V času, ko imamo občutek, da zvezdnike zaradi različnih medijskih percepcij praktično poznamo, je bil namen tega intervjuja nekoliko drugačen: Predstaviti javnosti znanega pevca, ampak brez poskusa iskanja senzacionalističnih izjav, temveč kot osebo z zgodbo, ki o temah, tako glasbenih kot tudi drugih, razmišlja na poglobljen način.
Pogovarjali smo se z 28-letnim Žanom Serčičem, ki ga je javnost spoznala že pri 16-letih letih v šovu Slovenija ima talent.
V tokratnem intervjuju je o svoji zgodbi spregovoril na nekoliko drugačen način: govorili smo o začetkih v medijskem svetu, ki pri 16 letih niso bili le lahki, o njegovem rojstnem kraju, na katerega je neizmerno ponosen in v katerem ima občutek, da se med sabo ljudje vedno spodbujajo, pa o selitvi v Ljubljano.
Spregovorili smo tudi o njegovem glasbenem ustvarjanju in tem, kako se je v dobi digitalizacije glasbeni prostor spremenil, kar za glasbenike ni nujno pomenilo pozitivne spremembe, beseda pa je nanesla tudi na to, kakšen vpliv imajo lahko glasbeniki z večjim številom sledilcem na družbenih omrežjih: lahko mlade nagovorijo tudi k temu, da se odpravijo na prihajajoče Evropske parlamentarne volitve?
V živo boste Žanu Serčiču lahko prisluhnili 23. marca 2024 v Slovenskem narodnem gledališču Maribor, v Ljubljani pa bo nastopil 18. junija 2024 v Križankah.
Bi se pri prvem vprašanju, ker smo v prvi vrsti lokalni mediji, ustavili ob kraju, iz katerega prihajaš: Lenart v Slovenskih goricah. Kaj ti tvoj rojstni kraj pomeni? Kako bi ga opisal?
»Zelo sem ponosen na kraj, od koder prihajam in zelo ponosen na to, kako je odraščati v malem mestu. Lenart je malo mesto, ki pa je v resnici epicenter okoliških krajev, od koder prihaja večina mojih sorodnikov.
Se pravi in v Prlekiji in na Štajerskem je praktično celo moje sorodstvo. Vidim tudi, kakšna je razlika med tistimi, ki so odraščali izven Ljubljane, nekako ni take tekmovalnosti med sabo in vsak se bolj fokusira na svoje, med sabo se tudi dosti spodbujamo in navijamo drug za drugega. Tudi, če nekdo gre iz manjšega mesta in poskusi v večjem mestu.«
Dve leti nazaj si se preselil v Ljubljano. Kako bi jo opisal v primerjavi z rojstnim krajem?
»Glavna stvar, ki bi jo izpostavil, je, da je frekvenca življenja v Ljubljani dosti hitrejša. Ko sem se preselil iz Lenarta, sem se preselil dobesedno v center Ljubljane, živeti v centru pa je tudi čisto nekaj drugega, kot živeti na obrobju Ljubljane.
Ravno zato sem želel izkusiti, kako je živeti v prestolnici in v centru, je enostavno kup dogajanja in inspiracije, lahko pa je tudi dosti informacij in dosti motečih faktorjev, če se pustiš in greš mogoče na ta način življenja, kot so ulice in kavice. Na splošno si predstavljam, da za nekoga, ki bi celo življenje lahko živel v centru, mora imeti ta način življenja, jaz pa sem bolj rutinski človek in imam rad določene stvari: studio, vaje, trening …
Take stvari so mi dosti pomembne in v centru Ljubljane je to malo težje, ker vse traja. Že priti od doma do fitnesa ni pet minut več, tako kot je bilo v Lenartu, zdaj je 20 minut, ker je gneča na cestah. (smeh) Sem se pa pred kratkim preselil na obrobje Ljubljane in mi je bilo zelo dobro to zaužiti in tudi tam doživeti Ljubljano kot samo. Ker Tromostovje je zelo inspirativno.
Če primerjam s svojim rojstnim krajem, je najbolj razlika v tem, da ko stopiš na ulice Ljubljane, je 10.000 ljudi in te noben ne pozna. V Lenartu stopim na ulico, jih srečam 100 in poznam vse in je takoj neki domač občutek. V resnici pa se tudi tam dogajajo projekcije samega sebe, se pravi, kako ti misliš, da te gledajo ljudje, ki so s tabo odraščali.
