Robert Ciglenečki je bivši kapetan slovenske hokejske reprezentance in hokejskega kluba Olimpija.
Zapustil je hokejske vode in ustanovil Center za nevrorehabilitacijo Theramoto, kjer danes deluje kot »deklica za vse«, pravi.
Od pomoči prijatelju do pomoči vsem Slovencem
»Začelo se je, ko sem pomagal prijatelju iz otroštva. Opazil sem, da otroci, ki se soočajo s cerebralno paralizo in ostalimi boleznimi oziroma stanji, ki potrebujejo terapijo, morajo to poiskati v tujini. Zaželel sem si, da jim tega ne bi bilo treba in da bi lahko vse uredili v Sloveniji, kar bi bilo lažje za starše in otroke,« za Ljubljanainfo razlaga o tem, kaj ga je spodbudilo k vzpostavitvi centra.
Center je zaživel leta 2017. Ciglenečki poudarja, da centra posebej ne oglašujejo, temveč stranke pridobivajo z dobro besedo, ki jo širijo zadovoljni uporabniki.
V času svojega delovanja so se preselili na nov naslov v Zalogu, kjer bodo po novem strankam nudili tudi možnost prenočišča.
»Po tem se je izkazala potreba, saj če nekdo dva ali tri tedne izvaja intenzivne terapije pri nas in prihaja iz oddaljenih krajev, večji del dneva preživi na terapijah, kar pa je utrujajoče že samo po sebi. Poleg tega pa imamo tudi stranke iz tujine. Tukaj imamo tudi prostor, kjer se lahko starši spočijejo in kuhinjo, kjer si lahko skuhajo topel obrok,« razlaga.
Vsakemu pacientu se posvetijo posebej
Centri za nevrorehabilitacijo v Sloveniji sicer obstajajo, a ne izvajajo tako strnjenih intenzivnih terapij, kakršne izvajajo v centru Theramoto, saj pri njih s pacienti izvajajo terapije tudi do pet ur dnevno.
V centru Theramoto jim še ni uspelo pridobiti koncesije, čeprav so že večkrat poskušali – zato delujejo kot zasebniki.
»Trudimo se prisluhniti željam naših strank, da pri nas za svoj denar dobijo največ, kar lahko, da bodo nekoč delno ali povsem samostojni v življenju, neodvisni od ustanov in svojih najbližjih. Pot, po kateri hodijo, je trnova,« opisuje dodano finančno breme staršev, ki jih takšne, sicer izjemno koristne terapije, prinašajo.
Center obiskujejo predvsem otroci in odrasli s cerebralno paralizo, mišično distrofijo, zaostankom v razvoju, Downovim sindromom, mikrocefalijo, po možganski kapi, po etapni fitbrotomiji po Ulzibatu in raznih operativnih posegih …
Ti naj bi, če s terapijo začnejo pravočasno, dosegali ogromne napredke. Za tovrstna stanja in bolezni namreč potrebujejo intenzivno terapijo, da si telo zapomni gib in ga ponotranji.
Zato je pomembna zgodnja obravnava, saj je pri teh stanjih šteje vsak dan. Poudarja, da je s takšno terapijo potrebno začeti zgodaj.
Intenzivne terapije
V centru Theramoto pa za terapije uporabljajo kombinacijo adeli in therasuit metode, prva izhaja iz Rusije, druga pa iz Združenih držav Amerike.
V ta namen so na začetku pripeljali terapevte iz tujine, ki sedaj predajajo svoje znanje slovenskim fizioterapevtom, ki so zaključili študij. S stranko hkrati delata dva ali trije terapevti.
Ciglenečki razlaga, da se lahko pohvalijo s tem, da se dodobra posvetijo vsakemu posamezniku in prilagodijo terapije vsakemu posebej. Prav tako obljublja, da vsem, ki niso povsem prepričani o njihovem centru, lahko prvo obravnavo in spoznavanje njihovega centra nudijo brezplačno.
Intenzivna terapija traja od dva tedna do tri tedne, tudi do pet ur na dan. Ko se terapija v centru konča, stranke dobijo napotke, povezane s tem, katere vaje morajo opravljati po terapiji še doma.
»Le z 'drilom' se pozna napredek,« poznavalsko doda Ciglenečki.
Pove, da dajejo velik poudarek tudi regeneraciji, da stranko pripravijo na napore naslednji dan intenzivne terapije.
Takšna terapija lahko, po najboljšem scenariju, nekoga z blažjo obliko cerebralne paralize postavi povsem na noge, da lahko povsem samostojno živi življenje.
»Te otroke primerjam s profesionalnim športnikom«
»Uporabniki priznajo, da je težko, a ravno teh nekaj ur, ki jih preživijo pri nas, jim pogosto pomaga tudi psihološko,« razlaga in ob tem pove, da skušajo pri otrocih vzbuditi zavedanje, da skozi igro delajo nekaj zelo koristnega zase.
»Te otroke zmeraj primerjam s profesionalnimi športniki. Res garajo – kot športniki. Čez sezono garajo, potem si lahko privoščijo nekaj manjšega odmora, ampak morajo fizično pripravljenost vzdrževati. Če se zapustiš, pride nazaj šibkost, moč pa se začne izgubljati. To je tisto, kar naše uporabnike sili, da so celo življenje aktivni,« razlaga o svojih najmlajših uporabnikih.
Se mu je hokej zameril?
Svojo hokejsko kariero je zaključil skoraj iznenada in se podal v povsem druge vode – vodenje nevrorehabilitacijskega centra, na videz precej daleč stran od športa.
Zato smo ga vprašali, ali se mu je hokej zameril: »Ne, kje pa!« odgovori v smehu, nekoliko presenečen nad vprašanjem.
»Hokej se mi ni zameril. Vse se je začelo s hokejem – z ekipo smo pripravljali dogodke, kjer smo pomagali otrokom s podobnimi boleznimi. Vendar to vseeno ni bilo dovolj, da bi premaknili stvar na bolje. Res me je žalostilo, da starši teh otrok nimajo dostopa do različnih terapij. Zato sem se lotil te zgodbe, ki pa je precej podobna hokejski: za rezultat sta potrebni disciplina in red, delo in vztrajnost. Tega sem se pri hokeju naučil,« razlaga.
Pove, da je sicer res, da ko je zaključil s kariero, ni več pomislil, da bi se vrnil. »Bi šel še enkrat čez vse to. Ampak družina je takrat žrtvovala čas zame in v nekem trenutku je bilo prav, da jim to povrnem,« za Ljubljanainfo razkrije bivši hokejski kapetan in pove, da center pravzaprav vodijo družinsko – tudi žena zelo veliko pomaga.
Pove tudi, da so se s hokejem ukvarjali tudi njegovi otroci: »Sem jih sicer 'nazaj držal'. Sem jim povedal, da je to zelo naporen šport in da je potrebnega veliko odrekanja. Nekaj časa so vztrajali, nato pa so zimski šport zamenjali za letnega in zdaj vsi trije trenirajo atletiko, najmlajša dva pa poleg tega še judo.«
»Skratka, ni zamer do hokeja, sem se pa podal na drugo pot, začel drug življenjski projekt, ki pa ni lahek, ampak smo uspešni, se razvijamo, kar mi daje upanje, da sem na pravi poti,« zaključi.
Starejše novice
