To je še ena izmed srce parajočih zgodb, ki jih piše Slovenija.
»Sem Mici, skoraj jih imam že 85. Leta že živim sama. Moža je vzel rak, sin pa je nekje po svetu. Verjetno v zaporu. Vedno se je v nekaj zapletel. Imam svojih 405 evrov penzije. Ne rabim več, nekako sem se navadila s tem živeti. Grem po znižan kruh zvečer, pa po zelenjavo, ki je malo bolj slaba. Če je kruh trd, ga malo razmočim v mleku in vodi. Vedno mešam. Da se prišpara. Gnile jabolke obrežem, pa so za kompot. Solato preberem, pa je za kosilo. Včasih imajo kak znižan kivi, tega imam rada. Mleko in meso pa sem vedno vzela iz predala pred pretekom roka. Mleko, pa včasih kako meso. Sem za pet evrov včasih veliko dobila.
Potem pa je prišel ta virus.
Ko sem šla v trgovino, so me skoraj pohodili prve dneve. Ljudje so me rinili, pa jemali vsevprek. Pa je vedno dosti vsega. To pa so ves papir za stranišče pokupili. Meni ni ostalo drugega, kot da dragega vzamem. Pa ga ne bi rabila, če ne bi po pet kosov ga vzeli.
Potem so odprli za nas – penzioniste.
Tri kilometre imam do trgovine. Ko sem šla prvič, nisem mogla noter, ker nisem maske imela. Doma pa sem imela samo še malo kruha. So se mi noge tresle, je bila le dolga pot. Sem zadnji kos pojedla, ko sem nazaj prišla praznih rok, pa si masko naredila. V lekarni mi je po telefonu rekla, da so po 20 evrov! Pa sem jo zašila. Pa šla popoldne spet in nisem mogla v trgovino. Je bila za mlade. Ni bila ‘moja’ ura. Mi je ena mlada potem kruh prinesla. Pa mleko! Kako bi drugače? Do zjutraj čakala pred štacuno? Lačne pa me noge ne nesejo tak daleč.
Takrat smo še rabili rokavice. 50 evrov sem dala za škatlo. Kaj pa bi? Moral si jih imeti. Tega ne moreš sam narediti. Brez pa nisi v trgovino mogel. Na koncu pa sem jih pol lahko vrgla, ko so rekli, da niso več nujne. Ja. Drago sem dala. Samo naša trgovina je služila. Drugam pa nisem mogla.
Za razkužilo – ja, saj priznam. Enega sem vzela v trgovini, ko ni nihče gledal. Pa s kisom in alkoholom sem ga zmešala. So pekle roke, ampak sem potrpela.
Gužve ni bilo več, pa tudi znižane hrane ne. Ljudje so kupili ono mojo polento, ono tapoceni. Prej nihče ni jedel te za trideset centov! Pa kvasa ni bilo, ko pa je prišel, je bil zelo drag! Pa moka. Samo tadrage so še ostale. V trgovino sem hodila samo enkrat na teden.
Sem dala takrat 50 evrov za rokavice, pa mi je zmanjkalo konec meseca. Pa še hrana je bila draga. Mi ni ostalo nič za položnico za elektriko.
Tako je ne bi mogla plačati. Če banka ni delala. Pa sem mislila, da bom že. Ko bo dodatek. Ampak so za neplačane kar nabili dolg. Sploh za dopolnilno zavarovanje. Kar kazni.
Potem pa je še položnica prišla. Od bloka ... 28 evrov smo dali za čiščenje z razkužilom! Pa nas je v bloku prek 20! To je več kot moja penzija.
No. Saj smo dobili dodatek. Ampak je šel. Če pa so šle cene v trgovini gor! Pa ni bilo več znižanih stvari. Zdaj sem dolžna za zavarovanje, pa so mi ga vzeli. Pa moram še za zdravila doplačati.
Nekaj so vozili hrano prostovoljci. Ampak je rekla soseda, da samo eno in isto. Njej niso niti za sladkorno dieto pazili. Je mogla k zdravniku, ker jo je cuker položil, saj so dobro mislili. Samo, samo ... Sam krompir je bil. Mene pa niso niti vprašati prišli, dokler me ni ena mlada soseda nekam prijavila. Pa mi je potem eno drugo društvo prineslo hrano. Od onih pa kuhane nisem dobila. Pa mi ni žal. Je soseda na koncu še račun dobila.
Sem si malo želela, da me virus nese. Nekaj so govorili, da ti potem država da za pogreb. Ampak, ne vem. Sama tako nimam. Bi pa vseeno zraven moža ležala. Ampak so se mi pa nabrale položnice. Pa si misliš, kaj pa bo, ko bo drugi val? Naj kar pocrkamo?«
Humanitarček – društvo za promocijo humanitarne dejavnosti s projektom Vida opozarja na problematiko starostnikov, s katero se srečujejo vsakodnevno.
Za Micko je prijavo izpolnila soseda. Od konca aprila je del projekta Vida. Položnice pomagajo poravnati botri, pa tudi mleka ji ni potrebno več redčiti z vodo ... A koliko Vid je koronakriza še potisnila – prek že tako krhkega roba, se ob Facebook objavi žalostne zgodbe sprašujejo v humanitarnem društvu.
