Foto: Igor Sapac
Propadajočo stavbo nekdanje usnjarne na Ptuju naj bi rušili še to poletje. Meščani in meščanke so na občino naslovili odprto pismo, v katerem županjo prosijo za odstop od te namere. Navedli so razloge za pomen poslopja usnjarne kot kulturne dediščine.

Ptujsko veduto že desetletja kazi razpadajoča nekdanja usnjarna na obrežju Drave in buri duhove. Mestna občina si je že vrsto let prizadevala, da bi objekt podrli, a je Zavod za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije vztrajal pri obnovi te spomeniško zaščitene stavbe.

A kot kaže, bo usoda nekdanje usnjarne vendarle povsem nasprotna. Zdaj je končno jasno, da bo propadajočo stavbo nekdanje usnjarne Koteks po letih dogovarjanj ptujska občina porušila.

Občina je konec maja namreč dobila kulturnovarstveno soglasje za rušitev stavbe. Nekdanjo usnjarno naj bi porušili še to poletje. K odločitvi naj bi botrovala ocena strokovnjakov gradbene stroke, da uporaba objekta ni varna in da sanacija stroškovno ne bila smiselna. 

A ker ima stavba velik pomen za zgodovino in identiteto Ptuja, so se oglasili občani, ki so na županjo Nuško Gajšek naslovili odprto pismo, v katerem nasprotujejo načrtovani rušitvi. Županjo prosijo, da stori vse, kar je v njeni moči za ohranitev in smiselno prenovo stare usnjarne.

Odprto pismo objavljamo v celoti. 

Spoštovana gospa županja!

Iz medijev smo izvedeli, da namerava Mestna občina Ptuj v tem poletju porušiti nekdanjo usnjarno ob reki Dravi. Po medijskem poročanju, je za to namero kot lastnica stavbe pridobila kulturno varstveno soglasje, potrebno za odstranitev kulturne dediščine. Spodaj podpisani Vas kot prvo med meščankami in meščani starodavnega mesta ob Dravi prosimo, da odstopite od te namere. Opozoriti Vas želimo na pomen te stavbe za zgodovino in identiteto Ptuja, še zlasti za njeno nepogrešljivo vlogo v urbani zasnovi mesta, ki se še posebej odraža v pogledu z južne strani, kjer pomembno dopolnjuje poglede na grad in na izjemno v trikotnik ujeto podobo naselja, ki se zrcali na gladini Drave.

Usnjarska dejavnost je na Ptuju z arhivskimi listinami dokumentirana že od okoli leta 1300 in usnjarji so zaradi potrebe po čisti tekoči vodi postavljali svoja poslopja ob nabrežju reke. S tem se je že v srednjem veku začela oblikovati značilna obvodna veduta Ptuja, ki jo dandanes dojemamo kot posebno kakovost in grajeno vrednost. Leta 1860 sta brata Pirich na mestu starejše usnjarne, ki je tam najverjetneje obstajala že v srednjem veku, postavila sedanje poslopje, ki je eno redkih tovrstnih ohranjenih usnjarskih poslopij v Sloveniji in ima zato izjemen kulturnozgodovinski pomen. Kompleks Pirichove usnjarne je bil prvi večji industrijski objekt v mestnem jedru in obenem stavba, ki je povezala tradicijo srednjeveških usnjarskih delavnic in novih poslopij vezanih na industrijsko revolucijo v Evropi v 19. stoletju. Po letu 1945 je stavbo prevzelo podjetje Koteks Tobus, del stavbe pa je uporabljala pletarska šola. Kljub temu se zanimiva arhitekturna zasnova stavbe iz 19. stoletja ni spremenila in ima zato velik dediščinski pomen v širšem prostoru.

Stavba usnjarne je bila upravičeno vpisana v register nepremične kulturne dediščine (pod številko EŠD 16816) in razglašena za slovensko kulturno dediščino. Treba je ugotoviti, da je dediščinski pomen stavbe še vedno v celoti aktualen.