Nikoli se ne osvobodiš ideje o tem, kdo bi lahko bil. In dokler se jaz nisem preselil stran od tega, do takrat se nisem rešil te ideje. Šele ko sem se preselil, sem ugotovil, da sem lahko točno to, kar hočem biti. Vendar vidim, da ko pridem nazaj v Lenart, mi ljudje vedno pravijo: 'Imaš to!', kar razumem kot to, da se ni šlo za to, da bi kadarkoli želeli svoje ideje implementirati name. Ne gre za neko tekmovalnost, ampak za spodbujanje. Najlepše je začutiti, da imaš podporo domačega kraja.«
Pa se je pogled nate spremenil? Ali nate gledajo bolj kot na zvezdnika ali je ostalo enako kot včasih?
»Ko sem se pojavil na televiziji, so oni čakali, kako bom jaz začel pristopati do njih, ali se bom začel obnašati vzvišeno. Ampak sem še vedno ostal isti in sem še vedno hotel in želel, da me vsi dojemajo isto in tako željo imam še vedno. Mogoče me več ljudi v mojem kraju sedaj prepozna, ampak so vedno, ko pristopijo, zelo spoštljivi.«
Javnosti si se prvič predstavil pri 16 letih v oddaji Slovenija ima talent. Kako si se takrat soočil z vsem medijskim svetom in izzivi? Je bilo to zaradi starosti težje in ali bi celotno izkušnjo pri teh letih ponovil?
»Če bi to ponovil pri teh letih, bi sigurno veliko stvari naredil drugače. Ampak če tega ne bi naredil takrat, pa dvomim, da bi bil tak človek danes. Se pravi je zelo filozofsko vprašanje: a bi, kaj bi se zgodilo, če ne bi … Ampak vseeno mislim, da pri 16 letih noben ni pripravljen na to, na kar se ti v tem primeru zgodi. Mislim tudi, da ima veliko ljudi nek moment in svojih pet minut, potem pa kar naenkrat poniknejo.
Vseeno mislim, da je to vedno odraz nas samih, ker sem se tudi jaz v tem znašel in tudi jaz sem pri 19 letih za leto in pol izginil. In sem moral izginiti, da sem lahko sploh dojel: 'Meni se je življenje spremenilo' in odločil sem se, da je to postala moja profesija in v tem želim postati najboljši, kar se da: zase. Pri 16 letih je to prišlo iz danes na jutri, se pravi: isti dan, preden sem bil na televiziji, noben ni vedel zame, ko sem drugi dan prišel na avtobus, pa so vsi vedeli in začeli so se glasni kriki punc.
Takrat je bilo meni, kot introvertiranemu Žanu, zelo sramežljivemu 16-letniku: 'U, zakaj mi ni noben povedal tega, da se bo to zgodilo?'«
»To je trajalo nekaj časa, da sem se s tem lahko soočil, vseeno sem in takrat in zdaj, čutil iskreno hvaležnost, da lahko to počnem, da sem lahko na odru in da dobivam toliko pozornosti od ljudi zaradi tega, kar počnem, in to je na nek način cena tega, da lahko delam to in da tudi v privatnem življenju enostavno ta lik obstaja, ki je prisoten tudi na televiziji. Jaz sem Žan za vse ljudi, ki me poznajo in ta lik Žana Serčiča ima v javnosti odgovornost, da se vede na nek način in da ima občutek, da ga lahko nekdo gleda in da nekdo lahko pristopi.
To je nekaj, s čimer sem se sprijaznil šele kasneje, pri 16 letih tega nisem razumel, niti nisem o tem razmišljal. Vidimo lahko tudi primere, kaj se zgodi, če nekdo tako mlad doseže svetovno slavo. Vsi ti zvezdniki: na primer Justin Bieber ali Shawn Mendes so zaradi anksioznosti in depresije izginili potem čez par let. In zdaj recimo oba počasi spet prihajata nazaj, ker je bilo takrat preveč. Lahko si predstavljam: vseeno je pri nas manjši spekter tega …«
Novembra je izšel album Ljubezenske igre, 14. februarja je izšel prvi koncertni album, zdaj pa že nastaja nov album. Kako se bo ta album razlikoval od prejšnjih in kje si dobil največ navdiha: tako za prejšnje albume kot za prihajajočega?
»Album Ljubezenske igre je nastajal skoraj dve leti, pri tem albumu sem začel sodelovati s Krešimirjem Tomcem (Krešotom). Pred tem pa sem delal bolj ali manj sam in kot producent in kot aranžer in ko sem dobil rdečo nit za album Ljubezenske igre, je bil ta album bolj obarvan z latino ritmi, tudi mediranskimi in balkanskimi, sem pa nato želel vpeljati še eno novo dimenzijo in Krešimir, ki je strokovnjak take glasbe in začetnik skupine Cubismo, s katerimi sem imel tudi čast sodelovati in imam na tem albumu tudi duet z njimi, je bil pravi človek za to.
