Centri za socialno delo so med instituciji, ki so v času epidemije delovale okrnjeno, zato je vprašanje, če so bili zaznani in pravilno usmerjeni vsi otroci in mladostniki, ki so potrebovali pomoč psihiatra, pravijo.
Zato je trenutno težko oceniti, koliko otrok in mladostnikov je preživelo hujšo stisko ali zbolelo za duševno motnjo v času epidemije, in še težje, ali bi zboleli, četudi epidemije ne bi bilo. Nekatere duševne motnje, kot sta npr. posttravmatska stresna motnja in depresija nastanejo po stresnem in izčrpavajočem obdobju, zato v združenju pričakujejo, da bodo te duševne motnje odkrivali šele po epidemiji, piše STA.
Otroci, stari do desetega leta starosti, ki so bili pred epidemijo brez večjih duševnih stisk in motenj, iz funkcionalnih družin s povprečnim socialekonomskim statusom, so se na epidemijo v veliki meri odzvali v sozvočju s svojimi starši.
V kolikor so starši ohranili mirnost, nudili otrokom razlago za položaj, primerno njihovim letom, otroci večjih težav niso imeli.
Povečanje samomorilnih razmišljanj
Mladostnikom iz te skupine je bilo težje, saj mladostništvo s seboj prinaša kup izzivov in nalog, ki jih morajo mladostniki doživeti in reševati v skupini vrstnikov. A večinoma se ti otroci in mladostniki vračajo v normalen vsakdan brez večjih posledic.
"Otroci in mladostniki iz disfunkcionalnih družin, pa so bili v težjem položaju. Tisti, ki so bili že pred epidemijo deležni pomoči CSD ali bili nameščeni v krizne centre, mladinske domove, vzgojne zavode in zavode za otroke s posebnimi potrebami, so to pomoč vsaj deloma izgubili oz. se je izvajala drugače kot pred epidemijo," še piše STA.
Ob tem dodajajo, da je skrb vzbujajoče opažanje psihiatrov, ki so ocenili, da je z vračanjem v šolo prišlo do porasta samopoškodovalnega vedenja in samomorilnih razmišljanj. Do tega ni prišlo le pri otrocih in mladostnikih, ki v času šolanja na daljavo niso dovolj delali za šolo, temveč tudi pri povprečno prizadevnih, ki jim šola predstavlja preprosto prevelik stres.
Zelo skrben ptič za svoje mladiče