v jazzovske vode.
Začel se je ukvarjati z jazz vokalom, ki je precej drugačen kot klasični. Vox Arsana je tako na Ptuj pripeljala tudi legendarni Mednarodni vokalni kamp svetovno znane skupine New York Voices.
»Neposredno sodelovanje z glasbeniki je neprecenljivo, učenje preko spleta se nikoli ne more primerjati s tem. Tudi zato je festival Europa Cantat, ki ga bo poleti gostila Ljubljana, tako pomemben za slovensko glasbeno kulturo. Predvsem je to za glasbenike priložnost za pridobivanje novih znanj in izkušenj ter seveda navezovanje stikov z glasbeniki, ki bodo v Ljubljano prišli z vsega sveta,« dodaja.
Srečni, da lahko ustvarjajo skupaj
Prav vsi člani družine so vajeni nastopanja, radi pa tudi združijo moči in muzicirajo skupaj. V družinski zasedbi oče Samo sede za klaviature, Jakob poprime za bas, Veronika napne lok violine, za bobni sedi Lenart, Janez igra kitaro, kot pevka pa se jim včasih pridruži tudi mama Anita.
»Igramo in pojemo različno glasbo, slovenske popevke, jazzovske standarde, moderno glasbo, radi imamo tudi starejšo popularno glasbo, od Franka Sinatre, Michaela Jacksona, Stevieja Wonderja do Stinga,« pravi Samo in doda, da so inštrumenti v njihovi hiši v vseh prostorih.
V glasbeni sobi, ki so jo uredili v garaži, ima Janez tolkala, v dnevni sobi je pianino. Radi muzicirajo skupaj, kljub temu pa otroci iščejo in ubirajo lastne poti.
Jakob se je tako po maturi iz klavirja na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor v letošnjem študijskem letu vpisal na zborovsko dirigiranje v Grazu, prav tako pa se spogleduje z drugimi zvrstmi.
Kot pravi sam, ga je študij navdušil predvsem zaradi profesorjev, ki so izjemno strokovni in prijazni. Ker je prepričan, da je pomembno ohranjati širino, če hočeš delovati kot profesionalec, je dejaven na več področjih; že v srednji šoli se je učil jazz klavir, obiskoval glasbeni stavek in bil umetniški vodja vokalne skupine Expe v Slovenskih Konjicah.
Tudi dve leti mlajša sestra Veronika ne more brez glasbe, saj poje in igra violino ter kitaro. Mika pa jo tudi drugačno umetniško izražanje, sodeluje v E.S.T., pevskem zboru in francoskem gledališču II. gimnazije Maribor, leta 2016 je igrala glavno vlogo v kratkem filmu Hrepenenje, spogleduje pa se tudi s pisanjem kratkih zgodb in poezije.
Izjemno pestro in zanimivo pot ubira Janez, ki poje in igra klavir, kitaro in ukulele, piše avtorske pesmi in ima za sabo že številne nastope v različnih vlogah. Prvo pesem je napisal pri dvanajstih letih, doslej pa jih je nanizal več kot dvajset.
Kot solist je ob različnih priložnostih nastopil z En Big Bandom Koper, Obalnim komornim orkestrom, na festivalu Blejski zlati mikrofon je osvojil nagrado za najperspektivnejšega mladega pevca, sodeloval je na Art kampu Festivala Lent, Festivalu Arsana Ptuj, lani pa je s svojo avtorsko skladbo Take me to Mars osvojil prvo mesto v kategoriji in Grand Prix mednarodnega festivala FeNS v Kopru. Za skladbo je posnel tudi videospot.
Kot smo že zapisali, za družinskimi bobni sedi najmlajši, osnovnošolec Lenart, ki s svojim občutkom za ritem z veseljem podpira družinske glasbene projekte. Tako kot Veroniko ga poleg glasbe zanimajo tudi druge umetnosti, le da njega vleče v likovno, saj zelo rad in dobro riše. Predvsem pa je Lenart še otrok, ki mora svoj umetniški, ali pa kakšen drug izraz, še najti.
Ivačičevi v teh težkih časih izolacije, v katerih umetnost trpi veliko škodo, poskušajo iz neugodnih razmer izvleči, kolikor se da. Naš sogovornik je prepričan, da prav mladi nosijo veliko breme koronakrize, zlasti kar se tiče učenja na daljavo in pomanjkanja druženja, hkrati pa se zaveda, kako so srečni, da imajo možnost ustvarjati doma in skupaj.
Lena Kreutz
Starejše novice