Sigurno se ta album, ki ga zdaj ustvarjam s Krešimirjem, nadaljuje od prejšnjega, ima pa novo dimenzijo: Vsem, ki jim album dam za poslušati, rečejo, da je to bolj odrasel Žan.«
Ekskluzivno smo lahko prisluhnili tudi novi pesmi, za katero lahko rečemo, da jo tako poslušalke kot tudi poslušalci lahko z razlogom nestrpno pričakujejo.
Besedila tvojih pesmi bi lahko opisali kot ljubezenska. Ali pesmi nastajajo na podlagi osebnih izkušenj in kaj želiš preko njih sporočiti svoji publiki?
»Mislim, da se konkretno čuti, da so vse moje pesmi napisane iz osebnih prigod in občutenj, ki sem jih doživel. Večkrat je tudi zaradi tega strašljivo, ko napišem kakšen komad in je tako realen in moj, tako resnično odraža, kako se počutim in kaj se je zgodilo, da me včasih malo stisne.
Pomislim: ali bi to sploh predstavil ljudem? Ali bojo na ta način mogoče malo preveč izvedeli o meni? Ampak se dostikrat spomnim Davida Bowieja, enako je rekel tudi Sting: Če te vsaj malo ne stisne, preden izdaš komad, potem to ni pravi komad. Moj namen pravzaprav ni bil nikoli, da bi specifično kaj želel sporočiti publiki skozi pesmi, ampak se je samo od sebe zgodilo ravno to: ker sem sam dal toliko 'duše na pladenj', je potem publika to začutila in rekla: okej, tudi jaz se tako počutim, kot se Žan v tej pesmi, ampak ne znam tega povedati in opisati, ampak ta pesem to opiše in zdaj lahko ta čustva podoživljam.
Najlepše mi je videti to na koncertih, se dobesedno terapija v hipnozi dogaja, za te dve uri, ker nekaterim ljudem kar solze pritečejo pri nekih pesmih in to pomeni, da vzbudi pesem občutke, ki so v njih in se z njimi poistovetijo, tako da se to sporočilo dogaja samo od sebe.«
V tvojih pesmih lahko zaznamo tudi precej latino ritmov. Kdo ti je pri tem predstavljal inspiracijo, s kom pri ustvarjanju sodeluješ?
»Ogromno sem se naučil od Krešimirja. Naučil me je vseh mogoče bolj zahtevnih ritmičnih vzorcev, neke melodije so bile moje ideje, ko pa sem prinesel k njemu je na primer rekel: aha, to je kizomba, to je reggaeton, to je bachata, to je salsa.
Osebno to v principu razumem, ampak v te podrobnosti, v katere sva šla z njim, kako sem začel dojemati latinskoameriško glasbo in tudi različne sloge v njej, na to je največji vpliv imel Krešimir. Njegovo znanje tako bas kitare kot produkcije je enormno. Ima res zelo širok spekter razumevanja.«
V dobi digitalizacije je glasbo precej preprosto pridobiti iz interneta. Je glasbenikom v slovenskem prostoru težko preživeti in kakšen je tvoj pogled na ta vidik digitalizacije glasbenega prostora?
»Večkrat si rečem: O, da bi jaz živel v časih, ko so se prodajali CD-ji. Sigurno se je takrat bolj splačalo. Ampak ne jaz, niti moji glasbeni kolegi noben ne dela tega, ker bi se izplačalo, ampak zato ker imamo najraje to, kar počnemo. Realnost je taka, da noben od nas ni milijonar, kar bi mogoče že bil v kakšni tuji državi, kjer je tudi trg večji, ali pa bi bil še nekaj časa nazaj, ko so se CD-ji prodajali, ampak trenutno je mogoče največji paradoks tega, kar se dogaja to, da je težko ponujati vedno bolj kvalitetne vsebine in konkurirati svetovni sceni, kar se od tebe pričakuje, kot od slovenskega izvajalca, ker si na istem radiu, kot na primer Ed Sheeran ali Maluma.
Ampak česar ljudje ne razumejo, je to, s kakšnimi razpoložljivimi denarnimi sredstvi ti operiraš, koliko imaš recimo denarnih sredstev za videospot, koliko za studio, koliko za celo produkcijo vsega, ampak to ne zanima ljudi … Ne sme biti prevelika razlika med Ed Sheeranom in tabo, ki na radiu prideš za njim. Spet nadaljevanje tega paradoksa je to, da so ljudje v Sloveniji začeli pričakovati od nas, da je glasba na Youtubeu in da je zastonj.
