Ko me je Tamara Lah, dolgoletna članica malteškega reda v Sloveniji, povabila na Debeli rtič, v mladinsko zdravilišče, kjer že leta s pomočjo cerkve in donatorjev organizirajo počitnikovanje za romske otroke iz naselja Pušča v Prekmurju, sem takoj rekla da.
Ob teh visokih temperaturah težko rečem ne morju, pa tudi počitnicam z otroki se nikoli ne bi odrekla. Ne glede na to, od kod prihajajo, kakšne so vere ali barve. Otroci so otroci, vsi so enaki. In ker z romskimi otroki še nikoli nisem bila na letovanju, ni bilo niti enega razloga, da se ne bi pridružila veseli karavani.
Z avtobusom me skupina pobere v Ljubljani, sem edina iz glavnega mesta, drugi prihajajo iz Prekmurja. Na avtobusu me pričaka kup razposajenih otrok in njihove mame. Vsi veseli dopusta na obali in novih dogodivščin. Lepo me sprejmejo, čeprav začutim rahlo distanco, vseeno sem zanje tujka, pa še »civil«. Tako nas od vekomaj, belce, kličejo naši romski državljani.
Pripravljena sem na njihovo nezaupljivost, vseeno sem zanje novinka, pa še novinarka za povrh.
Po dobri uri vožnje prispemo na cilj, v Mladinsko zdravilišče Debeli rtič. Nazadnje sem bila v tem resorju pred približno tridesetimi leti, veliko se na žalost ali pa na srečo v tem našem edinem otroškem počitniškem raju ni spremenilo.
Še vedno iste postelje, oprema jedilnice je iz leta 1983, pijem kavo iz pločevinastih posodic, enakih, kot jih uporabljajo v vrtcu, čas se je ustavil daleč nazaj, ampak vse skupaj ima neki čar, v sebi nosi mehko nostalgijo.
Otrokom je vseeno, kakšne barve je fasada na stavbi in kdaj so nazadnje prenovili avlo doma Bor, v katerem smo nastanjeni. Veselo se zaženejo na otroška igrišča, na prizorišču je kup drugih otrok, vsi prihajajo iz različnih koncev Slovenije, okoli nas je pisana mineštra otroškega smeha in različnih narečij.
Klasične počitnice
Spoznam Sonjo Horvat, dolgoletno članico malteškega reda, ki romske otroke vozi na morje več kot deset let: »Vsako leto jih peljemo na morje in se z njimi dobro poznamo.
Vsi naši prekmurski Romi so globoko verni, zelo so povezani s cerkvijo, včasih se odpravimo tudi na romanja, celo v Lurdu smo že bili.« Naslednje dni se poskušam vklopiti v skupino, ženske so prijazne, zaradi mene govorijo slovenščino, med sabo se pogovarjajo v romskem jeziku.
Prav zanimivo jih je poslušati, kako neobremenjeno in tekoče preklapljajo iz jezika v jezik. Vse prihajajo iz romskega naselja Pušča nedaleč stran od Murske Sobote, z otroki najlažje navežem stik. Naslednji dnevi so identični vsem dnevom na počitnicah: zajtrk, odhod na plažo, kosilo, počitek, plaža in tako naprej.
Vmes s Sonjo pripraviva delavnice, izdelujemo nakit iz pisanih korald, rišemo, ustvarjamo, igramo namizni nogomet in tudi veliko plešemo. Slednje me najbolj preseneti. Naši Romi, sploh prekmurski so že leta tako asimilirani, vključeni v okolico in v naš način življenja, da se njihova vas na zunaj po ničemer ne razlikuje od drugih prekmurskih vasi.
Tudi gospe iz moje počitniške družbe na zunaj, razen po rahlo temnejši koži, v ničemer niso drugačne od mene. Urejene, moderno oblečene, polovica ima lase tako kot »civilke« pobarvane s svetlejšo barvo.
