V Lončarovcih, eni najmanjših vasic na skrajnem severovzhodu Slovenije, živi le 51 prebivalcev. Kljub majhnosti pa vas diha s skupnostjo, ki povezuje mlade in stare ter z naravnimi lepotami privablja obiskovalce.

Lončarovci, majhna vasica na Goričkem, tik ob »očesu slovenske kokoši«, je pravi zaklad naravnih lepot in pristnega vaškega življenja. Čeprav šteje le 51 prebivalcev, od tega kar dva novorojenčka, kraj ohranja živahno skupnost, kjer se prepletajo tradicionalne vrednote, medgeneracijsko sodelovanje in sodobni pogledi. 

To je vas, kjer se mladi in stari skupaj lotevajo projektov, s katerimi ne le ohranjajo svoje okolje, temveč ga tudi razvijajo za prihodnost.

Skupnost, ki drži skupaj

Prihod v Lončarovce zaznamujejo nasmejani obrazi in gostoljubnost vaščanov. Njihova povezanost se takoj opazi – vsakdo pozna vsakogar, v vasi pa je moč čutiti duh sodelovanja, ki sega globoko v zgodovino skupnosti.

Suzana Koltai, ena izmed vaščank, ob našem obisku ponosno pove: »Če hočemo, da bomo šli naprej, moramo vsi delati. Hvala bogu je tako, da se razumemo, društvo imamo tudi samo eno v vasi in tako kot je zadnjič moj sin povedal: vsi vaščani so gasilci in vsi gasilci so vaščani, vsi so za vse.« 

Skupnost se organizira in sodeluje pri številnih projektih, ki izboljšujejo življenje v vasi – od urejanja okolice vaškega gasilskega doma do organizacije božičnih dogodkov.

Pomemben projekt, na katerega so vaščani še posebej ponosni, je širitev vaškega gasilskega doma, kjer bo prostor tudi za novo gasilsko vozilo. Poleg tega pa bo pridobitev novega večnamenskega prostora omogočila druženje in organizacijo dogodkov. 

Tomaž Koltai, predsednik krajevne skupnosti Lončarovci, pojasnjuje: »Tiste stvari, ki so v naših zmožnostih, ki jih vemo postoriti sami in jih lahko tudi financiramo sami, se jih lotimo kar sami. Tako v tem projektu nastaja tudi okolica vaško gasilskega doma v lastni režiji. Sami naredimo kakšna gradbena dela, zeleno središče vasi želimo sami narediti in na nek način so te delovne akcije tudi način povezovanja krajanov.«

Suzana Koltai in Robert Kočiš, domačina z veliko začetnico.

Ohranjanje naravnih lepot

Poleg povezane skupnosti pa vas privablja tudi številne obiskovalce, ki iščejo mir v naravi. Eden izmed najbolj priljubljenih projektov v vasi je Pot po močvari, ki so jo vaščani zgradili skoraj iz nič. To, kar je nekoč veljalo za zaraščeno in neprehodno območje, so domačini spremenili v privlačno učno pot, ki vodi skozi preplet močvirja, mokrotnih travnikov, orjaških vrb in gozda.

Suzana Koltai se spominja, kako so se lotili dela: »Takrat so se naši mladi usedli, moj sin je geograf, in so začeli raziskovati, kaj pa če bi mi to malo počistili, pa teh deset metrov nekšo potko naredili. Odkrili smo to žival, pa ono žival, tale rožica pa druga rožica in je bilo čedalje bolj zanimivo in čedalje več tega in tisti prvi del, ko smo naredili, so se začele spet nove ideje.«

Tako so iz skromnih začetkov ustvarili več sto metrov dolgo tematsko pot, ki je brezplačna in dostopna vsem obiskovalcem. Na poti lahko srečate vrsto živalskih vrst, značilnih za ta del Slovenije. 

Robert Kočiš, eden od vaščanov, pojasnjuje: »Goričko je poznano predvsem po smrdokavri, po upkašu po domače, drugače pa na poti najdemo od kačjih pastirjev do različnih plazilcev, ki seveda niso strupeni, in različnih hroščev.«

Prav posebnost območja je tudi potočni rak, ki ga najdemo v potoku Curek, in ta biotska raznovrstnost še dodatno poudarja naravne lepote Lončarovcev.

Pot po močvari in turisti.

Kraj z zgodovino in priložnostmi za prihodnost

Ime vasi, Lončarovci, namiguje na prisotnost lončarjev, a domačini pripovedujejo, da jih v tem delu ni bilo. 

Suzana Koltai razloži: »Baje nekje na Madžarskem so dokumenti, ki dokazujejo, da so bili, ampak ne v tem predelu, ampak tam gor, v gozdu. Ilovnata tla imamo, tako da material za delo so imeli ... Ampak zdaj lončarjev že dolgo ni več.«

Kljub temu pa vasica ni brez posebnosti – poleg lončarskega imena je znana po svojih dimnikarjih. Zlatko Farkaš, eden od petih dimnikarjev v vasi, pove, da prinašajo srečo v vas. 

Medtem ko so le redke hiše v vasi še prazne, saj jih mnogi, ki hrepenijo po miru in naravi, kupujejo za vikend oddihe. Vlado in Olga Horvat, ki v Lončarovcih konce tednov preživljata že 20 let, pravita, da je tamkajšnji mir neprecenljiv: »Mir. Gor prideš in slišiš vse ptiče. Dve vnukinji imam in kadarkoli katero pripeljem sem, takoj vprašata, kdaj bomo jedli? Ker je že drugi zrak.«

Središče vasi Lončarovci.

Mladi, ki ostajajo in gradijo prihodnost

Tomaž Koltai, predsednik krajevne skupnosti, je zavezan prihodnosti vasi. Kot geograf in filozof je med študijem spoznal, da želi ostati doma in s svojimi idejami ter projekti pomagati ohranjati in razvijati kraj. 

»Tekom celotnega študija sem nekako imel željo, da ostanem v domačem kraju, ki je postajal na nek način pasiven. Zadal sem si življenjski cilj, da temu kljubujem in da kažem tudi svojim vrstnikom in okolici, da se da tudi tukaj začeti z novimi idejami.«

Lončarovci s svojo edinstveno zgodbo, tesno povezano skupnostjo in izjemnimi naravnimi lepotami niso le še ena vas na zemljevidu. So primer kraja, kjer tradicija in inovativnost sobivata, mladi pa vidijo priložnost za prihodnost.

V tej idilični prekmurski vasici najdete mir, naravne lepote in ljudi, ki ohranjajo duh Goričkega živ. Vasica, ki je preživela kljub svojim malim številkam, je danes kraj, kjer se povezujejo tradicija, narava in sodobno življenje. Lončarovci, med domačini znani tudi kot »Močvardževci«, vas vabijo, da odkrijete njihovo zgodbo.

Idilični prizori v Lončarovcih.

Starejše novice