Štajerski ultrakolesar razkril, kdaj je bilo najtežje: 880 kilometrov, 41 ur na kolesu in le dve uri spanja,

Medtem ko večina ljudi po neprespani noči komaj čaka, da se vrne v posteljo, je David Rihtarič na kolesu premagoval kilometre slovenskih cest. Štajerski ultrakolesar je v približno 41 urah prekolesaril 880 kilometrov, pri tem pa preizkušal tudi vzdržljivost pametne ure Huawei Watch GT 7 Pro.

Na pot se je podal ob 17. uri pred Kristalno palačo v Ljubljani, se ustavil na Ptuju, končal pa naslednji dan okoli 12. ure na Bledu.

Vmes je prevozil približno 880 kilometrov, premagal skoraj 10.000 višinskih metrov in spal le dve uri. Preizkušal je dve pametni uri Huawei Watch GT 7 Pro, ki sta bili uporabljeni na različna načina.

Izziv ni bil le preizkus baterije. Dolge ure na kolesu prinesejo tudi pomanjkanje spanja, nihanja energije in trenutke, ko je treba vztrajati kilometer za kilometrom. Pri tem je bila ključna spremljevalna ekipa, ki je skrbela za prehrano, opremo, varnost in spodbudo.

Riki je po koncu povedal, da se je počutil dobro, čeprav utrujeno, in posebej izpostavil podporo ekipe ter vseh, ki so ga spremljali na poti.

»Takšna podpora vedno veliko pomeni, še posebej v trenutkih, ko začne zmanjkovati energije.«

Kako je bil videti vaš dan med izzivom? Kako se na primer razporedi vožnja, počitek in prehrana?

»Pri takšnih izzivih dnevi in noči hitro izgubijo svoj običajni pomen. Večino časa preživiš na kolesu, za prehrano, hidracijo in vse ostalo pa skrbi spremljevalna ekipa. Hrano in pijačo večinoma dobivam kar med vožnjo, ustavljamo pa se predvsem takrat, ko je treba pojesti kakšen večji obrok, se preobleči ali nekoliko spočiti.

Tokrat smo imeli nekoliko več svobode pri razporejanju počitkov, saj ni bilo takšnega časovnega pritiska kot na tekmovanjih. Prvo noč sem si v Ljutomeru tik pred sončnim vzhodom privoščil pol ure spanja, drugo noč pa okoli pete ure zjutraj še uro in pol. Tako smo lahko vzpon na Vršič opravili pri dnevni svetlobi. V dobrih 40 urah sem torej spal vsega dve uri.«

Ste si med vožnjo vzeli tudi kakšen daljši odmor in kako se krajša čas med dolgimi urami na kolesu?

»Na tokratnem izzivu sta bila daljša postanka namenjena predvsem spanju. Skupaj sem spal dve uri, kar je za takšno preizkušnjo že kar nekaj počitka. Na tekmovanjih namreč pogosto ni časa za tako dolge postanke.

Sicer pa čas na kolesu mineva zelo različno. Včasih kilometri kar letijo, drugič imaš občutek, da se nikamor ne premakneš. Veliko mi pomeni komunikacija z ekipo, ki me spremlja iz kombija. Pogovarjamo se, kakšno rečemo, predvsem pa poskušamo ohranjati dobro vzdušje. V najtežjih trenutkih pa se osredotočim predvsem na naslednjih nekaj kilometrov in ne razmišljam o celotni razdalji, ki me še čaka.«

Kakšno vlogo ima ekipa pri izzivu in kako vse skupaj poteka iz njihove perspektive?

»Brez spremljevalne ekipe si takšnih izzivov sploh ne predstavljam. Tokrat so bili z mano vodja ekipe Damjan Rajh ter David Lukman in Lan Kokol. Damjan je skrbel za vodenje in usklajevanje ekipe, David in Lan pa sta se izmenjevala za volanom spremljevalnega vozila. Tisti, ki ni vozil, je medtem pripravljal napitke, hrano, oblačila in vse drugo, kar sem potreboval na poti. Tako sta lahko tudi sama izkoristila kakšen trenutek za počitek, čeprav je bilo spanja za ekipo zelo malo.

Medtem ko jaz kolesarim, oni skrbijo za prehrano, navigacijo, varnost, opremo in spremljanje mojega počutja. Tokrat so dodatno beležili še podatke o delovanju obeh ur. V kombiju praktično ni trenutka, ko se ne bi nekaj dogajalo.

Zame je pomembno tudi to, da me ekipa zelo dobro pozna. Damjan ima veliko izkušenj z vodenjem ekipe na ultrakolesarskih dirkah in pogosto že iz mojega vedenja prepozna, kdaj sem utrujen ali potrebujem dodatno spodbudo. Takrat je pomembno, da jim zaupam.

Ljudje pogosto vidijo samo kolesarja, ki pride na cilj, ne pa tudi vsega dela in odrekanja v ozadju. Zato vedno poudarjam, da to ni samo moj dosežek, ampak dosežek celotne ekipe.«

Kako izgleda potek priprave na tak izziv, fizično in mentalno?