Če ne bi vedela, da so Rominje, bi za polovico trdila, da so Italijanke ali Španke. Otroci pa lepi kot angelčki in navihani kot hudički. Tako kot vsi otroci na svetu. Živahni, poredni, na trenutke razvajeni, nežni in popolnoma iskreni.
Postala sem babica
Eden izmed njih me ves čas kliče babica. Nihče me še ni klical tako. Ponovim mu svoje ime, a mali odkima, mi ponovno reče babica, me objame okoli pasu in pri tem ostaneva.
Najprej nisem razumela, kako mi lahko reče babica, saj sem v cvetu mladosti, malo čez petdeset, a kmalu dojamem. Na morje je prišel z babico, ki je mojih let, tudi nekaj čez petdeset.
»Moja hči je rodila že pri sedemnajstih,« pove ženska, ki deluje mnogo bolj zgarana od mene, »tudi jaz sem imela otroke zelo zgodaj, pri nas je normalno, da smo ženske v petdesetih že stare mame. Zato te Kristjan kliče babica.«
Nasmejim se in nimam nič proti. Tudi babica moram enkrat biti in nihče me ne bo vprašal, ali sem pripravljena na to življenjsko vlogo.
Neznano število Romov v Sloveniji
V Sloveniji po podatkih Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo iz leta 2014 živi okoli 11.700 Romov, od tega največ na območjih centrov za socialno delo Maribor in Murska Sobota (skupno 3000). Sledijo Novo mesto, Črnomelj in Kočevje.
Uradnih podatkov o natančnem številu Romov pri nas ni, zato je ta ocena določena na podlagi raziskave med centri za socialno delo, ki jo je izvedel omenjeni inštitut. Po veljavni zakonodaji ministrstva, vladne službe in druge pristojne institucije posebne evidence o številu Romov oziroma oseb na podlagi etnične pripadnosti ne smejo voditi.
Ob zadnjem popisu prebivalstva, ki je vključeval tudi etnično pripadnost, se je za pripadnice in pripadnike romske skupnosti opredelilo 3246 oseb, dodatnih 3834 pa je kot materni jezik navedlo romski jezik. Tudi zaradi teh podatkov poznavalci ocenjujejo, da je številka 11.700 prenizka in da se mnogi Romi o svoji etični pripadnosti enostavno ne želijo izreči.
Romi v povprečju živijo dvajset let manj
Tri leta stara raziskava Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja, ki v javnosti ni imela nobenega odziva, ugotavlja, da Romi v Sloveniji zaradi načina življenja in razmer, v katerih živijo, umirajo prej kot drugi prebivalci.
Podatki kažejo, da je pri romskih dojenčkih do prvega leta starosti umrljivost celo štirikrat višja kot pri dojenčkih v tej starostni skupini v Sloveniji, pri otrocih od prvega do četrtega leta pa je umrljivost pri Romih celo sedemkrat višja.
Raziskava je pokazala tudi, da je povprečna življenjska doba za moške Rome 48 let, za ženske pa 63 let, kar je v povprečju (55 let), skoraj za 20 let manj v primerjavi s splošnim prebivalstvom Slovenije (77 let).
Na zdravje Romov v Sloveniji vplivajo predvsem socialno-ekonomski dejavniki, kot so neprimerne bivalne razmere, nizka stopnja splošne in zdravstvene pismenosti, večgeneracijska brezposelnost, revščina, večplastna prikrajšanost in socialna izključenost.
Moderni Romi
Romkinje iz Pušče živijo sodobno življenje, v modernih hišah, v vasi so vodovod, kanalizacijo in elektriko dobili pred nekaj desetletji, celo prej kot nekatere druge prekmurske vasi.
Večina jih je delala za šiviljskimi stroji v pokojni Muri, starejše ženske so danes na čakanju, mnoge so zbolele, mlajše Romkinje pa večinoma delajo čez mejo, v Avstriji.