Snemaš v studiu in se potrudiš, da z ekipo posnameš na najvišjem možnem nivoju, snemaš videospot in potem to objaviš, da nekdo to gleda zastonj. V tujini so za to urejene avtorske pravice, v Sloveniji pa niso. Tako mi izvajalci edino od koncertov zaslužimo denar in od tega živimo v resnici in mogoče nekaj od avtorskih in izvajalskih pravic radijskih in televizijskih postaj.
Ne bom rekel, da mi gre slabo in se niti slučajno ne pritožujem, ampak to je realno stanje. Mislim pa, da tudi naša kolektivna organizacija v Sloveniji stremi k temu, da bi se tudi to z Youtubeom in digitalnimi platformami uredilo. Ne glede na digitalizacijo pa menim, da nam noben ne bo mogel vzeti koncertov v živo in izkušnje, ki jo imajo ljudje, ki pridejo na koncert.«
Je pa pri nas prisotna velika baza ljudi, ki te podpira?
»Je, ampak je 13 let trajalo, da je tako. Ravno smo zaključili prvi krog turneje, Portorož, Novo Mesto, Celje in Lendava, ta del Slovenije in vsi koncerti so bili razprodani na srečo in sem zelo hvaležen in vesel, ampak tako kot sem rekel: to je v resnici prvi krog, da lahko rečem, da sem te dvorane razprodal, po 13 letih.«
Pa misliš, da ljudje podporo želijo izkazati tudi glasbi, ki je slovenska?
»Na splošno mislim, da je v Sloveniji veliko mladih, ki so odlični glasbeniki in ki bi morali imeti še večjo priložnost in jo bodo imeli, skozi leta in ko jim zraste tudi publika in da bo tudi naša pop scena v polnosti zaživela, to je največji vprašaj meni zadnja leta.«
Zakaj?
»Menim, da ni tega momenta, kot ga imajo tuje države. Nazadnje je pop scena imela ta razcvet, ko so bile prisotne skupine Game Over in Be Pop bi rekel, kar je 20 let nazaj. Tisti moment je bil vsem: uau, to je kul, to je naše, jaz grem to poslušat! Zdaj se mi pa zdi, da ne glede na to, kaj kdo od mladih pop artistov na naši sceni naredi, je vsem malo bolj v smislu: okej …«
Ampak na Youtubeu je recimo ogledov kar veliko? Videti je lahko, da je podpora kar velika?
»Sigurno, ampak kaj so te številke v resnici, ogledi … V sekundi, ko so se začeli ogledi tudi kupovati v Sloveniji in naj bi bil zdaj ti del neke igre in konkuriraš in tisti, ki naj bi imel več ogledov zmaga, takrat je meni postalo vse brezveze …
Šteje se samo ena stvar, bi rekel, in to je teren. Torej koliko ljudi pride na tvoje koncerte. Koliko ljudi pride in si reče: to je nekaj, kar sem si zapomnil in pridem še.«
Bi lahko torej rekli, da nakup vstopnice res kaže neko iskreno podporo?
»Da, pa tudi oni seveda nekaj doživijo. Tudi za poslušalca se jaz in moja ekipa res trudimo, da damo ljudem doživetje. Na predzadnjem koncertu na tem delu turneje so v Portorožu vsi rekli, da naj bi publika bila bolj tako tako, Štajerci naj bi bili bolj za 'fešto'. Ampak v Portorožu, brez da sem karkoli rekel, prišel sem na oder, je vstala cela dvorana in so stali do konca koncerta. In to je bil kulturni dom. Čisti razvrat se je zgodil. Nisem pričakoval tega, na koncu pa sem bil presenečen in sem si rekel, zato se splača biti v studiu, snemati spote, jih dati na Youtube in reči: evo, glejte. To je največje priznanje in največja nagrada, ki jo lahko dobiš.
Streaming platforme so tudi prisotne danes sicer. Je pa drugače v primerjavi s CD-ji. Tako z vidika odjemanja glasbe in tega, koliko poslušalcu to pomeni, največja razlika pa je v ceni, se pravi en stream na Spotifyju je 0,005 evra. Ampak moram reči, da sem vesel, ker se je ta album Ljubezenske igre tako v USB kot v CD obliki na turneji prodal v več izvodih na vsakem koncertu in tudi na vsakem koncertu si vzamem čas in pol ure podpisujem CD-je in spoznam ljudi, ki ga kupijo. To doživetje mi je tudi zelo pomembno.«
Nedavno smo lahko opazili novico, da Bruselj želi, da Taylor Swift mlade angažira za evropske volitve, ki bodo potekale med 6. in 9. junijem 2024. Meniš, da lahko glasbeniki z večjo bazo sledilcev na družbenih omrežjih naredijo spremembo tudi na takih področjih in ali mogoče razmišljaš, da bi jih angažirali tudi ti ali si mnenja, da se glasba od tega ločuje?