»Za takšne razdalje se pripravljaš skozi vse leto. Za mano je že veliko let treningov in ultrakolesarskih tekmovanj, zato približno vem, kako se moje telo odziva na dolgotrajne napore. Letos sem na primer na Dirki okoli Avstrije prevozil okoli 2.200 kilometrov in premagal približno 30.000 višinskih metrov.

Na tokratni izziv se nisem posebej pripravljal, saj sem ga vzel kot enega izmed daljših treningov. Seveda pa takšnega treninga ne moreš opraviti brez ustrezne pripravljenosti.

Pri ultrakolesarjenju je poleg fizične pripravljenosti izjemno pomembna tudi psihična. Po toliko urah ne gre več samo za moč v nogah, ampak predvsem za to, kako se odzoveš na utrujenost, pomanjkanje spanja in trenutke, ko ti je vsega dovolj. To so stvari, ki se jih naučiš predvsem z izkušnjami.«

Kaj vam je med izzivom predstavljalo največji izziv in kako ste se spopadali z najtežjimi trenutki? Kaj so pa bili dobri trenutki?

»Najzahtevnejša je bila zagotovo druga noč. Po toliko urah na kolesu se začne močno poznati pomanjkanje spanja in takrat se odvija predvsem borba v glavi. Telo je utrujeno, koncentracija pada in vsak kilometer zahteva nekoliko več truda.

Prav med to drugo nočjo pa smo doživeli tudi enega najlepših trenutkov izziva. Ko smo kolesarili skozi Lipico, so nas v temi pričakale značilne bele lesene ograje in res čudovit ambient. Čeprav smo bili vsi že precej zaspani, nas je ta prizor povsem prevzel. Kot da bi za nekaj časa pozabili na utrujenost in dobili novo energijo.

Kasneje nas je med vožnjo ob Soči presenetil še velik jelen ob cesti. Tudi to nas je pošteno prebudilo. Zanimivo je, kako ti lahko po toliko urah napora že takšni majhni, nepričakovani dogodki povsem spremenijo razpoloženje. Ravno takšni trenutki mi ostanejo najbolj v spominu. Ne samo kilometri in številke, ampak vse, kar doživiš na poti.«

Kako je nastala ideja za ta izziv?

»Ideja je nastala v sodelovanju s podjetjem Huawei. Želeli smo preveriti, koliko časa lahko njihova pametna ura Watch GT 7 Pro zdrži med dolgotrajno kolesarsko aktivnostjo z enim samim polnjenjem.

Meni se je ideja zdela zanimiva predvsem zato, ker je bil cilj nekoliko drugačen od običajnih tekmovanj. Tokrat nisem lovil določenega časa ali uvrstitve, ampak smo želeli ugotoviti, kako dolgo bosta uri dejansko delovali.

Uporabljali smo dve uri z različnima načinoma uporabe. Ena je beležila kolesarsko aktivnost in podatke športnih senzorjev, druga pa je imela vključeno še navigacijo z glasovnimi navodili in prikazom poti. Izziv sem hkrati izkoristil kot dober trening, saj se nanj nisem posebej pripravljal.«

Kako se počutite zdaj, ko je izziv za vami, in ali ste zadovoljni z doseženim rezultatom?

»Po koncu sem se počutil dobro, čeprav je bilo po dobrih 40 urah na kolesu seveda nekaj utrujenosti. Z rezultatom smo zadovoljni, predvsem zato, ker sta uri zdržali dlje, kot smo sprva pričakovali.

Skupaj smo v približno 41 urah prevozili okoli 880 kilometrov in premagali skoraj 10.000 višinskih metrov. Uri sta zdržali skoraj do konca izziva, podatki pa so zdaj v analizi, tako da rezultate lahko izvete pri Huawei Slovenija.

Sprva smo sicer načrtovali približno 1000 kilometrov, vendar smo se po izpraznitvi obeh ur odločili, da izziv zaključimo. Del poti, vključno z vzponom na Vršič in nadaljevanjem proti Bledu, smo tako prevozili že brez beleženja na urah.

Zame je bila to še ena zanimiva izkušnja in dober trening, za celotno ekipo pa priložnost, da skupaj doživimo nekaj nekoliko drugačnega. Rad bi se predvsem zahvalil svoji ekipi. Vsak od njih je prispeval pomemben del k temu, da smo izziv uspešno izpeljali. Ljudje pogosto vidijo samo kolesarja, ki premaguje kilometre, veliko manj pa vse tisto, kar se dogaja v ozadju.

Vesel sem tudi, da smo lahko s podjetjem Huawei pripravili nekoliko drugačen kolesarski izziv in preizkusili nekaj, česar se do zdaj še nismo lotili.

Hvala tudi vsem, ki ste nas spremljali na poti in navijali za nas. Takšna podpora vedno veliko pomeni, še posebej v trenutkih, ko začne zmanjkovati energije.«

Maša Sarič