»Tudi tam niso ne vem kakšne plače, delam v tovarni, dobim okoli 1300 evrov na mesec,« pove mamica sedemletne punčke, ki mora zaradi otroka iskati dopoldansko delo: »Normalnih služb pa v Prekmurju ni.«
Podobne zgodbe z mano delijo tudi druge Romkinje. Borijo se za delo, preživetje, spoštovanje in za svoje otroke, katerim želijo lepšo prihodnost. Opazim, da so dobre mame, vse, kar počnemo, je prilagojeno otrokom, nobena svojega potomca ne izgubi izpred oči niti za sekundo.
Lahko bi rekla, da so celo bolj zaščitniške do svojih otrok, kot sem pričakovala.
»Za nas so otroci sveti,« pove Sonja, ko pakirava popoldansko malico za otroke, ki jo neseva na plažo, sama pa pomislim, da mora biti nekaj tudi v strahu ljubečih staršev, saj je po statističnih podatkih umrljivost romskih otrok pri nas nekajkrat višja kot med drugim prebivalstvom.
Nastop za dobrotnike
Vsako jutro vadimo ples, zadnji dan počitnic nas bodo obiskali njihovi dobrotniki, predstavniki malteškega redu v Sloveniji, in zanje otroci pripravljajo nastop. Vsi plešejo, s sabo imajo tolkala, pisana krila in rute za fante, ki si jih zavežejo okoli pasu.
Navdušeno spremljam njihove vaje, presenečena sem nad veseljem, ki ga imajo vsi do plesa in nastopa ne glede na spol in leta.
Oči se jim zasvetijo, na usta se jim nariše nasmeh, vidim očitno razliko med slovensko in romsko kulturo. Še dobro, pomislim, da jih nismo čisto posrkali vase, da ohranjajo malo svobode in pisanosti v glasbi, plesu in kulturi. Čez dobro desetletje tudi tega ne bo več.
Romi uživajo več zdravil
Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je poraba zdravil pri Romih v povprečju za devet odstotkov višja kot pri celotnem prebivalstvu Slovenije.
Romi porabijo za 188 odstotkov več zdravil skupine P, kamor spadajo antiparazitiki, insekticidi in repelenti, za 98 odstotkov več zdravil za bolezni dihal, za 50 odstotkov več za sistemsko zdravljenje infekcij, za 20 odstotkov več zdravil za bolezni kože in podkožnega tkiva ter za 10 odstotkov več tistih z delovanjem na živce.
Nizka starost porodnic
Rominje imajo dve tretjini porodov v starosti od 15 do 24 let. Četrtina Rominj rodi prvega otroka do devetnajstega leta. Najmlajše Rominje, ki so rodile, so bile stare 14, najstarejše pa 44 let.
Povprečna starost porodnic je bila pri Rominjah skoraj za pet let nižja (24,6 leta) kot pri ženskah splošnega prebivalstva (29,1 leta).
Maša v hotelu
Sobota je svečan dan. V hotelu Arija uredimo sobo za mašo, voditeljica Sonja je nemirna, skrbi jo, ali bo vse na svojem mestu, ali bo nastop potekal tako, kot si je zamislila.
Ob petih popoldne se dobimo v improvizirani kapeli, vsi smo lepo oblečeni, za k maši. Duhovnik Milan Pregelj, ki je tudi vojaški kaplan, daruje mašo, sodelujoči odpojejo nekaj cerkvenih pesmi, pozdravi nas Roman Vučajnk, vitez malteškega reda in predsednik humanitarne organizacije pod pokroviteljstvom Katoliške cerkve, društva Malteška pomoč Sloveniji.
»Naše poslanstvo je skrb za uboge, naš smisel je lajšati stiske,« pove skromno, naša počitniška skupina pa jim v zahvalo odpleše in odpoje nekaj romskih in tudi slovenskih pesmi. Brez treme, s hvaležnostjo in veseljem, da imajo komu pokazati, kdo so, od kod prihajajo in kaj jih veseli.
Starejše novice