»Mislim, da lahko narediš spremembo. Vsak, ki je vplivnež in vpliva s svojim načinom razmišljanja, življenja in ustvarjanja, kar sem jaz v tem primeru, lahko to naredi in je to njegova osebna odločitev. Rekel bi pa, da so nekateri s takimi odločitvami tudi karierno lahko škodovali sebi, za kar je veliko primerov.
Tudi Taylor Swift si je v preteklosti že škodovala s tem, da je bila politično vpletena v razne kampanje, ampak je pa še vedno ena od najbolj uspešnih, tako da je po eni strani na koncu to lahko tudi vseeno. Ampak jaz svoja družbena omrežja in svoje kanale, vsak, ki spremlja, ali bo šel prvič po tem intervjuju pogledat, uporabljam izključno za ustvarjanje vsebin.
Se pravi: vse je povezano z mojo kreativnostjo in glasbo, s koncerti, z novimi stvarmi, ki jih počnem … Ni toliko mojega osebnega razmišljanja in mnenja o drugih stvareh, ker se mi ne zdi, da sem kompetenten, da bi se lahko tudi na takih področjih udejstvoval. Sem bolj kompetenten v mojem stilu, na svojem področju.«
Bi se potem vrnila nazaj k glasbi: Katero svojo pesem bi pa opisal kot najljubšo in zakaj?
»Vsaka ima svoje mesto v srcu. Mogoče bi lahko izpostavil eno, na katero sem najbolj ponosen, je trikrat največkrat predvajana slovenska pesem na vseh radijskih postajah v Sloveniji lani in to je Pusti mi spomin. To je zagotovo neka potrditev, da si jo ljudje želijo in jo pojejo in tudi na Youtubeu vidim, da ima po nekaj več kot letu in ima skoraj dva milijona ogledov, kar je zelo veliko za trg, v katerem delujemo.
V tem smislu lahko rečem, da mi je pesem Pusti mi spomin ljuba, meni osebno, zaradi sporočila, ampak tudi ostale imajo sporočilo in je meni osebno ljubo na svoj način. Najbolj pa je ta projekcija tega, kar se je z njim zgodilo kasneje: se pravi, koliko ljudi se je dotaknilo, koliko ljudi je v tej pesmi našlo sebe in reklo, to je nekaj, kar v meni vzbudi sentimentalne občutke. Rečejo, da mi je recimo ta pesem pomagala čez neko obdobje.«
Je pa videti, da imaš veliko inspiracije? Albumi prihajajo eden za drugim?
»Ja, eno je inspiracija, drugo pa tudi disciplina in priti sem in delati, tudi takrat, ko ti ni do tega. Tukaj veliko umetnikov potegne 'na kratko' včasih. Ker mislijo, da delaš samo takrat, ko imaš inspiracijo in da tudi jaz samo takrat delam. Pa da sem v dveh letih teh 11 pesmi napisal, ki sem jih izdal. Ne, v teh dveh letih sem napisal 100 pesmi. Potem sem jih 20 posnel in 11 izdal.«
Bi potem zadnje vprašanje bilo: Kaj pa se bo zgodilo še z ostalimi pesmimi? Bodo ostale za naslednje albume?
»To si rečem včasih, ja. (v smehu). Ga bom mogoče kdaj izdal. Ampak zaenkrat mi ne zmanjka inspiracije. Se tudi tako hitro spreminjam kot človek, da mi več komad, ki sem ga leto nazaj napisal, se z njim ne poistovetim več toliko, kot se z novimi. Mi je res pomembno, da se v nekem času z nečim poistovetim.
To se tudi čuti v tem, kako neko pesem zapojem. Kako je to predstavljeno, kako resoniram s to pesmijo, ko grem na turnejo in ali verjamem v to pesem. Je neka energija, ki se zapiše v pesem, ki je malo nejasna in mogoče nerazložljiva stvar, ampak kaj pa je pri glasbi razložljivega, konec koncev? Neke note na kupu, če gledaš iz teoretičnega vidika, naj bi bilo vse jasno … Ampak kako lahko to nekoga premakne, nekomu ne naredi ničesar? To je tisto, česar ne razumemo in v resnici nikoli ne bomo.«
Tana Rakoto Kovačič
Starejše novice