Razloge za pomen poslopja usnjarne kot kulturne dediščine je mogoče strniti v dva sklopa:

  1. Usnjarna s slikovito opečno streho z značilnimi odprtinami za prezračevanje pomembno sooblikuje glavno mestno veduto. Pogled na mestno jedro z južne obrečne strani je ena največjih kulturnih vrednot Ptuja. Silhueta mesta oblikuje trikotnik, katerega vrh je osrednja grajska stavba, stranski oglišči sta dominikanski in minoritski samostan, spodnjo stranico pa predstavlja reka Drava. In poslopje usnjarne je prav v središču te trikotniške kompozicije. S porušenjem poslopja bi nastala vrzel in brazgotina, ki je nobena nadomestna gradnja ne bi mogla prav zapolniti in omiliti. 
  2. Stavba je zadnja priča usnjarske dejavnosti na Ptuju, eden redkih tovrstnih ohranjenih objektov v tem delu Evrope in obenem zadnji preostali objekt industrijske kulturne dediščine 19. stoletja v mestnem jedru Ptuja. S svojo funkcijo spominja na srednjeveško usnjarsko izročilo Ptuja, s svojo obliko pa priča o spretnem prilagajanju industrijskih stavb v 19. stoletju arhitekturi meščanskih hiš in palač. Poleg zunanjščine stavbe je kulturnozgodovinsko zanimiva in pričevalna tudi njena notranjščina. V pritličju so prostori deloma obokani, deloma pa opremljeni z lesenim stropom na litoželeznem stebru. V nadstropju je več prostorov, eden od njih je velika proizvodna dvorana z lesenimi nosilci. Tovrstni prostori drugod v Sloveniji skoraj več niso ohranjeni.

Gradbeno stanje stavbe je vsekakor še vedno zadovoljivo in dopušča smiselno prenovo za različne namene. Dejstvo je, da je stara usnjarna brez posebnih poškodb prestala oba lanska potresa z epicentroma na Hrvaškem, kar dokazuje, da je statično dovolj stabilna in v boljšem gradbenem stanju, kakor se to morda zdi na prvi pogled. Seveda ni zgrajena v skladu z gradbenimi standardi 21. stoletja, a če bi to problematizirali, bi to lahko postal vzrok za rušitve cele vrste stavb v starem mestnem jedru Ptuja in drugod po Sloveniji v naslednjih letih. Prisotnost soli v ometih stare usnjarne je vsekakor mogoče sanirati s sodobnimi sanacijskimi postopki, ker je pokazala že strokovno opravljena analiza Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v sodelovanju s podjetjem Kema Puconci leta 2003. Treba se je zavedati, da je stavba vsekakor velika trajna dodana vrednost mestnemu jedru in celotnemu Ptuju in ne samo gradbeno-obnovitveno breme.

Mestna občina Ptuj se je razmeroma dolgo zavedala posebnega pomena te stavbe za Ptuj in je bila naklonjena njeni ohranitvi in prenovi. V zadnjih dveh desetletjih je bilo izdelanih več predlogov, ki dokazujejo smiselnost ohranitve in prenove te stavbe. Leta 2001 je bil v razpravi predlog, da bi v poslopju usnjarne uredili manjšo zbirko ptujske tehnične dediščine s poudarkom na usnjarstvu. Leta 2002 je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije pozval Mestno občino Ptuj k skorajšnji določitvi namembnosti, da bi konservatorska služba mogla pristopiti k izdelavi konservatorskega programa za to stavbo. Leta 2007 je v sklopu aktivnosti arhitekturnega biroja Berlič nastal predlog za ureditev sprehajalne poti ob reki Dravi, ki bi oplemenitila neposredno okolico usnjarne in omogočila nove možnosti za njeno prenovo.

Ob tem so se v zvezi s prihodnostjo te pomembne stavbe žal pojavili tudi drugačni in skrajno nerazumni ter nekulturni predlogi. Leta 2010 se je takratni župan Mestne občine Ptuj podpisal pod predlog rušenja usnjarne in to utemeljeval z domnevnim slabim gradbenim stanjem stavbe. Takratna ministrica za kulturo je predlog odločno in argumentirano zavrnila in v obrazložitvi zapisala, da so tudi mestne občine dolžne skrbeti za kulturno dediščino. Analiza gradbenega stanja je pokazala, da to ni posebno zaskrbljujoče in da je stavbo z razmeroma preprostimi metodami mogoče v celoti sanirati. Leta 2006 je Mestna občina Ptuj razpisala arhitekturni natečaj za preoblikovanje usnjarne v hotel in vsi trije izdelani predlogi so predvideli ohranitev ter smiselno prenovo poslopja usnjarne. Po drugi strani so isti predlogi pokazali kako zelo delikatno in tvegano je z novimi gradnjami posegati v ptujsko mestno veduto oziroma v obraz starega mestnega jedra.

