Uroš Kuzman je šel po poklicni poti svojega očeta ter starejšega brata, oba profesorja matematike.
»Ko nekdo dobro teče, mu je tek vse, nekomu, ki dobro riše, mu je risanje vse. Enako je z matematiko. Gre za neko strast do reševanja problemov, do tega, da si ti tisti, ki pride do rešitve.«
Poleg matematike je Uroš, že odkar se spominja, gojil ljubezen do javnega nastopanja. Najprej v tabornih nastopih, nato v pevskih zborih, danes pa na odrih kot stand up komik.
»To je skoraj čudno za človeka z govorno napako, da ga javno nastopanje tako potegne, a meni je to bilo zelo všeč. Jaz sem hodil na planinske tabore, kjer se je zvečer ob ognju nastopalo in jaz sem seveda bil zraven, potem sem sodeloval v pevskih zborih, pa v srednji šoli sem si kupil bas kitaro in sem igral v bendu.«
Preko orkestra v stand up
Še iz časov študentskih let je nepogrešljiv del Šaleškega študentskega orkestra, ki je bil zanj prvo kulturno platno in prvi vstop v stand up.
»To je bil mladostni projekt na faxu. Sedaj sicer nihče od nas ni več študent, a še vedno se imenujemo Šaleški študentski oktet. To je bil zame tudi nekako prvi vstop v stand up. Ker ko smo imeli koncerte je bila potreba, da te koncerte nekdo povezuje in prva leta sem jaz to malo improviziral, potem pa sem postajal vse bolj zahteven do sebe. Vedno je moralo biti smešno, zabavo.«
Leta 2010 je opravil tečaj stand up komedije pri Tinu Vodopivcu ter se srečal in začel ustvarjati s priznanimi komiki.
»Šola stand up komedije je bila nekako vstopna točka za nastope, saj smo potem kar naenkrat nastopali z Vodopivcem, Pižamo in Perico. Tako da, če je bil recimo neki nastop, je Vodopivec rekel 'Jaz grem. Naredil bom 40 minut, potrebujem pa še dva po 10 minut'. In na tak način sem naredil svojih prvih 100 nastopov. To je bila največja dobrobit tega.«
Po očetu podedoval strast do matematike
Oče je bil poglavitna vloga v njegovem življenju. Po njem ni podedoval le strasti do matematike, ampak tudi kanček smisla za humor.
»Oče sicer ni bil tako stand up komik, ampak je bil recimo vicmaher. Poznal je veliko vicev, in ko je bil v družbi ter odprl pivo, je začel pripovedovati vice. Se mi zdi, da to malo izumira. Včasih je bila folklora vicev tako specifična, ker jih razen v družbi nisi slišal. Pa tudi mislim, da smo malo počrpali ta diapazon novosti. Ker imaš vice v knjigah, na internetu. Včasih pa je bilo to res fajn, ker je bilo ustno izročilo, pa si šel v gostilno in so si pripovedovali vice.«
Z monokomedijo se je poklonil očetu
Po očetovi smrti se je v svoji monokomediji, ki jo je napisal v sodelovanju s Perico Jerkovičem, poklonil svojemu očetu.
»To predstavo sva s Perico začela delati februarja 2018, leta 2019 pa mi je umrl oče in takrat sem si rekel, da moram to narediti. Mislim, da je nasploh v gledališču fajn, če imaš močno čustveno izkušnjo in to poveš. Tako da mi je oče bil malo inspiracija pri tej predstavi. To, kar jaz igram, igram svoje življenje in ne neke vloge, zato sem eden redkih komikov v Sloveniji, ki lahko ta segment predstavi.«
Sicer pa, kot pravi, so komiki po eni strani egoisti, ki ne morejo en brez drugega.
»Stand up komiki ne morejo imeti društva, lahko pa imajo biro. Vsak stand up komik je malo egoist, dela malo zase, rad bi on uspel, rad bi on dobil čim več projektov, čim boljše stvari, ampak hkrati pa se zavedamo, da pa pridejo situacije, v katerih pa ne moremo en brez drugega in potem si pomagamo.«
Starejše novice
