Ana Breznik je Cerkvenjačanka mnogih interesov, ki se že od malih nog zanima za znanost in umetnost. Od nedavnega jo zaznamuje tudi naziv diplomantke na Univerzi Harvard, ki velja za eno najuglednejših univerz na svetu.
»Od nekdaj sem se že zanimala za študij v tujini, za kar so me inspirirali prijatelji, ki so to že izkusili. Želela sem iti v novo in do tedaj meni neznano okolje,« je povedala Ana.
Bolje razvite smeri in možnost raziskovanja različnih interesov
Ani so se študiji na stari celini zdeli preveč omejujoči, saj jo zanima veliko področij. Zato se je odločila za študij onkraj Atlantika.
»Zanimale so me različne discipline, ki so v tujini bolje razvite. Po srednji šoli nisem vedela, v kaj se želim usmeriti. Najbolj sta me zanimali kemija in biologija, na področju katerih sem že v srednji šoli pisala raziskovalne naloge in se udeleževala tekmovanj.«
Na Harvardu se je tako na začetku usmerila v kemijo, nato preklopila na kemijsko in fizikalno biologijo ter na koncu popolnoma pristala na biologiji. Ves čas tekom študija se je zanimala tudi za gledališče.
»Vedno sem ljubila tudi umetnost in kmalu ugotovila, da vseh področij na evropskih univerzah ne bi mogla kombinirati, Amerika pa mi je to omogočila. Poznam veliko ljudi, ki so svojo pozornost usmerili v le eno področje in kasneje to obžalovali ter morali začeti znova,« pojasnjuje.
Harvard se poslužuje sistema Liberal arts education, ki študentom omogoča raziskovanje na različnih področjih. Zato so študenti z interesi razkropljenimi po različnih vedah tam bolj dobrodošli.
Želja, ki je postala realnost
Kot se spominja Ana, se je v tretjem letniku gimnazije vpisala na ameriške univerze in na skrivaj upala, da jo sprejmejo prav na Harvard.
»Po tiho sem upala, da me sprejmejo na Harvard, čeprav si nikoli nisem zares predstavljala, da bi se to uresničilo. Marca 2020, ravno ob začetku karantene, sem dobila pismo o sprejetju na Harvard.«
Proces vpisa je dolg, saj je ni pomembna le matura in ocene, ampak je prijava holistična - obravnava se osebo kot celoto. Sestavljena je iz ameriške mature in dodatnih testov, preizkusa znanja angleščine, intervjuja, ocen iz srednje šole, rezultatov mednarodne mature in esejev, na katerih kandidat za vpis predstavi svoj pogled na svet.
Prvi semester je Ana zaradi pandemije opravljala na daljavo. Ker so predavanja po našem času potekala ob nehumanih urah, so se z nekaj sošolci odločili preseliti bližje Bostonu, kjer se nahaja univerza:
»Z nekaj mednarodnimi študenti smo se odločili preseliti v Kostariko, saj sem sicer morala predavanja poslušati ob dveh ali treh zjutraj.«
Težji začetek, ki obrodi veliko sadov
Kot pravi Ana, je najtežji del študija bil prav začetek, saj je vstopila v okolje izjemno motiviranih in zagnanih ljudi, ki so vajeni zmagovati.
»Na začetku občutiš tako imenovan “impostor syndrome”. Počutiš se kot v mehurčku, kjer vsi zelo trdo delajo, čemur sledi nevarnost primerjanja z drugimi, zato se mnogi na začetku počutijo manjvredne. Kmalu zatem ugotoviš, da je obkroženost z izjemnimi ljudmi velika prednost,« je povedala Ana.
V prvem letniku tako profesorji “servirajo” težje naloge in s tem spodbujajo sodelovanje med študenti, ki so na posameznih področjih različno podkovani: »Tako svoje sošolce že zgodaj spoznaš in navežeš stik z ljudmi, s katerimi sodeluješ do konca študija in od katerih se lahko veliko naučiš.«
Sodelovanje na pomembnih raziskovalnih projektih
Tekom študija je Ana pridobila veliko izkušenj in spoznala uveljavljene strokovnjake na različnih področjih. Bila je del številnih interesnih skupin in dejavnosti ter spletla nove prijateljske vezi.
Že v času pandemije je bila preko zooma del mjuzikla, kasneje se je pa ukvarjala še z gledališčem in filmom. Opravljala je raziskovalno delo na področju mikrobioma in imunskega sistema, preizkusila se je tudi v vlogi učiteljice ter mentorice srednješolcem v Tajvanu.
Šolanje pa Ani ni dalo le znanja in poznanstev, temveč ji je pomagalo oblikovati vrednote. Ugotovila je, kako pomemben je dialog in odprtost do drugače mislečih:
»Harvard mi je dal intelektualno skromnost. Ko si obdan s strokovnjaki različnih področij, se zaveš, da je še veliko neodkritega in neznanega. Ponotranjila sem odprt način razmišljanja in pripravljenost do učenja. Hkrati sem se začela še bolj zavedati, da sem Slovenka in začela domačo kulturo zares ceniti.«
Poleg bližnjih je najbolj pogrešala slovensko hrano
Štipendija je Ani z izjemo odhodov domov pokrila praktično vse tamkajšnje življenjske stroške. Kot pravi, je poleg domačih najbolj pogrešala slovensko kuhinjo:
»Pogrešala sem slovensko hrano, še posebej govejo juho. Poleg tega sem pogrešala tudi kulturo pitja kave, ki je zaradi hitrega življenjskega tempa v Ameriki drugačna - pitje kave ni tako sproščeno, ljudje se postavijo v vrsto, naročijo XXL kavo za po poti in se takoj odpravijo na delo.«
Dodaten izziv je Ani predstavljalo tudi vzdrževanje zveze s fantom iz Slovenije. Z njim se je lahko videla manj kot petkrat letno, a je, kot pravi, to njun odnos dodatno utrdilo. Pogrešala je tudi naravo, saj ima rada hribe, ki jih v Bostonu ni bilo veliko:
»Šele takrat sem začela ceniti razglede, ki se ti odpro na slovenskih vrhovih, kjer nobena stavba ne ovira pogleda, in doline, kjer noben nebotičnik ne zastira sonca.«
Svojo prihodnost vidi v Sloveniji
Naposled se je Ana najbolj našla v biologiji, trenutno pa si želi nabrati nekaj delovne kilometrine. Priznava, da bo z delom verjetno začela izven Slovenije.
»Skozi študij me je začela privlačiti mikrobiologija in reproduktivna biologija. Zdaj želim nabrati nekaj delovnih izkušenj na področju biotehnologije. Na neki točki se želim vrniti v Slovenijo in prispevati k njenemu razvoju.«
Izkušnja v tujini je bila zanjo izjemno pozitivna, zato k temu spodbuja vse dijake, ki razmišljajo o mednarodnem šolanju, četudi ne o Harvardu. Z eno besedo bi svoje izobraževanje v ZDA opisala kot “navdihujoče”.