Oktobra 2016 je v dominikanskem samostanu potekala okrogla miza o usodi usnjarne, ena v nizu podobnih prireditev, namenjenih razpravam o prihodnosti mesta. Bila je dobro obiskana in dvorana je bila premajhna za vse obiskovalce. Ob okrogli mizi se je razvil dinamičen pogovor med odločujočimi predstavniki Mestne občine Ptuj, predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, strokovnjaki iz podjetja Kema Puconci, zgodovinarji, umetnostnimi zgodovinarji in meščani različnih poklicev. Sklepna misel je bila, da je stavba nadvse primerna za dejavnost sosednje Glasbene šole, ki ji primanjkuje prostora. Na takšno možnost so predstavniki Zavoda za varstvo kulturne dediščine opozorili vodstvi Glasbene šole in Mestne občine Ptuj že leta 2005, leta 2016 pa je predlogu pritrdil tudi aktualni ravnatelj Glasbene šole.

Aktualnih vzrokov za odločitev Mestne občine Ptuj za rušenje stare usnjarne, ki ima status kulturne dediščine, ne poznamo. Zaskrbljujoči so medijski zapisi, da naj bi v tem trenutku ne bilo niti osnovne vizije, kaj naj bi kdaj pozneje na lokaciji usnjarne nastalo. Nikakor si ne smemo želeti, da bi se zaradi nerazumnih odločitev ponovila žalostna zgodba izpred šestih desetletij, ko je na lokaciji porušene ptujske minoritske cerkve nastala nova pošta. Ta zgodba nas uči, da je neko vrednoto zelo enostavno uničiti, nadomestiti pa neprimerno težje. V času, ko si povsod po Evropi prizadevajo tudi za ohranjanje industrijske kulturne dediščine in ko v Ljubljani ob nabrežjih Ljubljanice potekata obsežni prenovi nekdanjih industrijskih kompleksov Cukrarna in Rog, si na Ptuju, ki velja za eno najodličnejših in najbolj občudovanih zgodovinskih mest v Sloveniji, ne bi smeli po bližnjici dovoliti uničenja ene redkih ohranjenih starodavnih usnjarn v tem delu Evrope in okrnitve pomembnega dela starodavne ptujske mestne vedute.

Zato Vas, gospa županja, prosimo, da storite vse, kar je v vaši moči, za ohranitev in smiselno prenovo stare usnjarne. Naši zanamci Vam bodo gotovo hvaležni.

Foto: Igor Sapac

Po odprto pismo so se podpisali Igor Sapač, Franci Lazarini, Miloš Kosec in sopodpisani Tamara Andrejek, Miran Aplinc, Jana Babšek, Gorazd Bajc, Gorazd Bence, Sonja Bezjak, Matjaz Bizjak, Janez Bogataj, Tomaž Brejc, Matevž Čelik, Petra Čeh, Alenka Černelič Krošelj, Tia Čiček, Živa Deu, Miran Erič, Mojca Ferle, Darko Friš, Boris Golec, Nataša Golob, Matija Grah, Matjaž Grahornik, Tatjana Greif, Luka Gruškovnjak, Mitja Guštin, Oskar Habjanič, Aleš Hotko, Andrej Hozjan, Jože Hudales, Sonja Ifko, Ana Iskra, Mojca Jenko, Maja Justin, Metoda Kemperl, Irena Lačen Benedičič, Renata Komić Marn, Irena Koncut Marolt, Mateja Kos Zabel, Tina Košak, Gabrijela Kovačič, Bine Kramberger, Peter Krečič, Ana Krevelj, Vesna Krmelj, Primož Lampič, Katja Mahnič, Mateja Matjašič Friš, Aleš Maver, Andreja Maver, Mateja Medved, Nina Mertik, Marija Metlika, Ida Murgelj, Rajko Muršič, Branko Mušič, Tomaž Nabergoj, Renata Novak Klemenčič, Mija Oter Gorenčič, Alen Ožbolt, Verena Perko, Andrej Pleterski, Kaja Pogačar, Nataša Polajnar Frelih, Ana Porok, Katarina Katja Predovnik, Miha Preinfalk, Jelka Pšajd, Mateja Ratej, Helena Rožman, Tajda Senica, Helena Seražin, Metka Sitar, Jure Smolinsky, Petra Smolinsky, Andrej Smrekar, Bernarda Stenovec, Ferdinand Šerbelj, Mojca Šifrer Bulovec, Katarina Šmid, Sanja Špindler, Nataša Šprah, Špela Šubic, Branko Šuštar, Roža Tominšek, Klemen Uršnik, Aleš Vodopivec, Asta Vrečko, Bogo Zupančič, Nives Zupančič, Barbara Žabota, Irena Žmuc. 

Pritličje v stari usnjarni.
Tako je videti prvo nadstropje.
V takšnem stanju je ostrešje stare usnjarne.

Komentarji (1)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Ljubica (nepreverjen)

Vlado Kreslin

Starejše novice